Vsake toliko časa se moja duša zlomi. Telo še nekako zdrži, samo ne vem kako dolgo. Ne najdem pa rešitve za mojo situacijo. Poročena sem dobrih dvajset let, vendar ko danes gledam nazaj je ta zakon bil soliden le prvih par let – tri, morda štiri leta. Kasneje sem spoznala, da so se laži in zavajanje začeli že takoj od začetka. Ko je izgubil službo si je – brez, da bi se posvetoval z menoj – odprl s.p. in z nekom začel posle. Pri tem je zabredel in naredil kup dolgov in nato se ni znal ustavit. Po dobrem letu je s.p. zaprl in našel službo. Med tem časom sem izgubila zaupanje v njega, odtujila sva se, saj sem ugotovila, da sem, kot njegova žena vedno bila na zadnjem mestu. Pomembnejši so bili sorodniki in znanci, sam pa je dobesedno cvetel v svojih lažeh in zavajanju ljudi okrog sebe. Ves čas me je nekako imel v šahu, poskrbel je, da nisem imela pravih prijateljic, ker sem morala skrbeti za otroka, saj njega ni bilo nikoli doma. Niti nisem vedela kaj počne in kje hodi. Če sem kaj vprašala sva se takoj sporekla in je morala obveljati njegova, drugače pa se je spravil nad otroka, da sem popustila. Vmes so bili dobri prebliski, ko smo še nekako živeli, ko je zgledalo, da se bodo stvari uredile. Par let nazaj je naenkrat hotel vse premoženje (hišo, parcelo) prepisati na mene. Pristala sem na to, vendar je čez čas zahteval, da mu (ker je to bilo njegovo) podpišem kot porok in dovolim hipoteko, češ da mora poravnati dolgove in bo ta kredit tudi rešil v dveh, treh letih. Zdaj se velikokrat zgodi, da ne plača kredita, dolgovi se večajo, na plači ima venomer izvršbe, tako da zelo malo prispeva. Sama imam tudi kredit in komaj živimo. Z moje strani ne čutim do njega nobene bližine, intime, v njega nimam nobenega zaupanja in enostavno ne morem prebolet teh preteklih let, ker je bilo in še je veliko ekonomskega in psihičnega nasilja. Ne morem ga več imeti rada in rada bi živela drugačno življenje. On pa smatra, da je dovolj da ima on mene rad. Že pred tremi leti sem rekla, da hočem ločitev. Pa je prosil za še tri mesece, pa še spet za tri, potem je zbolel, grozil, da nas bo vse pobil, potem, da bo naredil samomor in ga bom imela na vesti. Grožnje so seveda bile podkrepljene z marsičem, zato sem vedno popustila.
Veliko se prepirava in ker postane nasilen se včasih vmešajo tudi njegova teta,sestra ali pa mati, vendar se naslednji dan potem spet vsi normalno pogovarjajo z njim. Mene pa preplavljajo občutki nebogljenosti, sramu, čutim, da postajam drugačna oseba – slaba v mojih očeh, ker se prepiram z njim. Živim v nenehnem strahu, da se bo v hiši pojavil izvršitelj in pobral stvari, ker ne odplačuje nekaterih dolgov, zaradi tega me tudi ponoči tlačijo more. Je patološki lažnivec, ni mu mar za druge, le da rešuje sebe, doma ne dela nič, ne vzdržuje hiše, ničesar ne popravi, prej še kaj uniči. Odšla bi, a nimam kam, ker mi finance ne dopuščajo – ne meni ne njemu. On pravzaprav tako noče oditi in vem, da ne bo nikoli odšel, jaz pa ne vem, če sem še zmožna zdržati par let, da se otroci osamosvojijo. Toliko sanj in želja sem imela kot mlado dekle in nisem ničesar uresničila, vedno sem se vsemu odpovedovala, češ saj bo bolje. Danes pa vidim, da mi pravzaprav niti ne bi pustil živeti drugače, kot gre njemu na roko. Zdaj se pa ne znam izkopat iz tega sama, si pa predvsem želim svobode in da bi sama brez strahu in ponižanj živela polno življenje in ne tisto, kar mi je namenil mož.
Ker nimam nikogar, ki bi mi stal ob strani in mi dal kak nasvet, sem danes to napisala vam. Moj svet je tak kot današnje vreme – samo oblaki in dež. Hvala, da ste me prebrali.

Pozdravljena.

Ob prebiranju obupanih besed, ki opisujejo togost življenja, nezaupanje in negotovost, je čutit ogromno žalosti – da bi solze lahko samo tekle in tekle. Ob vsem tem pri vas ostaja upanje, ki ga izražate s tem pismom, in verjamem, da je bilo za to potrebno najti veliko poguma (ob oblakih in dežju) – najti še nekaj sebe, za kar je vredno poskrbeti.

Gospod je prek vaših oči, če vas prav razumem, človek, ki se ga bojite, ki vam stoji nasproti, ki vas čustveno izsiljuje, ekonomsko in psihično zlorablja, postavlja v situacije polne strahu in negotovosti, vas ponižuje, povozi in neupošteva. Kje pa ste vi? V vajinem odnosu je občutek, kot da vas ni? Kaj vas je uničilo? Kako je v zakonu vztrajati še dolgo potem, ko ni bilo več nobenega zaupanja? Kako bi se bilo postaviti zase? Poiskati sebe v teh bolečinah in si dat možnost zaživet življenje kot vam pripada? Govorite o strahu, ki vas spremlja, o nočnih morah, da se bo v hiši pojavil izvršitelj in pobral stvari zaradi neplačanih dolgov. Kdaj pa se je pri vas že oglasil izvršitelj, vam pobral vse vaše imetje, neuresničene želje, ki so čakale na vas, svobodo, najdragocenejša čutenja, sproščenost in življenjskost ter vas pustil čisto oropano – popolnoma samo sredi vaše lastne družine? Ne vem, koliko vam tudi krivde pušča tak način življenje – občutek, da smo si nekaj zaslužili, da tako mora biti, da je tako že prav. Kaj pa če bi dali to krivdo stran? Kaj se skriva spodaj? Zakaj bi moralo biti zmožni zdržat še par let? Zaradi otrok? Vprašam se, koliko ste lahko vi kot mama izkoristili in resnično zaživeli materinstvo, kot nekaj izjemno dragocenega? Koliko tega vzdušja med vama posrkajo otroci? Poskrbijo (popolnoma nezavedno in nenamenoma), da bi bilo čim manj prepirov, nasilja in raje sami kakšno »zagodejo«, samo da bi se starša morala med seboj povezat in pozornost usmerit na njih. Otroci vas bodo potrebovali še dolgo potem, ko »odrastejo«, zato ni nikoli prepozno, da poskrbite zase in na tak način tudi za njih.

Zapisali ste, da je gospod nasilen in če vas prav razumem vas jezi, da se potem drug dan drugi normalno pogovarjajo z njim, medtem ko so bili priča nasilnim izbruhom, vas pa na tak način osramotijo in ignorirajo. Kaj pa to za vas pomeni, da je gospod nasilen? Kako se vi s tem soočite? Zapisali ste, da imate otroke, kar pomeni, da ste vi odgovorni tako zase kot tudi za njih, da vse skupaj zavarujete pred nasiljem. Včasih težko sprejmemo odgovornost za naše življenje, dogodke, v katere smo vpleteni in odločitve, ki jih je potrebno sprejeti. Nihče se ne more odločiti namesto nas. Veliko lažje pa je, da vemo, kaj si želimo, kam gremo, da nam ni treba prenašati stvari, ob katerih se ne počutimo dobro in predvsem, da zmoremo izbrati spoštovanje do sebe pred nasiljem.

Ker bo tudi zunaj posijalo jesensko sonce, vam želim, da bi ga v svojem življenju usmerili nase, odvrgli dežni plašč in sezuli težke škornje ter začutili vonj po barvah in jeseni. Na pot sprememb se vam ni treba podat sami, lahko se vključite v terapevtski proces, kjer lahko v varnem okolju in ob podpori poskrbite zase.

Vse lepo vam želim – ker si to zaslužite!

Odgovor je pripravila:
Petja Kovačevič, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si