Najdi forum

Najbrž se vam bo zdelo nenavadno, kar bom napisala. Naj tudi povem, da nisem verna, vsaj v takem pomenu ne… Mogoče bi mi bilo lažje, če bi bila.

Pri osmih letih sem izgubila očeta v prometni nesreči. Od takrat je minilo že več kot dvajset let. Vedno sem imela občutek neke praznine, čeprav moram reči, da sem bolečino kot otrok hitro prebolela. Pred parimi leti, sem začela premišljevati o očetu kot o nekem zavezniku, kot o nekom, s katerim se lahko pogovarjam v mislih. Življenje se mi je prikazalo v drugi luči. Izginila je travma, ki sem jo nevedoč nosila s seboj.

Bravo, Manca!

Tako sem storila tudi sama, odkar ni več mojega dedija z nami. A zmeraj je ob meni, vidim ga, čutim ga, pomenkujem potihoma z njim, pomislim, kako bi on ravnal…skratka, že polnih 13 let sva v tihi, posebni navezi, ki je nihče ne vidi in sliši.

In prav fino mi je tako. Pa če me kdo označi za čudaka, ali pa ne. Vsak ima svoj način, kako ohraniti stik z nekom.

Pozdravček,
Kaja

Morda je to tisto, ko pravimo, das smo preboleli in pokojnega integrirali v svoj svet, na njegovo ,povsem njegovo mesto.
Ampak pot do tja je dolga, pretočiti je treba vse solze in pretrgati vso vez na tem svetu.
Včasih bi radi to obdobje preskočili.
To je konec dolgega obdobja žalovanja.

Tudi jaz sem pri sedmih letih izgubila očeta v prometni nesreči, vendar izgube takrat niti nisem prav dojela. Sedaj ugotavljam, da izgube nikoli nisem sprejela kot dokončne. Čeprav ne verjamem v boga, verjamem, da ata od nekod gleda name in pazi name, saj sem imela kar nekaj trenutkov, ko sem si rekla, tu pa je ata pazil name. In pri moji poroki je v cerkev na prav poseben način posijal žarek sonca, tako da si mislim, da je tudi on bil na njej prisoten. Zavest, da me spremlja, bo z mano verjetno do konca življenja. Takrat bom pa jaz pazila na koga drugega.

New Report

Close