Žalostna in jezna sem. Vzrok pa je mož. Že tri leta (uradno) trpim in doživljam najslabše kar se lahko zgodi ženi – materi. Zgodba je klasična in žalostna. Pred tremi leti mi je priznal, da me je prevaral. Spala sta skupaj 1x, videvala pa stalno, saj sta bila v isti službi. Vozil jo je domov, v službo… Potem mi je trdil, da je med njima konec in da če jo vozi to še nič ne pomeni.Večkrat je poskušal s samomorom. Sklepam, da zato, ker sta končala. Nazadnje je končal v bolnici, jaz pa doma z dvema majhnima punčkama. Mlajša je takrat komaj shodila. Moram povedati, da sem se ves čas trudila, da bi se problem rešil. Kakor koli. Želela sem, da bi šla na terapijo, da bi se pogovorila, in začela znova. Pa do danes nič od tega. Ne vem, kaj si ve mislite, ampak mene to boli in počasi ubija. Zakaj gre. Doma sicer vse naredi: skuha, lika, pospravi, gre v trgovino. Za mene pa ga ne briga. Če mu kaj naročim, pozabi ali pa naredi drugače. Z menoj se ne pogovarja. Zvečer gleda televizijo, potem bi, preden zaspi, seksal in to je vse. Jaz pa ne morem. Toliko strvari je odprtih. Včasih se mi zdi, da drugi ljudje več vedo o vsakem od naju kot midva drug o drugem. Pa sem se že milijonkrat poskušala pogovorit. Začela z jaz, nič obsojala, predlagala, da se ločiva, ker ne vidim smisla in ljubezni. On pa nič: da druga ne zna in kaj še hočem, saj mi vse naredi. To me duši. Pravzaprav me tako boli to pomanjkanje duhovnosti, ljubezni, topline, da neprestano zbolevam. Odpornost imam na nuli. O tem sva tudi z zdravnico govorili, saj pozna najin primer. Počutim se kot ujeta: tako ne morem živeti, stran pa noče. Jaz pa tudi nimam kam z otrokoma. Njemu pa tako čisto odgovarja. Njegova družina je druge sorte kot moja. Oče je alkoholik, mama pa ga podpira. Praktično podpira tudi moža, saj tudi njemu nudi alkohol: pa ne le vino, tudi šnops. Tam nimam zaveznika. Včasih sem tako jezna, da bi se kar ločila. Pa ne vem, če je sama ločitev rešitev problema. Nočem več, da mi diha za ovratnik. Pa ne vem, če me kdo razume. Mislim, da bi bila še rešitev za naju, če bi šla skozi terapijo pogovora.Ker pa ni zato (drugi mi ne bodo pameti solili), vidim rešitev le v ločitvi. Pa noče stran. Hoče blazne denarje, da mu izplačam. Nekaj kar ni nikoli vložil. Pa nimam kje vzeti. Kaj naj storim? Vse v meni kriči od bolečine. Nekomu sem se morala izpovedati. Pa veseli december je, mar ne? Kaj in kako dolgo naj še trpim?

Razen delitve premoženja od tebe pri ločitvi ne more zahtevat nič več.Če imaš vsaj kolikor toliko v redu službo pojdi stran,ker mislim,da z njim nimaš nobene perspektive.Samo odločit se moraš pa sama.LP

Prisili moža v pogovore, če ne je po tebi in konec vsega

lp jack 008

Popolnoma te razumem, vendar se samo v enem ne strinjam s teboj. Da nimaš kam iti in zato ne moreš narediti tega koraka. Kaj pa če (bog ne daj) bi ti hiša/stanovanje poplavilo ? No, samo v dovtipu sem se hotel dotakniti tega vpršanja. Potrebna bo odločnost.

Imel je ljubicom, sedaj ima alkohol in tebe ki ga nevede podpiraš. Rukni ga pod rebra, postavi ga pred dejstvo. Tako ne boš mogla živeti in tudi zaslužiš si ne tega.

Da je poskušal s samomori in da bi to še kdaj naredil je za pričakovati. Kdor v tem dejanju vztraja mu konec koncev tudi uspe. Če ima pogum, če ima jajca. Grdo pišem kajne, toda to so dejstva. Tvoj tega verjetno ne bo pouzkušal, mu tudi ni potrebno. Nekako te ima v pasti, trpiš in to vidi, v tem se počuti varno, zbolevaš ti, njega verjetno ne boli niti glava.

Vsekakor ti pa želim samo najboljše ! Pogum !

Čim prej daj vlogo za ločitev na sodišče.

Jasno, da mu pase.
Zakaj pa ne? Ima zenko in mamico, ki ga podpirata, ki mu pustita, da dela
kar mu pase brez vsakih posledic, ima lusne otrocke za pokazat, za zdraven
pa se kakseno ‘sodelavko’…

Na zalost deluje samo ultimat. Ampak dokoncen. Predno ga postavis, se
najprej prepricaj, kaksna je potem tvoja pot. Tisto kat ti on trobezlja o
denarju seveda ni res, to je samo njegova taktika, da te odvrne od akcije.
Ne boj se, na koncu ugotovis, da je vse lazje, kot ziveti v unicujocem
odnosu.

Jaz bi mu dala priloznost, ali alkohol ali druzina – ce pa je ne bi hotel – potem tudi vas treh noce. Ali zivi s tabo ali pa z drugimi zenskami.
Oboje ne gre. Pika.

Hvala za razumevanje. Ampak res nimam kam iti. Varne hiše so prepolne. Kam pa naj drugače grem z dvema majhnima otrokoma? Želela sem ga izplačati – 25 % tržne vrednosti stanovanja. Pa se ne strinja. Predlagala sem tudi, da stanovanje prodava, in si deleže razdeliva tako kot so zapisani. Pa tudi noče slišati. Ostaja v stanovanju. Me tri pa naj gremo. Kam? K staršem ne morem. Da se pa ločim, še vedno pa živimo skupaj, je pa tudi bolano. A ne? Sem v pasti.

Mogoče bi pa lahko za začetek “samo” zamenjala ključavnico (ga ven vrgla), tako, da bi moral nekaj dni pri mamici spat.Fino bi bilo, če bi lahko dala deklici medtem h tvojim staršem.Ne vem če bi to delovalo,ampak mogoče bi dobil občutek, da misliš resno in bi te začel upoštevati npr. bi mu rekla, da mu daš ključ, ko bosta opravila svetovanje.
Druga (realnejša) rešitev pa je, da popokaš kufre in greš v najemniško stanovanje, edini problem je v tem, ker bo potem on ostal sam v vajinem stanovanju in ga ne boš mogla ven vreči,kaj šele, da bi stanovanje (svojo polovico) prodala.
V tem primeru ne vidim nobene lahke poti do rešitve, saj imaš očitno opravka s precej nezrelim osebkom, ki ima poleg vsega še težave z alkoholom in z duševnim zdravjem.

Mogoče bi pa le stopila do odvetnika in se z njim pogovorila. Da ti vsaj svetuje kako in kaj, koliko pripada tebi in koliko njemu.

Sori, ampak kaj on hoce in cesa on noce slisati, je tukaj cisto vseeno.
Reskiraj par deset jurjev za odvetnika, najdi pa ime, ki vzbija spostovanje.
Povej mu, da bos svoje pac dosegla s tozbo, kor tisoce drugih.

Kaj ti on ‘da’ ali ‘ne da’ si naj pa zatakne za klobuk.

Predlagam ti posvet z odvetnikom.
Sama sem spakirala 2 otroka in kufre, ter šla v najem. Čez čas sem dobila neprofitno stanovanje. Od moža nisem vzela ničesar. Niti žlice. Tega je že 6 let in počutim se super. Ne dovoli si, da te uniči. Priskrbi si dodaten vir dohodka (honorarne zaposlitve).. težko bo, pa vendar boš srečna. In s teboj otroka, ki bosta zacvetela brez vsakodnevnegas turobnega vzdušja v družini. Verjamem, da se z njima trenutno nihče ne ukvarja, tako kot bi to rabila. Ti se boš lahko šele takrat, ko ne boš čutila pritiskov. In vsi boste zadihali!!

Kaj pa tvoji starši??

Drži se in veliko sreče!

vprašaj za nasvet svoje sorodnike. Če ti bodo dali vsaj moralno podporo, bo dosti. Ko pišeš n. pr. predlagam, da stanovanje prodava, pa noče slišati, pa n.pr. izplačam 25 %, pa se ne strinja … vidim, da si navajena, da ga upoštevaš. Morala se boš navaditi, da ga ne upoštevaš in da nekatere stvari zahtevaš in se močneje postaviš zase. Tu pa ti lahko tvoja družina pomaga. Če ti bodo vsi rekli, da je jasno, da v stanovanju ostaneš ti in da to pač ne bo po njegovem, boš laže to izpeljala.
možno je tudi, da te ima rad, pa ne zna tega kazati, ker tega kot otrok doma ni videl. Si pripravljena mu pri tem pomagati in poskusiti znova?
Brez pogovora, ker mu ni kos, samo z vzgledom in drugačnim odnosom. Če je kaj čustev med vama, seveda.
Pozdrav

Hvala vsem za razmišljanja. V teh treh letih sem že marsikaj dala skoz. Tudi pri odvetnicah sem bila. Ena je sploh baje najboljša za ločitve. Pa več kot vem že sama, mi nista znali povedati. Mogoče so moški odvetniki boljši – pa brez zamere ženske. Tudi o menjavi ključavnice sem razmišljala in jo imam že kupljeno doma. Pa sem se malo pozanimala. To je ena vrsta nasilja, ki lahko pelje v drugo: lahko mi nagaja, spusti gume na avtu ali še kaj hujšega. Pa ne da bi se ga bala. Ampak nazadnje, ko mi je vzel denarnico z dokumenti je policaj dejal, da moram v zasebno tožbo. Kje sem tu zaščitena kot mati? No, edina pot, malo provokativna je ta, ki mi jo je predlagal policaj: nazadnje, ko sva imela prepir in verbalen konflikt, je policaj povedal, da če bi se to večkrat ponovilo, da lahko dobi sodno prepoved približanja. Kar pomeni, da ne sme biti z menoj npr. v stanovanju. Pa so to malo prehude reči. Recimo tako nasilen pa spet ni. Pogovorit se pa z njim tako ne da. Ravno danes sva imela spet en fait. Ker zaslužim več kot on, hoče, da plačam vrtec za punci več kot on in da ga, ker si zdaj deliva na pol, izkoriščam. In da mi je prav, da sem toliko bolna, da me Bog štrafa. No, naučila sem se ostati mirna, čeprav me je zabolelo v dno duše. Nič nisem odreagirala. Razen da naj malo potrpiva, in kmalu bova ločena in pol naj dela kar hoče. In da ga ne morem več gledati. Ga je malo šokiralo, nakar je spokal in šel dosti prezgodaj na šiht. Žalostna je moja zgodba. Vem da je dosti meni podobnih. Ampak jaz sem do vratu v tem zosu in ne vem kako ven. Le mir si želim.