Že nekaj časa se vidim v pretepu z nečem, česar sploh ne prepoznam. O čem se gre, bo povedal naslov; kar vem povedati jaz je, da se mi zdi da imam v življenju nekaj protislovij zaradi katerih ne delujem pravilno, ali pa, tako kot bi hotel. Ker dejansko ne vem proti čemu se borim, bom začel od takrat, ko se spomnim da sem probleme začutil…

Spomnim se, da mi je skozi šest let osnovne šole bila všeč en sošolka, kateri sploh nisem vedel kako to pokazati; vse sem zadrževal potihoma v sebi. V srednji šoli ni bilo dosti drugače. Pri šestnajstih sem spoznal nekoga preko interneta, s katerega se je razvila moja prva zveza. Zveza je bila na daleč (300 km), trajala je dve leti in pol, ampak mi ni predstavljalo ovire. Ves ostali čas, ko sem bil prepuščen v sebi, v šoli, izven šole, sem hrepenel po tem, da bi ženskam, ki so mi všeč ukradel vsaj pogled. Ko sem videl, da kaka prijateljica flirta s prijateljem, sem si želel, da bi tudi z mano. Kljub temu, da sem bil v razredu edini, ki je imel punco me je obdajal občutek, da sem bil najmanj zaželen.

Spomnim se, da moj oče ni izkazoval interesa v moja dejanja. Fitnes, borilne veščine, kitara, med drugim tudi nasveti za punce… površinsko je izgledalo, da nima časa za te stvari. Bilo mi je težko kaj prosit ali spraševat, ko se je šlo zame in za moje interese. Mama mi je sicer rekla, da se ji oče vedno izpoveduje kako mu je všeč, da imam neke interese, ampak pri tem je vedno ostalo; meni tega nikoli ni pokazal niti rekel.

Spomnim se faksa, ko sem s svojo prvo zvezo končal. Postalo mi je všeč več punc, zgledalo je, da jaz tudi njim, a ko sem pokazal interes, so se vedno umaknile jaz pa ostal v agoniji. Takrat si tega nisem razlagal, niti nisem vedel razložit, vem samo da je bolelo. Kar se tiče žensk in osvajanja je zgledalo kot »hit and miss«, pač, ni bilo sreče.

Spomnim se moje druge resne zveze. Čez pol leta sem jaz končal z njo iz istih razlogov kot sem navedel že prej – hotel sem biti zaželjen in zveza je pri taki željo v popolnem nasprotju; čez naslednjega pol leta sem jo začel pogrešati, pristala sva nazaj skupaj, nato je ona končala z mano. Dandanes sem mnenja da sem takrat prvič zares ljubil. Ob razhodu mi je bilo zelo hudo, nisem imel apetita niti spanca dva mesca… ko sem se odločil, da bom ugotovil zakaj ženske zapuščajo moške in kako se tega obraniti. Padel sem v znanje podzemne privlačnosti, kjer na potanko razlagajo kaj je privlačnost, kako se ustvari, zakaj je tam, kako ga ustvariti sam, zakaj je rek »lepa dekleta ljubijo barabe« resničen… Ko sem začel taktiko uporabljat se je pri vsaki naslednji ‘žrtvi’ izkazala za pravilno. Začel sem pobirat telefonske, približevat se ženskam, ki so mi bile všeč, zgledalo je, da sem zakapiral… a nekaj je kljub temu bilo narobe in »žrtve« rečem prav zaradi tega. Ni bilo…iskreno. Ko se sedaj oziram nazaj, lahko rečem, da sem osvajal samo zaradi tega, da bi si dokazal, da sedaj me pa več ne mora nobena zapustit ali nekaj v podobnem smislu; ne pa zaradi tega, ker bi mi ženska bila dejansko tako všeč. Kot če bi si hotel dokazati da, sedaj pa imam vse pod nadzorom. A resnica je malce dlje od tega…

Ves ta čas, ko sem izpopolnjeval mojo taktiko glede osvajanja, sem bil v resni-neresni zvezi s punco, ki je trajala šest let. Hotel sem izpopolnit svojo željo, da bi ženske imel v nadzoru, hkrati pa nisem mogel dati mojemu dekletu konca. Zdelo se je »prav«, »naravno« ko se je moja želja zdela »umetna«. Zveza s tem dekletom je bila podobna španski limonadi – zdaj sta skupaj, zdaj nista, zdaj je ta prevaral onega in obratno. Po vsakem sporu sva na koncu pristala skupaj, razen seveda, pri ta zadnjem ki se je zgodil maja letos, ampak to je povsem druga zgodba. Po teh pol ducata mesecih se ne počutim tako zelo hudo kot ob razhodu in sem se za svojo nadaljnjo pot odločil in v kratkem jo bom udejanjil in sicer – epošta, katera bo obsegala vse nerečene besede glede te zveze, ampak, kot rečem, to je druga zgodba katero omenjam samo toliko, da si boste lažje predstavljali ali ima ta zveza kakšno povezavo z mojim trenutnim stanjem… ki pa je tako… ženske nisem nikoli nehal osvajat. Ko vidim kakšno, ki mi je všeč, me izziva notranji glas »Saj ne upaš« in »Itak te ne bo imela« nakar imam odločitev – če se odločim, da pristopim, se večino krat zgodi tako, da vse in vsem izgledava kot par, le njej ne zaradi kakršnega koli razlog. Nakar sledi prepir, goodbye, in notranji glas »Saj sem ti rekel, da bo tako«. Če ne pristopim, pa je seveda isto »Saj sem vedel, da ne upaš, bojiš se zavrnitve, prpa«. Želja, da bi dobil/ obvladal vsako, ki mi je všeč ,se je spremenila v obsedenost in nemir. Kot mi je rekla iskrena prijateljica »Problem je, da se zaljubiš v žensko po 3 minutah in postane ljubezen tvojega življenja za celih 10 minut, dokler ne spoznaš druge«.

Kot za povzetek bi povedal… protislovno se zdi da zavestno želim osvojiti vsako ki mi je všeč, ko podzavestno, se mi zdi, tega sploh nočem, vse kar hočem je ženska, katero bom brezpogojno ljubil in ona mene. Ko sem v eni fazi, mi izbruhne druga (ko sem samski, si želim ljubezni; ko sem v zvezi, si želim avanture). Ko sem vsem drugim dokazal, da lahko dobim simpatijo, sebi nisem in me ta nesigurnost ubija (figurativno). Vas me je razglasila za ženskarja a jaz tega ne vidim ne slišim; kot obsedenost…

Seveda se problem odvija v sedanjosti, tukaj ga namreč doživljam. Saj sem si že na sledi od maja; vse mi je postalo dosti bolj jasno kot nekoč (zahvala gre prijateljici) ampak nekaj še vseeno manjka. Ženske me, kot sem že rekel, zavračajo ko odnos dejansko izgleda kot zveza. Vsaka zavrnitev vzpodbudi v meni dvom in se začnem spraševat kaj je z mano narobe. Ta občutek dobim že, ko mi katera ne da svoje telefonske; tak dogodek je zame namreč kot božič – enkrat na leto. Ampak tudi takrat se sprašujem, kaj sem naredil narobe, kaj je narobe z mano da mi ni uspelo…Zakaj mi ni dala cifre? Ali pa, zakaj sva se sprla in je odšla? Ali pa, zakaj me je pustila za drugega? Ali pa, zakaj je odšla, ko sem imel šanso poljubit in je nisem, da posadim seme ljubezni? Kaj hudiča jo je pripravilo do kaj takega? A sem kaj takega naredil? A nisem bil dovolj iskren z mojimi načrti? A ji nisem všeč? Zakaj ji nisem všeč? Zakaj me nobena noče imet, ko mi rečejo da sem lep, postaven, delaven, priden? Kaj je takega na meni ali v meni? To so nekatera vprašanja, ki se mi porajajo po glavi. In ko eno zavrnitev dam skozi, spoznam drugo, potlej se mi včasih clip odvije pred očmi “Lej, spet smo tam; zakaj bi se trudil za nekaj, kar te bo na koncu itak zavrnilo?” Saj vem zakaj, ker si želim meti nekoga bližnjega.
Pogruntavščina je, da baje se mi gre samo za privlačnost in ne za žensko katero osvajam. Ampak to je samo domneva, za to nimam nobenih dokazov, še posebej ko se meni osebno zdi vse (zaljubljenost, osvajanje, všečnost) tako res. Dejansko, če so vse do zdaj bile samo pseudo ljubice, kakšna je potem takšna, ki mi je všeč? Če je res vse samo navidezno, potem ne poznam ženske, ki bi me očarala…

Na koncu vem, da bo edino tisto, kar bo obrodilo sadove, iskrenost in tega si želim. Ampak hkrati je temu težko verjet, posebej zaradi tega, da ko me ženske zavračajo dobivam občutek, da je z mano nekaj narobe. Ne želim si več te nesigurnosti, dvoma vase, ne želim si več vlaganja energije v pesudo elemente, ne želim si več lažnih občutkov, lažnih zvez in lažnih zavračanj. Kje se je pravzaprav vse zavozlalo? A sem toliko nesamozavesten? Iz kje ta občutek nevrednosti izvira? Kako naj se tega znebim in sledim po poti, po kateri si pravzaprav želim hoditi?

Spoštovani gospodič,

najprej bi se vam zahvalila za pogum, da ste lahko tako iskreno in natančno zapisali svoje misli, kar verjamem, da resnično ni bilo lahko – sprašujem se, kako je bilo vam potem prebrati svoja pričakovanja in dileme v partnerskih odnosih in videti sebe v njih.
Iz vašega pisma mi močno ostaja iskanje občutka pripadnost, zaželenosti (ki jo omenjate), varnosti, potrditve – osnovne potrebe dojenčka, ki jih lahko zadovolji le ob starših/skrbnikih. Če te potrebe niso mogle biti zadovoljene zaradi kakršnihkoli razlogov, je hrepenenje ostalo in se prebuja v odnosih, ki so za nas pomembni. Ostaja mi tudi vprašanje, kdo sem jaz v vseh teh odnosih? Kaj meni pripada? Kako sebe vidim?

Že na začetku govorite: »Ko sem videl, da kaka prijateljica flirta s prijateljem, sem si želel, da bi tudi z mano. Kljub temu, da sem bil v razredu edini, ki je imel punco me je obdajal občutek, da sem bil najmanj zaželen.« – da, res je, celo življenje hrepenimo po občutku zaželenosti, kar je popolnoma normalno, razlika je le v tem ali si damo možnost ta občutek tudi začutiti – biti zaželen. Iz vaših besed je razvidno, kot da te možnosti ni bilo – ker tudi če ste bili v partnerskem odnosu (kar pomeni – naredili nekaj, kar bi prineslo ta občutek), ga ni bilo. Tudi v nadaljevanju poudarjate manko občutka zaželenosti, ki ste ga iskali še v drugih partnerskih odnosih.

Kako zaželenega pa ste se čutili ob starših? Ste bili edini otrok? Kako sprejeti ste bili doma? Izpostavljate, da oče ni izkazoval interesa v vaša dejanja – kaj je to za vas pomenilo? Ste hrepeneli po njegovi potrditvi? Naredili vse, da bi vas opazil in pohvalil? On pa ni imel časa. Za kaj pa je imel čas? Ne vem, koliko odrinjeni in nevredni pozornosti ste se počutili, ker oče ni imel časa za vas. Kaj sem narobe naredil, da me oče tudi opazi ne, ko doma vadim kitaro? Ne vem, koliko »na glas ste znali igrati«, samo da bi prišel nekaj reči – karkoli. Iz besed o očetu je čutiti toliko žalosti in ničvrednosti, mama vam je sicer zagotovila, da ji oče pove, da so mu všeč vaši interese, ampak čutiti je, da vi tega niste verjeli – ker vam ni niti pokazal niti rekel. Kaj pa je bilo tisto, kar je v zvezi z vami pritegnilo njegovo pozornost? Kaj ste mogli za to narediti? Koliko občutka nezaželenosti s strani očeta lahko začutite? Verjamem, da je vaš oče naredil vse po svojih najboljših močeh, iskal stik s svojim sinom tako kot je znal in nikakor ga ne želim kriviti za njegov način očetovstva, vendar pa ne gre zanemariti tega, da ga vi doživljate kot nekoga, ki ni izkazoval interesa za vaša dejanja.

Kako pa ste se počutili ob materi? Kaj je ona videla v vas? Kako ste doživljali njeno podporo? Kako ste pritegnili njeno pozornost? Kako ste se ob njej počutili? Ob materi se od rojstva naprej učimo kaj pomeni biti ženska, kaj kot moški lahko od nje pričakuješ in kako se počutiš ob njej (in ob očetu, kaj pomeni biti oče, kako moški vzpostavljajo odnose z ženskami, kaj lahko od njih pričakujejo).

Naprej opisujete, da ste se v svoji drugi zvezi počutili, kot da ste prvič zares ljubili. Kako je bilo to? Kaj je pomnilo za vas? Bi lahko rekli, da je bil to občutek, ki ga kasneje niste več doživeli? Kako pa je bilo iti nazaj v odnos z nekom, ob katerem ste se počutili nezaželenega? Kaj je bilo tisto, kar vas je pritegnilo nazaj, kar ste pogrešali?

Ko pišete o tem, da ste začeli pobirati telefonske številke žensk, ki so vam bile všeč, se vprašam, kaj ste iskali? Sprašujem se, kako resno ste sebe vzeli v tem, da najdete osebo, ki bi jo lahko ljubili? Kot pravite ste si želeli dokazati, da vas ne more nobena zapustiti. To so tako močne besede, iščete ženske, vzpostavljate odnos z njimi, ki vam pravzaprav niso bile niti dejansko všeč, samo zato, da sebi daste vedeti, da vas ne more nobena zapustiti – kdo vas pa je že zapustil? Ste očetovo nezanimanje doživljali kot zapustitev?

Hkrati pa ste bili ves ta čas v zvezi, ki ni predstavljala niti osnovne varnosti – saj pravite, da je bil resna-neresna. Kako je bilo to za vas? Sprašujem se, kaj se je zgodilo, da sta to zvezo zaključila? Se mi zdi zelo pomembno, kaj je za vas pomenila in kako ste doživljali ali še doživljate njen konec, ker je bila od vseh najdaljša – nekaj je bilo v njej, kar vam je toliko pomenilo, da ste vztrajali. Kako ste se počutili ob vsej tej negotovosti? Na koga pa ste se – poleg nase – lahko še zanesli? Kje je bilo za vas varno, umirjeno, zanesljivo?

Vaš notranji glas daje občutek ničvrednosti in nezaupanja. Pogosto se nam zgodi, da v stvareh in občutkih, pri katerih nismo dobili gotovosti ob starših, ponovno preverjamo in ponavljamo še naprej v odraslosti, da bi iz okolja pridobili odgovor, ki nam pripada. Da sem vreden, da si lahko zaupam in verjamem vase, se imam rad in poskrbim zase. Vendar lahko odgovor, ki ozdravi lahko dobimo le pri starših ali partnerju, s katerim sva ustvarila intimno zvezo, sprejela odločitev in odgovornost za njen razvoj in si zaobljubila osnovno varnost (zvestobo). Ob partnerju lahko ponovno pridobimo občutek pripadnosti, zaželenosti, hotenosti, potrditve in varnosti, vendar pa tukaj ne gre več za brezpogojno ljubezen, ki je mogoča le v odnosu mama-otrok, temveč za odločitev za odnos.

Ko pogledate svoje življenje, kje ste? Na kaj ste ponosni? Kaj vas veseli? Osrečuje? Dela dneve prijetnejše? In koliko od teh stvari se zgodi zaradi vas? Primarni odnosi s starši nas močno zaznamujejo, zgradijo temelje za nadaljnjo gradnjo, vendar pa lahko še vedno sami pristavimo kakšen steber, če se le odločimo, da želimo imeti bolj stabilno hišo. Poglejte vase? Kaj se skriva notri? Česa vsega se sami sebi zdite vredni? Dokler sebe ne boste postavili na prvo mesto v vašem življenju, nihče drug ne bo imel te možnosti.
Ob prijateljih poskrbite, da se boste počutili dobro, da boste uživali v njihovi družbi, če nimate tega občutka, povejte, kako se počutite, poskrbite zase, pomislite, kaj je v vaši moči, da naredite za boljše počutje – zase.

Sama vam lahko rečem, da sem ponosna na vas, da ste napisali tako iskreno in samoreflektivno pismo in resnično verjamem, da imate ljubezen do sebe že v sebi, samo malo bo treba pobrskat.

Srečno!

Odgovor je pripravila:
Petja Kovačevič, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si

Zahvaljujem se Vam za odgovor; ne moram rečt da so to hudi časi, so pa časi iskanja samega sebe in kot vidim, ti časi le vedo predstavljat breme, če nimaš začrnate poti kam bi rad prišel; rado postane zamegljeno, zato cenim vsako besedo povedano na to temo, ker mi je kot kažipot.

Nevem, kako naj ocenim stopnjo zaželjenosti ob starših. Sem srednji med tremi otroki; starejši brat je kaj hitro začel s službo, mlajša sestra pa je zelo…razvajena. Oče se ukvarja z biopridelavo in mene je to delo doletelo največkrat. Saj nisem imel nič proti, pomagat mi je bilo v veselje, čeprav mi je oče včasih stopil po živcih – dostikrat je za delo povedal ‘zadnji trenutek’, tako da če dela ni moral opraviti sam, sem moral svoje načrte prestaviti na drugi dan. Take stvari so se zgodile dostikrat, kljub mojemu stalnemu opozarjanju “če jaz ne bom poskrbel zase, nihče ne bo; ne bo vedno tako da bom vse svoje stvari vrgel vstran ko me boš ti poklical”. Smešen pripetljaj je še dostikrat bil, ko sta se starša spravla kaj delat pa sta rabila pomoč sem samo jaz bil tisti, ki je od očeta prejel sms “pridi pomagat”. Dosti krat sem jima tudi rekel “Ne bom vedno tukaj” – in kot namazano sem dobil službo 60km vstran, kar pomeni da šele pozno zvečer pridem domov; seveda ga to ni ustavio pošiljat smse za pomoč, ampak sedaj več enstavno ne moram, tudi če bi hotel. Verjetno sta zelo cenila mojo pomoč; med vsemi tremi sem tudi tisti, ki se najmanj prepira zaradi česar takega – vem, da če bi rad čimprej nadaljeval svojim karkoli sem pač počel, je najbolje bit čimbolj skoncentriran na delo, da se ga čimprej rešim – ko je bratu in sestri tak način tuj in se vesta zelo pritoževati. Tako sem rad dobil občutek, da so pa moji interesi in moje delo nepomembno in da je v prvi fazi najbolj pomembna pomoč doma in tako mi je tudi oče večkrat rekel, a meni se zdi to zgrešeno – kdo bo poskrbel za moje želje in potrebe, kdo bo živel moje življenje, če ne jaz. Ko je oče tako zelo kamuflažiral svoje občutke je mati po drugi strani bila zelo iskrena glede njih in zato normalno se je z njo zdelo lažje pogovarjat o čemer koli. Ona nas je skušala razumet in podat svoje mnenje, ko je oče samo iskal to, kaj smo naredili narobe in podati boljšo rešitev. Ne gre pa zanikati, da nas kljub takem rahlo zamegljenem odnosu imata rada. Včasih sva z očetom vedla jit zvečer skupaj na kakšno pijačo in mi je govoril o tem, kako je bilo nekoč. Po moje bi rekel, da sem bil zaželjen, ampak tega nista vedela prikazovati.

Sprašujete me po ljubezni in po tem, kdo me je zapustil. Ne moram se znebit občutka, da se je pravzaprav vse začelo prav tukaj, pri tej drugi resni zvezi, ker, ko berem vaš odgovor v tem delu pisma mi postaja zelo hudo. V prvi fazi zveze sem bil tam najbolj zaradi fizičnega druženja. Spoznal sem drugo, to sem pustil, čez par mesecev pa sem jo začel hudo pogrešat; očitno le ni bilo vse v fizičnem odnosu kot sem takrat mislil. Želel sem si njene bližine, njenega načina, nje kot celoto. Podredil sem se mojim občutkom do nje (kar je bila huda napaka), postal sem že rahlo obseden z njo in ko sva prišla nazaj skupaj sem bil zelo srečen; ampak zaradi podrejenosti sem bil tudi ljubosumen, kar je na koncu prispevalo k razdrtju zveze. Lahko rečem, da sem tisti občutek sreče čutil še enkrat naprej, ampak ne tako intenzivno. In prav tukaj, ko nekomur tako predaš samega sebe in si priznaš, da jo le imaš rad (kar v bistvu tudi težko naredim), da bosta pa sedaj imela resno zvezo,…ona se pa čez mesec, dva, tri, naveliča kljub temu da ti je zadnjega pol leta govorila, da brez tebe ne mora živeti, mi je preskočilo. Ko sem kreten, je tam in se je ne moraš znebit, ko pa jo ljubim in se ji pokažem v vsej svoji ranljivosti, pa tako lepo počasi trikrat zarine svoje bodalo v hrbet, srce in dušo.
Fascinira me to, da se je isto ponovilo sedaj, čez šest let. Pet in pol let sva se dobesedno mučila, nazadnje pa se greva resno zvezo in po štirih mesecih si je našla drugega – spet ko sem se ji predal. Tokrat se nisem podrejal svojim občutkom, bil sem zelo v kontroli s samim sabo… dejansko sem bil isti kot prejšnjih pet let stem da sem bil zvest in rad izkazoval ljubezen; a kljub temu se je zgodilo. Seveda se je tudi nekaj zgodilo preden sem ji postal zvest in sicer… tudi takrat je odšla z drugim. Nazaj je prišla na zelo primitiven način in sicer – jaz sem se enostavno umaknil iz njenega življenja in ona je prišla iskal mene. Prav zaradi tega mi ta njena zadnja poteza ni nič jasna; ob razhodu mi je bilo enako hudo kot že takrat, občutek izdanosti… a se je kaj hitro spremenilo. Sedaj jo doživljam kot eno veliko razočaranje, kako da nisem videl že prej da je kaj takega sposobna in v končni fazi, kaj sem sploh s tako nizkotno punco počel na prvem mestu. K njej sem se vedno vrašal iz istega razloga kot že pri prejšnji, bi rekel – nisem si priznal da jo imam rad. Zakaj? Nevem… mogoče, če bi si priznal, da jo imam rad bi se moral ustaliti, postati resen in opustiti svojo željo masivnega osvajalca.
Kakega zelo zanesljivega življenja ne poznam. Vse, kar sem gradil in mi je bilo pomembno, se je podrlo, razen seveda jaz sam. Čez teh nekaj let se mi pa je obdržalo par prijateljic (katere so vse nekaj let starejše od mene), katerim rečem zelo dosti, nikakor pa ne vsega. So mi opora in ni mi toliko važno kakšen bo odgovor, samo da bo; kot če bi rabil samo nekoga, da me bo poslušal. Sebe zato poskušam zgradit čimbolj trdno in recimo, diplomo in službe ne cenim toliko, kot cenim način svojega potovanja skozi življenje. Vsaka oseba ima svoje izzive, spletke in ovire. Razlika je, in to si upam rečt na glas, da se jaz iz vsake nekaj naučim, ko se drugi ne. Velikost znanja in izkušenj, ki sem si ga pridobil do teh let je nadpovprečno; rečejo mi “da, saj imam takše prijatelje kot si ti, ampak vsi so tam pri štiridesetih” kar vzamem pohvalno. Imam močan, mističen in intelektualen karakter in na to sem ponosen. Kot otrok sem si želel sijati izza povprečja, kar mi je sedaj uspelo in na to sem ponosen. Oddajam tako auro – ko vstopiš v kakšen prostor z ljudmi in te vsi opazijo. In na to sem ponosen. Nisem pristaš dobrega ali zla, ampak sredine, narave. Ljudje, ki me obdajajo so prijatelji, osebe ob katerih se počutim dobro, z vsakim kujem pozitiven odnos in vsi me spoštujejo, nekateri celo toliko da se po šoli valijo da poznajo mene, kot če je poznati mene privilegij. Ljudi, ob katerih se počutim neprijetno nimam v družbi, normalno, ker se ob njih počutim slabo in zato jih nočem v mojem življenju. Osrečuje in pomirja me dosti stvari, oziroma, vse kar delam delam tako, da me ne draži. Verjamem namreč, da je vse odvisno kako posameznik gleda na stvar, da ni vse odvisno od nekogaršnje akcije ampak od naše reakcije. Jaz se odločim kako se bom ob kakem dogodku počutil. Zato že deolgo nisem delal nekaj takega, kjer bi se počutil bedno. Seveda me nekatere stvari osrečujejo bolj od drugih, stvar ki me osrečuje najbolj (vsaj zdi se mi tako) pa je partner in ker ga sedaj ni, se počutim osamljeno. Kot kakšen rockovski zvezdnik – ima družbo kakšno in kolikor si zaželi ampak je kljub temu osamljen. Preko tega pa ne moram, počutim se osamljeno; mogoče je to produkt tega, ker se v veliki večini zanašam samo nase. Po eni strani sem hvaležen tudi učenja teorije privlačnosti saj lahko spoznam kogar si zaželim, ampak problem nastane takoj po tem – zaradi osamljenosti vložim vso upanje v to osebo “Ona bo prava” in ko se izkaže da ni, postanem potrt.

Pozdravljeni,

ja, včasih je kažipot zamaknjen ali postavljen v smer, ki kaže daljšo pot. Kako pa vam je slediti sebi in biti sam svoj kažipot? Čutenja, ki jih tako natančno opisujete, in iz vašega pisma lahko razberem, da tudi odlično prepoznate, so notranji kažipot – zemljevid, ki nam pove, ali gremo v pravo smer ali je tisto nekaj, kar v tem trenutku potrebujemo ali le vmesna postaja do cilja. Vzemite svoja čutenja za vaš kažipot.

Pravite, da vam je zares hudo pri delu pisma, v katerem sem nagovorila zapuščenost. Od kje ta občutek? Zakaj vam je hudo ravno tam? Kaj je to zares za vas pomenilo? Ustavite se tam, kjer čutite močna čutenja in poskušajte pri sebi odkriti, kaj vam to pomeni. Zakaj težko predate samega sebe in si priznate, da imate nekoga radi? Koliko lahko zaupate drugim? Koliko lahko zaupate sebi, da boste prepoznali svoja čutenja, se vzeli zares in poskrbeli zase? Kako težko vam je ponovno tvegati v ljubezni, pripadnosti, ljubljenosti in zaželenosti? Kje in kdaj ste si zaobljubili, da boste »masivni osvajalec«? Kako ste se počutili takrat? Kaj ta vloga »masivnega osvajalca« za vas pomeni? Kdo ste vi v tej vlogi? Kaj bi vam bilo prikrajšano brez te vloge? Kaj pomeni se ob nekom ustaliti in postati resen? Koliko tvegate in zakaj morate tvegati?

Resnično mi je všeč, kako prepoznate svoje lastnosti in pohvalno, kako ste lahko na njih ponosni. Vseeno pa mi ostaja vprašanje, zakaj ste si tako prizadevali sijati iz povprečja? Vas drugače ne bi opazili? Kdo vas ne bi opazil? Koliko truda ste za to vložili in koliko ga še vlagate? Kako se počutite ob tem? Bi v nasprotnem primeru bili razočarani nad sabo? Kaj pomeni za vas »biti povprečen«?

Na koncu opisujete, da se lahko zanesete samo nase, da ste osamljeni in si želite ljubezni. Koliko tega občutka, da se ne morete zanesti na druge, v vas onemogoča tveganje za prepustitev v odnosu? Za sprejetje odgovornosti le za lasten delež in prepustiti ostali delež odgovornosti partnerju? Obrniti fokus zaupanja vase v svojo smer in skrb za lastno počutje, v odnosu in ob nekom.

Vse lepo vam želim.
Odgovor je pripravila:
Petja Kovačevič, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si

Poraja se mi vprašanje… če so občutki resnica, kaj se dogaja nam in okoli nas; če jaz imam občutek, da mi je nekdo všeč ko mi dejansko ni; če jaz imam občutek, da sem v nekoga zaljubljen, ko nisem… kakšna je potem resnica, oziroma, čemu naj verjamem in kako si naj sledim? Če jaz imam občutek, da mi je nekdo všeč in če so občutki interpretiranje resnice, zakaj potem govorimo o tem da sem se približeval dekletom katera mi dejansko sploh niso bila všeč? Razen če sem tovrstno zmanipuliral svoja čustva. A se prepričujem da mi je nekdo všeč samo zaradi tega, ker si ne želim/bojim biti sam?

Ko govoriva o zapuščenosti, nevem natanko povedat za kaj se gre. Dobivam asociacijo na to, da sem sam, da mogoče ni vedno bilo tako ampak nisem hotel ljudi bremenit s svojimi razmišljanji o sebi – kot če ni tako pomembno (to pravim za druge, jaz osebno moje razmišljanje zelo cenim, je edinstveno, unikatno). Da če sam ne poskrbim zase, nihče ne bo in v zameno za to zase poskrbim najbolje. Po drugi strani pa je še… osebe ki sem jih ljubil najbolj v mojem življenju so tudi odšle. Ko jih emocionalno elasticiram, spodbujam privlačnost, so tam ampak takrat se jaz ne prepuščam svojim občutkom. Ko pa se jim prepustim, si priznam da jo imam rad, priznam in kažem tudi njej, takrat ne posegujem po emocionalnih igricah in prav takrat se zgodi, da punca odide. Torej, zakaj bi ljubil, če je to v bistvu to kar mi je povzročilo največ bolečine? Pol leta, dve leti, pet let mi govori da me ljubi si želi in si je vedno želela samo mene in pol ko se končno zgodi premik v pravo smer da, zdaj bova pa skupaj, ne minejo štirje meseci da spakira kufre in gre. Počutim se, da bi napisal biblijo iz pekla na tovrstne natege, tako zelo jih sovražim in preziram. Zato tako zelo težko zaupam komurkoli in med drugim tudi zaradi takšnih igric, ki jih igrajo ženske brez tega da bi se sploh zavedale, sem posegel po teoriji privlačnosti. Torej, ko sem tako gledal kako ženske izbirajo svoje moške, kako so v bistvu one selektorke in ne moški, ko sem gledal kako vsi moški takoj planijo k odru ko se tam odvija striptiz, ko sem na lastni koži doživljal “preizkuse” in že omenjene natege, sem se odločil da bom drugačen in da si tega ne bom dovilil. Ne bom jaz tisti, katerega bo ena izbrala ‘če bom zadosti dober’, ne bom jaz tisti ki se bo v prvi vrsti slinil po njej ko se bo slačila – jaz se bom takrat slinil po lepinji, namreč prav takrat je čakanje v vrsti za hrano najkrašje. Če se ne bi podal v te vode, potem se vidim da bi po takem paternu pretrpel še dosti več in igral in izgubljal igro za katero ne bi vedel da obstaja. Resnično in srčno bi ljubil osebe, katere bi se mi v zameno za to smejale in pljuvale v obraz. Tako podoživljam čas, katerega sem imel preden sem začel s teorijo privlačnosti in “masivnim osvajanjem”. Postati resen in se usedliti s pravo osebo zame pomeni uresničitev moje največje želje. Nekdo, ki se trudi te razumet, ki ti da priložnost da ti probaš razumeti njo, ki se s tabo veseljači, ki se s tabo joče in predvsem – kateri lahko zaupaš da te nau nategovala.

Hmm, pravzaprav si nisem prizadeval k temu. To je prišlo…avtomatsko. Ko sem v osnovni šoli bil tarča posmeha, ko sem pri ženskah doživljal tovrstno travmo, ko se mi je zdelo da me nihče ne mara in kaj sploh delam na tem svetu… sem počasi ugotovil, da se pa jaz maram. In ker nisem na tem svetu zaradi drugih, pač pa zato, ker mi je bila dana priložnost, sem preprosto ukrepal kako sem vedel in znal. Na začetku je bila želja, dandanes pa je že rutina. Preprosto, ker sam z nikomer ne obravnavam drugorazredno, to tudi pričakujem in zahtevam nazaj. In, nevem, očitno je kaj takega redkost, zato mogoče izstopam iz povprečja. Tudi moje mišljenje in način življenja je izven povprečja. Življenje mi je pod noge metalo polena kot vsem drugim, vse kar sem naredil jaz se vedno naučil nekaj iz tega, vedno izvlekel neko pozitivno stvar za nadaljevanje in zato nisem povprečen. To sem preprosto jaz. V nasprotnem primeru bi (sem) bil depresiven (obdobje pred dejansko odločitvijo) , to pa je pač način življenja katerega nočem živet.

Čutim, da omenjeni občutek in tveganje pri meni hodita z roko v roki, a v tem primeru se tudi na lastno presojo težko zanesem. Premišljevanje o tem me zbada in vem zakaj in tudi vi veste – ko sem jo resnično imel rad in ji zaupal, je odšla.

to kar je navedel gospod (ko sem jo resnično imel rad in ji zaupal, je odšla.)

to se je meni zgodlo v prvi zvezi.In od prve zveze se je meni sistem zrušil z razučaranjem, sedaj sem si našel punco in z njo sem v zvezi en teden in imam občutek kot da nekaj ni vredu. Kaj naj naredim da ji zaupam oz.kako naj ji zaupam????

prosim pomagajte mi !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

@M.S.T.

Jaz te popolnoma razumem in bi prosil, če imaš kaj časa, da bi kako rekla na kavici ali preko neta glede tvoje odločitve, saj sem se tudi jaz znašel na tem pragu in bi rabil malce “potiska”, da bom lahko napredoval.

moj mail je: [email protected]