Odnos s starši

Pozdravljeni!
Zanima me kako urediti odnos s starši, če ne razumejo tvoje samostojne poti? Je sploh možna sprava? Kaj storiti v primeru, da to ni možno? Kako prekiniti te slabe neg.vzorce,da se ne prenesejo v patrneski odnos in si zopet razočaran? To se rado zgodi.Prosim za vaše mnenje. Lep pozdrav! Vesna

Pozdravljeni, vesnaca!

Res je težko, če starši ne sprejmejo, da imajo otroci pravzaprav že od vsega začetka svojo pot v življenje in da morajo na določeni točki oditi in zaživeti samostojnost, če hočejo odrasti, se razvijati in udejanjati in biti zadovoljni. Pravzaprav otrok potrebuje veliko samostojnosti in odgovornosti že ves čas, čeprav na začetku tudi še veliko vodenja, spodbujanja in razumevanja s strani staršev. Spuščanje otrok v samostojnost (kolikor jo razvojno že zmorejo) ali pa pretirano navezovanje otrok nase se torej začne že zelo kmalu. Koliko in kdaj posamezni starši zmorejo vse bolj zaupati sposobnostim otroka in ga (sorazmerno z njegovo zrelostjo in odgovornostjo) spuščati v samostojnost, je seveda odvisno od veliko faktorjev. Pri tem ima izredno pomembno vlogo morebitni zakonski/partnerski konflikt, ki staršem ali enemu od njiju lahko omogoči, da se preveč posvečajo otroku in ga preveč navezujejo nase (ob tem pa žal mnogi starši mislijo, da je temu kriv zahteven oz. težaven otrok). Morda se kdo od staršev počuti na nek način preveč samega in zapuščenega in se zato še toliko bolj posveča samo otroku/otrokom, pozablja pa na razvijanje in krepitev svojih osebnih sposobnosti, talentov in graditve zakonskega/partnerskega odnosa ipd. Od kvalitete zakonskega/partnerskega odnosa je zato zelo odvisno koliko prostora bo imel otrok za samostojno pot (pri tem ne mislim druge skrajnosti, ko je otrok prehitro prepuščen samemu sebi in je zato zanemarjen in na drug način zlorabljen), pomembno pa je tudi koliko samostojnosti in odgovornosti so staršu puščali njegovi starši in na kakšne načine so dopuščali ali omejevali njegovo samostojnost in koliko tega je posameznik že uspel ozavestiti in razmejiti.

Večina staršev bo verjetno sicer razumsko rekla, da vedo, da otrok odraste in odide in bo temu načelno pritrdila in ga celo spodbujala, naj vendar že gre od doma, toda pogosto ga prav starši, sicer nezavedno, še vedno držijo doma. Tudi teh načinov je ogromno, navedla bom le nekaj primerov npr. z navidezno nemočjo in nesposobnostjo staršev, čeprav so zdravstveno in starostno še sposobni sami skrbeti zase – odrasel otrok mora npr. skrbeti za prevoze staršev, ki so brez vozniškega izpita, za večje nakupe, košnjo trave, za manjša tehnična popravila pri hiši, za urejanje kakih opravil na banki, občini, sodišču, računalniku – namesto, da bi si ustvaril svojo družino, torej ostaja doma ali pa mora veliko hoditi domov… Odrasel otrok lahko tudi čuti dolžnost delati družbo staršem (ali enemu od njih) popoldne ali zvečer npr. pri pitju kave, delu, poslušanju njihovih težav, v telefonskih klicih, pogostih obiskih, drugače so takoj očitki kako je egoističen in starše pušča same… Otrok včasih ne more od doma s tem, da je neuspešen (neuspeh ga lahko zelo močno »priveže na dom«) – npr. ne more dokončati šole, fakultete, dobiti stalne službe oz.ustrezne zaposlitve, si ne more najti primernega partnerja, stanovanja itd. Vse te stvari so pogosto zelo težko prepoznavne, mnogokrat zavite v celofan prijaznosti, prikritih manipulacij in otrokovih občutkov krivde, ki se jih pogosto ne zavedajo niti starši, še manj pa odrasli otroci, ki ostajajo ujeti v takih situacijah… Gre torej za to, da odrasel otrok začne prepoznavati situacije, ki ga držijo (nezavedno) pripetega na starše in da se on sam odloči do kdaj bo to še dopuščal. Včasih stvari morda izgledajo časovno in finančno sicer čisto praktične (npr. starši še vedno skuhajo kosilo/večerjo za odraslega otroka, mu morda kaj »spotoma« operejo, zlikajo, čeprav ni za to…), vendar so ravno to stvari, ki odraslemu otroku onemogočajo samostojnost in ga puščajo v sramu, ponižanju, nesposobnosti, nemoči, jezi, obupu… Navedla sem le nekaj tipičnih primerov, da si boste lažje predstavljali stvari. Morda še tole, da samo fizičen odhod od doma (npr.odselitev) še ne razreši vseh teh odnosov. Potrebno jih je predelati tudi čustveno, v najrazličnejših situacijah, kar pa je proces.

Rešitev – pot iz tega pa ni v spreminjanju staršev (ki otroku vedno dajo kolikor največ zmorejo – in če mu doslej niso dali, se bodo zelo težko spreminjali – razen, seveda, če se bodo sami tako odločili), pač pa v tem, da odrasel otrok sam naredi nekaj, da se izkoplje iz tega. To seveda ni niti najmanj enostavno, vendar je samo od odraslega otroka odvisno ali bo odšel na samostojno pot ali ostajal zlit z domom. To pa pomeni, da če odraslemu otroku starši (zaradi samo njim poznanih drugače nezadovoljenih lastnih potreb) ne uspejo pomagati, da bi šel na samostojno pot, mora to pač narediti otrok sam. Včasih morda tudi na način, ki staršem ne bo všeč, toda če hoče odrasel otrok poskrbeti zase in nekoč zaživeti samostojnost, ki mu pripada, bo slej ko prej otrok moral narediti nekaj, da se odmakne stran – ali pa ostajati v nezadovoljujočih odnosih. Kako in na kakšne načine najti pot v samostojnost pa je odgovornost vsakega posameznika.

Vesnaca, odgovorila sem vam zelo na splošno, čeprav s konkretnimi primeri, ki so morda drugačni od vaših. Sprašujete o spravi – ne vem sicer kaj ste s tem mislili, domnevam pa, da bi želeli ohraniti dober odnos s starši – da ti ne bi zamerili, da se odločate po svoje. Odrasel otrok je lahko v zelo neprijetni situaciji – ali poskrbeti zase in narediti to, kar sam čuti, da bi moral, da odide svojo pot (morda tudi povsem fizičen odmik stran) in s tem tvegati odnos s starši (morebitna zamera, užaljenost, jeza, očitki, krivda…) – ali pa ostajati v »dobrem« odnosu s starši (ubogljivost, poslušnost, uslužnost, zlitost, neiniciativnost…) na račun zatiranja samega sebe in reskiranja svoje samostojnosti in odraslosti, pravzaprav na račun svoje sreče…
Če starši ne dovolijo otroku samostojne poti, ga torej zelo močno ovirajo na poti odraslosti. To je zloraba. Otrok se mora namreč odločati med svojo samostojnostjo ali pa sprejetostjo, pripadnostjo. Ker sta to obe najbolj temeljni potrebi, je za otroka zelo težko izbirati samostojnost, če mu s tem grozi nesprejetost, zavrženost, nepripadnost, neljubljenost… Vse to je do otroka največja krivica, saj vsakemu otroku pripada, da ga starši razumejo in podprejo zlasti na samostojni poti… Mnogi starši šele po tistem, ko otrok sam že naredi težke korake k samostojnosti, nekako le uspejo sprejeti njegovo samostojnost, drugačnost, nekateri pa žal tudi ne… Pomembno pa je, da jih odrasel otrok naredi.

Vse dobro vam želim in kar pogumno. Pripada vam, da naredite nekaj zase.