očka pri…
Ja, življenje…
Na kratko: poročena sva 16 let, prav toliko bo letos star najin sin. Toliko let sva tudi poskušala imeti še enega otroka, pa ga ni bilo, potem obiski pri zdravnikih (dr. Zorn, dr. Reš), čakanje v vrstah, mučni pregledi pri njih; ugotovljena sekundarna neplodnost, vzrok naj bi bil prevsem pri meni. Enkrat v tem obdobju je žena zanosila po naravni poti, a je prišlo do spontanega splava. Bila sva že pred tem da greva na umetno oploditev pa sva se dvakrat odločila da ne oziroma zaradi vsega skupaj odrilinila stran te zadeve in nekako smo živeli naprej.
No sedaj pa je žena noseča; ona pri 37 jaz pa pri 42 letih!!! Pa smo tam, zdaj namesto, da bi skakali od sreče se žena joka, da je zato prestara, da je prepozno, da kako bodo gledali na naju ko bova hodila na govorilne s palčko………..
V lanskem letu je začela študirati ob delu, služba tudi zahteva svoje, zadaj pa še to in jo razumem, da ji je hudo…..
Kakorkoli, če bo vse v redu s potekom nosečnosti si želiva novega otročička. Se pa vedno, ko se odprejo nova vrata v življenju pojavijo tudi novei problemi. Rad bi ženi pomagal, ji stal ob strani, pa sedaj zavrača pomoč….
No, toliko, kaj mislite o otročičku v pri letih??
P!
Mislim, da se tvoja žena po nepotrebnem obremenjuje z leti. Definitivno nista prestara, poleg tega pa nista nobena kriminalca, da bi vaju kdo čudno gledal. Taki, ki bi vaju utegnili čudno gledat, pa imajo razlog za to, da so obremenjeni sami s sabo.
Uživajta nosečnost, želim vama prijetnih 9 mesecev in seveda zdravega otročička!
Zelo lepo.
Mislim pa, da se je resno potrebno pogovoriti s svojo ženo. Vedi, da bo resnično večino bremena padlo nanjo. Ali bo zmogla? Pa ne zaradi let, ampak zaradi pritiska, ki ga čuti že danes. Kaj pa na novo pridobitev pravi vajin 16 letni sin?
Kakor koli že, želim, da ženi resnično stojiš ob strani, jo podpiraš in bodriš. Želim pa, da se vajin zdrav otročiček rodi v ljubečo družino.
lp
najprej čestitke k novi pridobitvi!
pa da vaju pomirim…nič nenavadnega ni imeti otroka pri 37. Ko pogledam naokoli se mi zdi, da je čedalje več takih, ki imajo (drugega) otroka kasneje. Razlogi za to so (kar se zunanjih opazovalcev tiče) nepomembni. Nič se ne obremenjujta s tem, da bosta s palčko hodila na govorilne:))) tako hudo pa spet ni…če pa že, pa gotovo ne bosta edina!
Poglej, po toliko letih želja je mala pikica našla pot do vas. Veselite se je in uživajte vsak trenutek!
Leta niso nobena ovira – koliko ljudi pa danes poznata, da imajo pri vajinih letih šestnajstletnika? Tja nekje do prve triade, potem se pa kar neha, kolikor spremljam.
Če vaju skrbi palčka na govorilnih, se vama pridružim – pri 35 sem rodila tretjega otroka. Pri taki hudi starosti, da je treba s palčko hodit, se dve leti sploh ne pozna več. :)))))))))))
Zaenkrat pač stoj ženi ob strani, če je vse skupaj še frišno bo časa dovolj, da bo začela uživati v ponovnem materinstvu. Šole naj naredi kolikor ji uspe med nosečnostjo, potem bo imela verjetno nekaj pavze, potem pa tudi med porodniško lahko nadaljuje s študijem. Takoj ko se dete hrani na žlico (če ne bo dojila pa še prej) lahko tudi predavanja obiskuje ali uredi tako, da bo imela čas za študij. Glede na to, da si tole sploh napisal si daleč od tega, da ti je vseeno in boš stal ob strani in pomagal po najboljših močeh in zaradi njenega študija tudi prevzel malenkost več “materinstva” na svoje rame, kot je običajno pri moških.
Držim pesti!
ČESTITAAAAM!!!
Ne se sekirati zaradi vajinih let, v zadnjem času se je starostna meja itak močno dvignila. Osebno poznam nekaj kolegic, ki imajo bodisi prvega, bodisi drugega otroka pri 37, 38 letih. Imam celo prijateljico, ki še nima nobenega, pa je že stara 37 let. Skratka, glavno je, da vama je ratalo in uživajta, kolikor se da. Ne razmišljajta, kako bo kasneje, sicer pa marsikatera oz. marsikateri pri letih nad 35 izgleda skoraj bolje, kot kdo mlajši, haha.
Srečno
Super, čestitke!
Moje prvo in edino dete sem rodila pri 37-ih. Morda sem zato mlajša, bolj polna energije in oh in sploh kot moje vrstnice, ki imajo maturante?!!
Mimogrede: marsikdo mi je rekel, da sem bolj resna in bolj odgovorna mama, za bedarije bom pa itak vedno…
Uživajta! Dolgoletna želja se vama je uresničila, končno!
(moje čisto osebno mnenje: verjetno gre le za šok, ko sta se že sprijaznila, da pač ne bo več otrok… šok se preboli… ostane pa toliko lepega…)
Lep dan,
Irena.
Jaz sem leto mlajša od tvoje žene, mož je malo starejši od tebe, pa kljub temu delava na otročku. Da o ostalih otrokih, ki jih že imava, sploh ne govorim. Najstarejša že čez 20…
In povem ti, da se ne čutiva prestara za novo življenje, nasprotno, zelo si želiva….
Bodi tam zanjo, ker slejkoprej bo sprejela tvojo roko in skupaj bosta uživala v pričakovanju… Ne vrtaj vanjo, počakaj, da se ti sama odpre…
In seveda, čestitke!!
Hojla, Hvala za vzpodbudne besede. Res je zanimivo kako pridejo stavri, ki si jih želimo do nas, večinoma pa to ne takrat ko si mi predstavljamo. Npr. ko sem začel delati sem si želel doobro plačo, pa sem moral tudi na to čakati kar dooolgo časa, sedaj sem s tem zadovoljen, ko sem se poročil sem si želel veliko sexa, sedaj ga imam včasih že preveč, no in ko sva si želela še enga otroka pred 12-14 leti ga ni bilo, sedaj pa to…..Zanimivo.
LP,Petrus
Ah, kje bo prepozno, lepo te prosim!!! Moja teta je rodila dve krasni, zdravi deklici, oba poroda povsem enostavna, naravna, brez zapletov – prvo deklico pri 38, drugo pri 41!! Zdaj sta stari že 3 in 6 in krasni, brihtni, zdravi… Njen mož je pa še starejši od tebe, mislim da je takrat bil okrog 50 oz. malo manj…
Vso srečo in lp,
Maja
In seveda ženska ki bo otroka donosila, rodila in pretežno skrbela zanj naslednjih 15 let, pri vsem skupaj nima besede. Važno je, da bo ata srečen.
Otrok mora bit predvsem ZAŽELJEN. In ta očitno ni, vsaj iz ene strani ne. In jaz to stran popolnoma razumem. Ženska bi rada imela končno čas tudi ZASE, ne pa celo življenje samo za druge.
Nasploh pa petrus, kako boš prevzel odgovornost za svojega otroka, če že o njegovem spočetju debatiraš z neznanci, ki v komotnosti SVOJEGA življenja mimogrede skušajo povedati, da je tvoja žena slab človek?
Upoštevaj SVOJO ŽENO, ne pa virtualne sogovornike, za božjo voljo!
Ne vem zakaj misliš da sta prestara?Tvoja žena ni, ti pa tud ne,za primerjavo naj ti povem,da je en moj sorodnik postal prvič očka pri 48 letih in se ne počuti čisto nič prestarega.Njegova žena je sicer dosti mlajša od njega-še nima 35 let,dolgo sta se trudila za otroka, no zdaj jima je končno uspelo,in sta ponosna starša prekrasnega sina.In kljub letom se novopečeni očka zelo dobro znajde.
No, če gledam leta, sva jaz in moja boljša polovica dobila tretjega sina pri popolnoma enakih letih. Zdaj se bliža svojemu prvemu roj.dnevu in lahko ti rečem, misli o tem, da sta prestara, kar stran. Enako velika je tudi razlika med najstarejšim in tem zadnjim ( upam 🙂 ), ta starejši sedaj hodi v drugi letnik gimnazije. Ko sva povedala njemu, je bil prvi stavek: ati, ti si nor, a se zavedaš, koliko si že star.
Je pa res, da je precej bolj naporno kot pri prvem, vseeno, imam s.p. , delam sam, žena pač preživi večino dneva sama z njim, ampak večji kot je, lažje je, saj tudi ostala dva sodelujeta pri varstvu.
Kar veselo pričakujta in ne se obremenjevat, kako bojo gledali na vaju na govorilnih, otrok te tako ali tako pomladi 🙂