Bila sem na obisku pri hudo bolnem bolniku v novi onkološki kliniki in priča dogodku, ki se mi zdi absurd, da se to sploh lahko zgodi.Zdravnica je bila do sorodnikov pacienta iz sosednje sobe tako nesramna, da sem bila čisto iz sebe.
1. Najprej jih je nadrla, da naj zapustijo sobo, da bo lahko opravila vizito in hitro odšla domov.Lahko bi povedala v lepšem tonu.
2. Da pacient, ki je umrl tisti dan ni moral umreti v miru, ker je bila prižgana tv, čeprav mislim, da je v tem primeru kriva višja sestra, ker bi morala takega pacienta odpeljati že dan prej iz te sobe v zato pripravljeno sobo, ne da krivijo pacienta, ke je hudo bolan in si tako krajša čas.
3. in na koncu reče, veste v tej bolnici se veliko umira. Moram reči, res zelo vzpodbudno za nas sorodnike.

Mislim in vem, da osebje na onkološki kliniki nima niti malo etične kulture in da se ne znajo obnašatido ljudi in pacientov. So zelo hladne in nedostopne osebe. Kot prvo bi se morali naučiti, kako se obnaša do ljudi, kajti tudi oni so lahko enkrat na tem da zbolijo.
Občutek sem dobila, da se tudi sestre bojijo nekaterih zdravnikov.Tu so bolniki nemočni in bi se morali malo drugače obnašati.Ravno v tej bolnici bi pričakoval, da bodo bolj čustveni in topli ljudje, pa je ravno nasprotno, češ saj bodo tako umrli.
Res zelo žalostno, toda zaenkrat se nimaš kam pritožit, edino da pridejo v medije.

Lep pozdrav

Jaz sem nekajkrat ležala po par dni na onkološkem oddelku. Nekih zelo toplih odnosov ravno nisem srečala in ti kar verjamem, da te je pretreslo. Veš oni so tam vsak dan in se sploh ne vživljajo v bolnike in svojce, ker bi jih to ubilo. So pa v večini bili vseeno kar taktni, vljudni. Le sestre so preobremenjene. Sploh srednje, ki opravljajo osnovno nego.Take so moje izkušnje. Zdravnikov pa na oddelku skorajda ne srečaš – imajo preveč dela v ambulantah.

Ja, tudi mene v bolnišnicah najbolj moti – zelo očitno je to v Mb na ginekološkem oddelku, kjer je 6 in več bolnic v sobah – da bolnika od katerega se svojci poslavljajo, ki le še hrope in umira pustijo skupaj z vsemi ostalimi bolnicami, ki imajo tudi težke disagnoze v isti sobi. Tako si priča trpljenju žensk, sorodnikov, lahko opazuješ, kako boli, kako si razčlovečen, ko se gojenke na tebi učijo posteljne kopeli in traja včasik kar vse dopoldne preden opravijo osnovno nego…..brez paravanov ali pa zgolj z enim, vidi se pa na posteljo iz treh strani. Slišiš pogovore sester in zdravnikov….in čakaš kdaj bo to isto doletelo tudi tebe.
Včasih se vedejo, kot da smo gluhi in slepi ali pa kar neprištevni.

Verjamem, da se lahko to, kar pišete, zgodi. Ne morem pa verjeti in prepričana sem, da se ne dogaja pogosto. Boli pa zagotovo, zato je prav, da o nepravilnostih obvestimo nadrejene.

Moje izkušnje in izkušnje mnogih mojih soborcev in njihovih svojcev (tudi tistih, ki so žal že umrli) so z Onkološkim inštitutom dobre. Veliko boljše kot z drugimi bolnišnicami. Sama toliko topline in sočutja še nisem doživela pa sem precej hodila okrog zdravnikov. Nekaj so razmere za bivanje in za delo, drugo pa odnosi osebja, ki so bili vedno na nivoju. Seveda se najde tudi kakšna temna izjema, ki pa se najde povsod. V takem primeru pa je prav, da se o nepravilni komunikaciji in odnosu obvesti predstojnika oddelka, saj bomo s tem morda preprečili še kakšno težko izkušnjo.

Velika, zares velika pohvala z moje strani in prepričana sem, da s strani mnogih bolnikov, ki se zdravijo na OI, gre celotnemu odd. H1 in D1. Ko se po 4 letih kdaj pa kdaj vrnem k njim na obisk, se počutim kot bi prišla med prijatelje.
Ne smem pozabiti tudi na sestre iz ambulant… pa na priijazne laborantke, ki jemljejo kri…

Kristina

Jaz konkretno o onkološkem ne morem pisati, lahko pa pišem o gastro kliniki v Lj, kjer tudi ležijo hudo bolni bolniki z rakom, pa se zdravnik zdira nanje. Nobenega odnosa nimajo, žal pa je tako skoraj povsod – tudi iz lastnih izkušenj govorim (nisem jih doživela osebno jaz, temveč moj oče, a bilo je še huje kot če bi se zgodilo meni…). Ti ljudje so res brez čustev, to dejstvo, da pa tam delajo in si zato ustvarjajo tak obrambni mehanizem je pa čisto odveč, ni nobeno opravičilo ali pojasnilo, še več pove o njih kot osebah. K sreči (v nesreči) je moj oče imel na koncu sobo čisto zase, s teraso, pogledom na lepo zelenico, televizijo, vso možno nego … A vendarle, vse skupaj se je žal končalo :(. Ostali so mi le lepi spomini na njega, zame še živi in vedno bo – v mojem srcu, ob tem pa tudi žal en kup slabih izkušenj z zdravniki in nasploh slovenskim zdravstvom, ki me je tako zelo razočaralo, da vam to sploh ne morem opisat. :S

Lp!

Pred dobrima dvema tednoma sem bila na OI, posebej moram poudariti izredno dobre izkušnje, sploh, ker je bila to moja prva izkušnja z boleznijo in bolnišnico nasploh. Osebje zelo prijazno in zavzeto, še posebej mladi iz vrst medicinskega osebja. Kljub napornemu deliavniku so zmožni dajati toliko topline in dobre volje, ki je v bolnišnici še kako pomembna. Pooperativno okrevanje mi je tako minilo hitro in v lepem spominu. Predvsem bi poudarila pomembnost lastne moči tako pri sprejemanju in doživljanju predvsem začetne diagnoze kot tudi seveda pri samem okrevanju.
Lastni razumski pogumno-optimistični pogled na bolezen bo dobra popotnica k še boljši medicinski pomoči.

Lp
Mateja