Pozdravljeni!
Velikokrat berem vaš forum in se m zdi zelo v redu, da kaj takega sploh obstaja.
Moj problem, ki vam ga mislim zaupati, se mi zdi, da sega kar daleč nazaj v otroštvo. Kot otrok sem bila vzgojaena s trdo roko, tudi s tepežem. kadar sem naredila kaj narobe sem jih pač dobila. napak ni smelo biti. za razliko od sestre, ki je tri leta mlajša, je bilo vedno razumljivo, da ljudje delamo napake in ni bila skoraj nikoli “sankcionirana”, čeprav je bila vedno zelo problematična. v bistvu sem postajala vase zaprt, občutljiv otrok. dogajalo se je tudi, da se je sestra spravljala name, kriva sem pa bila jaz, ker sem pač vedno starejša in “bi lahko imela že kaj pameti”. potem sem prišla v vrtec, kjer sem spet samo po sebi doživljala neuspehe in razočaranja – bila sem zelo nepriljublena – lahka tarča posmeha, zakaj , kako to – ne vem. braniti pa se nisem znala. tudi v osnovni šoli se je zgodba nekako ponavljala. vendar sem si poiskala neko zavetje, in sicer pri nekaterih učiteljicah, ker sem bila dokaj pridna učenka. nekje na polovici osnovne šole, sem dobila nov razred, kjer sem prvič našla prijatelja – v tisti sreči sem začela v šoli izdelovati s samimi peticami pri vseh predmetih do konca osnovne šole – in kasneje še nekaj drugih prijateljev, ki sem jih dobila bolj posredno. doma nekaj časa niso bili nad tem čisto nič navdušeni. že prej niso bili naklonjeni temu, če sem šla k kaki sošolki, ali če katera prišla k meni. ker pa je bil zdaj ta prijatelj še fant – je to bilo popolnoma nespejemljivo. takrat sem bila doma še posebej podvržena muham staršev – uboganje na prvo besedo, ni smelo biti izgovorov, da česa ne morem narediti, kaj šele da ne bi hotela. medtem ko je sestra imela ta privilegij in ga koristi še danes pri sedemnajstih. če česa noče narediti, pač noče in ne bo – in to ni nič takega, novega. jaz sem pa že čisto avtomatizirana in niti ne pomišljam če bi ali ne bi. no , če se vrnem nazaj. in potem smo imeli enkrat koline, mesar je bil sošolkin oče, jaz sem morala delati vse, kar se je zahtevalo, pa to ni nič, ampak pač nisem zmogla in sem si misllila malo odpočiti in sem ukazano prinesla malo počasneje, kot sicer. moja mama me je tako ponižala in osramotila pred vsemi, da sem tisti dan zapisala v dnevnik, da je mama čisto navadna “svinja” in na žalost je to nekaga dne našla, menič, vpijoč kako nehvaležno dete sem, kaka krivica se ji je zgodila.izvedela je tudi vse o prijatelju, čemur je povsem tem bila še manj naklonjena. jaz pa sem spet postajala vase zaprta in spet sem postajala vse manj. tudi druga dekleta so bila ljubosumna in kasneje je ta prijatelj odšel v drug razred in v javnosti nisva več govorila. potem v srednji šoli, k sem jo izbrala zato, ker tja niso šli sošolci, je bilo več ali manj isto. pridna, tiha, nezanimniva. v glavnem. potem sem dobila spet nov razred in dobila nekaj prijateljev. zapletalo se je pri izhodih, prvič so mi dovolili, ko je imela prijateljica 17. rojstni dan, in bilo je tudi zadnjič. sicer so mi včasih “dovolili”, potem pa postavljali nemogoče ure, kadj moram biti nazaj (že ob desetih in podobno). vmes je prijatelj zbolel i ga nisem smela niti obiskati. saj nisva bila niti fant in punca in kako bi potem šla tja, in kaj bi ljudje rekli je bilo pomembnejše. jaz se t nekako prenašala, češ nekoč bo boljše, ampak ta prijatelj je potem na žalost umrl. nisem smela potočiti nobene solze pred starši. zgražali so se. za prijateljem. pa nič nista bila.
in bila sem sama s tem. velikokrat sem poskušala narediti samomor. pa mi ni uspelo. in ostalo je vse prikrito. potem sem našla prijatelja v sošolcu, ki mi je bil v veliko oporo. kasneje je bil zaljubljen vame, a mu teh čustev nisem bila zmožna vračati, vsaj ne takrat. povedala sem mu za prejšnejga prijatelja i potem ni hotel več biti moj prijatelj. enkrat na eni zabavi, sva se odkrito pogovarjala o tem in potem me je naenkrat poljubil in bil na meni. zavrnila ssem ga in rekel je da ga pač nisem zanimala nikoli in da je , ko me je poljubil , mislil da sem neka druga punca. od takrat naprej se ne zaljubljam. če mi je kdo všeč, se usedem, počakam, da me mine. itak nič ne bo in brez veze je, ker mi bo potem hudo. v glavnem si sfilozofiram, da me bo zapustil, če pa samo pomislim nato, da bi se mu utegnilo kaj zgoditi ali da bi zbolel in umrl, me pa takoj mine. tega me je zelo strah. v glavnem pišem zato, ker me prav to začenja jeziti, da vse probleme obdelam v glavi. če imam problem, nenaredim ničesar. rešim ga v glavi in ga ni več.posledica tega je, da sem stalno preobremenjena z nekimi problemi, ne morem se zbrati pri učenju, študiju. in samo zapravljam čas. poleg tega sem spoznala nekoga, ki sem mu – mislim všeč (tudi to je včasih problem, zaradi katerega pobegnem, ker si pač mislim,da si vse to le domišljam, meni se to pač ne dogaja) – in je on tudi meni. rada bi se zaljubila in bilal jublena, pa me je prevč strah tega ali onega (da bi se mu kaj zgodilo, da mu ne bi bila več všeč, da bi naredila kaj narobe – vedno sem se morala zelo truditi za pozornost in naklonjenost drugih in potem postanem zelo ustrežljiva, potrpežljiva, vse prenašm in se mi zdi, da postanem prevč vsiljiva)
opravičujem se , če je tole preveč zmedeno. rada bi vaše mnenje. zelo rada bi kaj naredila in to bi rada naredila prav. hvala,
mija

Spoštovana Mija,

kljub vaši odraslosti ugotavljam, da še vedno uporabljate šolarske vzorce odnosov in da se pri tem vse preveč naslanjate na romantično filozofijo kot pa na izmenjavo mnenj in izkušenj. Vaše vrstnice svoje zadrege prediskutirajo med sabo in ker se pač ne morete pogovoriti z materjo, se poskusite vsaj z njimi. Če človek premleva neko težavo zgolj v sebi pride do istega rezultata kot nekdo, ki sam s seboj igra šah – niti zmaga niti poraz nista objektivna. Svetujem vam več gibanja v družbi vrstnikov.

Mija:
1. Da bi mel jst take starse, bi se mi zmesalo, tako da te obcudujem, da si se vedno pri pravi.
2. Najdi si prijatelja/ico, ki mu/ji bos lahko vse zaupala. Jaz ko sem imel probleme sem si nasel prijateljico na internetu, ki sem ji vse zaupal, pomagala mi je in po vsakem najinem pogovoru sem se pocutil lazje. Ce hoces se lahko tudi meni zaupas, lahko mi napises email, pa se bova kaj zmenila.
3. Ne smes vsem ustreci, nauci se reci NE, ni tako tezko verjemi, lahko vadis pred ogledalom. Moja bivsa je bla tudi taka, velikokrat je delala stvari proti svoji volji, ampak sem ji pomagal in zdaj se je cisto spremenila, ce necesa noce odkrito rece NE.
Upam da bos prebrodila tezave, sem ti pa na voljo, ce lahko kako pomagam.
LP Darko