Lep pozdrav !

Zanima me, če mi, ki nismo doma v psihologiji, ocenjujemo druge preko sebe oz. kakšno vlogo imajo naše lastnosti pri ocenjevanju drugih. Meni se to namreč ne zdi povezano, vem pa ne. Mogoče le toliko, da druge ljudi primerjamo s sabo in našimi kriteriji. Vprašanje se mi zdi precej nejasno, ampak se žal ne spomnim nobenega primera.

S spoštovanjem,

B.

Spoštovani Bluesman,
vprašanje je sicer bolj psihološke, kot psihiatrične narave ( razliko menda poznate?), pa vendar potegnimo primerjavo.Pri določenem tipu prave duševne bolezni iz shozofrenskega kroga,s skaljenim odnosom do realnosti, je prizadeti prepričan, da je bolna okolica in ne on, zato kakršnokoli zdravljenje odklanja kot nepotreno,četudi se objektivno zaradi svojega umika v lasten svet v svojem okolju vse bolj onemogoča.Tu gre za presojo obče logike preko lastne, bolezensko spremenjene.
Ocenjevanje je v načelu primerjanje s standardi ( v didaktičnem procesu s predvideno potrebno količina znanja, v pravosodju s tandardi kazenskega zakonika in v medicini ne samo z vrednostmi laboratorijskih standardov, temveč tudi v tistih socialnih in etičnih vrednotah, v katerih se je za uspešnost treba nenehno izobraževati.Povsem objektivnega ocenjevalca sploh ni, vendar si je objektivnost mogoče zelo približati z vrednostnimi pomagali, količinsko in kvalitativno kalibriranimi kriteriji.Kadar pa ocenjujemo “na pamet”, je seveda naša presoja odvisna od naših lastnih izkušenj, osnovnih sposobnosti, z vgojo pridobljenih pogledov,ali morebitnih frustracij.
Nekatere velike posredovalnice za stike so skušale v objektivne kriterije prevesti kdaj, zakaj in v koga se kdo zaljubi, kjer so z računalniško tehnologijo vrednotili poleg običajnih parametrov celo ritem govora,barvo glasu in osnovni telesni vonj, pa niso bili kaj prida uspešni.
Da, v ljubezni vsi vrednotimo zelo subjektivno.Zato so tudi zmote možne…..