Najdi forum

Obnašanje v družini

Lep pozdrav!

Ne vem ali sem izbrala pravo področje, kjer bom napisala sledeči problem.
Zato se hkrati opravičujem in prosim za razumevanje da trenutno nimam volje in niti potrpežljivosti za iskanje ali sorodna tema že obstaja.
Opisala bom včerajšnji problem, vendar takih je neskončno. Svojega mnenja zaenkrat zraven nebi navedla, zanima me vaše mnenje, vaš pogled, kako bi se vi lotile problema itd

Sinoči okrog 23.ure se odpravim spat, misleč da bom pač zaspala. Čez kako minuto slišim da je mlajši brat prišel domov, vhod imamo skozi kuhinjo. Iz kuhinje pa direkt v dnevno sobo. Prižgal je luč v kuhinji in še v dnevni, tako da lahko pride iz prostora v prostor. Oče se je nenadoma vstal in začel vpit ter rjovet na njega ker je prižgal luč v dnevni sobi. Namreč to je že neštetokrat naredil. Brat ga je vprašal kaj je narobe, ali je vzrok da je prižgal luč v dnevni, pes ki v dnevni spi? Vsi smo opazili da zelo skrbi, da v dnevnem prostoru kjer se pes nahaja, da nebi gorela luč. Prioriteto postavlja psu. Oče mu je odgovoril, da ni njegova stvar da bi mogel vedet, ampak da pravila v hiši postavlja on. Brat ni ugasnil luči, amapak se je usedel na kavč, oče je znorel in ga začel zmerjat ter kričat naj se pobere iz hiše. Brat je pobesnel in je vrgel TV daljinc potleh. Sama sem se v sobi pričela tresti in se nisem mogla umiriti, bila sem jezna nase in na druge, da ob uri ko naj bi spali je v hiši nemir in rjovenje. Kmalu zatem sem vstala in jim rekla naj gredo spat, ter je pes v hiši več vreden kot mi vsi. Oče se je potem odpravil spat, mama in brat sta naprej debatirala v dnevni do kakih 2h, sama sem se tudi po tem odpravila spat in se večkrat vstala ter jih opozorila da preglasno govorita in da ne morem spat.
Resnično nisem mogla takoj zaspat, ker sem bila živčna, besna, jezna nase, nemočna, ker ne vem kako in kaj uredit problem…
Naj omenim, da če mama že spi v spalnici in oče pride malo kasneje spat jih prižge luč in luč gori nekaj minut in jo seveda vsakič zbudia. Zaenkrat sem napisala samo to, ker me zanima vaš prvi vtis, mnenje…
Kaj se v naši družini dogaja???
Hvala!

Spoštovana sama_sasi,

res bi vam težko napisala kaj več kot prvi vtis, saj ste tudi vi opisali samo simptome, torej tisto, kar se dogaja na površini: ogromno besnenja, kričanja, saj je pravzaprav vseeno, zakaj – samo da se pokaže povod za sproščanje jeze. Jeza je očitno tisto »varno« čutenje, ki ga je v vaši družini »dovoljeno« izražati. (»Varno« v narekovaju, ker je taka brezciljna jeza, ki kar brizga naokrog, škodljiva za zdravje, človek (in tudi pes!) se niti naspati ne more, torej dom ni mirno zatočišče, kjer bi se lahko spočili od zunanjega sveta in nabrali novih moči, ampak pravo bojišče.)

Spodaj, pod to jezo, pa je vse tisto, česar se v vaši družini ne sme izražati – saj tudi vi v tem anonimnem pismu niste izdali prav ničesar (!) – tisto, kar je resničen problem. Kdo se v vaši družini počuti, da ni vreden niti toliko kakor pes? Kdo mora prebujati druge, prižigati luč v nezavednem upanju, da ga bo končno nekdo videl, slišal, vzel resno? Kdo se mora delati, kakor da ni to nič posebnega, da je tako kar treba nadaljevati iz dneva v dan? Tako žalostno je, da se za počutje živali še nekako skrbi, za človeško pa zmanjka moči. Človek ne ve, ali bi se mu bolj smilil pes, katerega ušesa in drugi čuti so še veliko občutljivejši od naših, ali ljudje, ki z besedami mlatijo drug po drugem. Obenem pa kakor bi bilo prepovedano spregovoriti o tistem bistvenem. In vi – čeprav hči, torej otrok – ste videti najodraslejša oseba v družini … tista, ki je začela iskati izhod, pomoč, tista, ki noče več pristajati na absurdnost tega preigravanja jeze. Še vedno pa je tako, kakor da bi prišli zobozdravniku z otečenim licem in ga vprašali za mnenje, ust pa ne bi hoteli odpreti, da bi pogledal in začel zdraviti zob. Boleče!

Sklepam, da ste še tako mladi, da še stanujete pri starših. Da bi njune medsebojne zadeve, kaj šele nezaceljene rane, ki ju je vsak od njiju prinesel iz primarne družine, reševali vi, je v resnici nemogoče. Razen da ju napotite kam, kjer se bosta lahko lotila reševanja v strokovnem okolju, pa četudi za začetek na kako predavanje. Vsekakor pa se začnite osredotočati nase. Ne le na razmišljanje, da se osamosvojite z odselitvijo, kar je tako ali tako del zdravega razvoja. Ampak kako lahko poskrbite zase, da ne boste te čustvene in vedenjske prtljage nosili v svoje samostojno življenje. Bojim se, da preveč skrbite za svojo družino, pa čeprav na prvi pogled tega morda ne pokažete. Ko boste lahko odkrito spregovorili o lastni žalosti in občutkih zapuščenosti z nekom, ki vas bo slišal, boste premaknili goro.

Ampak pogumno, solze so sestavni del življenja. Verjamem, da boste z vsakim korakom modreje uporabljali svojo moč.

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka I [email protected] I 040/523-787 I www.janalavtizar.com

“Ko boste lahko odkrito spregovorili o lastni žalosti in občutkih zapuščenosti z nekom, ki vas bo slišal, boste premaknili goro. “

Zdj pa Vas jz vprašam: A ni glih to ta poraz, da človek dovoli, da nekdo drug ( v tem primeru člani družine, oče) “prenese agresijo na drugega? Da bi morala govoril o “svojih občutkih zapuščenosti”, Govorit o nekih občutkih, ki so pravzaprav del staršev ter ne tebe. Da bi s tem tale gospodilna sprejela nek tujek v sebe. Da starši pravzaprav pričakujejo, da druge boli, ter to počnejo da spravijo občutke na druge ter da če bi spregovorila ” o občutkih zapuščenosti”, bi pravzaprav dala potrdilo staršem, ja res je taka. Torej, očeta so naprimem maltretiral v mladosti njegovi starši, zdj pa če bi ona spregovorila o tem bi dala potrditev njegovi domišljiji/ predstavi. On bi si najbrž predstavljal/ videl sebe v njej, ona pa bi s govorjenjem o ranjenosti to samo potrjevala- njegovo projekcijo ter bi s tem dejanko nardila najhujši korak nazaj, najhujši. Nasprotje od osamosvojitve. Ta dilema se mi zdi zanimiva. Al pa kot ste vi rekli, z nekom, ki bi jo lahko slišal. Hmm, sam kaj pa nardit, če je ne bo, če bo videl v njej, tisto kar ona ni. ( njeni starši ter njihova bolečina namvreč), pol je če razmišljam na glas presneto težko najit nekoga, ki te sliši ter vidi tebe, ne pa tisto kar nisi.

Lep pozdrav

New Report

Close