november – izliv krtka
November je zame čuden mesec.
Sama črpam energijo iz okolice, iz toplote sonca, okrašenih hišk decembra, cvetočih tulipanov spomladi, šumenja morja poleti in barv jeseni. In seveda iz poljuba mojega možička in lepljivih objemov mojega sinka. Ampak – november je nekaj povsem drugega. November mi energije ne daje, pač pa mi jo črpa iz telesa, da imam včasih občutek, da se je name priklopil nek čuden stvor in me zdaj izsušuje, mi jemlje zaloge dobre volje, mojo telesno toploto, moj žar. Kar gre iz mene nekam v nepovrat. Občutek imam, da se bo nebo sesulo name, da bo veter še enkrat samkrat zapihal in me kar odnesel s sabo (z vsemi odvečnimi kilogrami vred).
In potem – razodetje. Zakaj je tako? Zato, ker ne smem biti več krtek. Krtek sem zmerom. Pozimi po snegu, ostale letne čase po zemlji. Ni ga boljšega kot črn rob za nohtom, ni ga boljšega kot razlončevanje trajnic, enoletnic, grmičkov in drevesc, ki jim potem ponudiš nov dom nekje v kotu svoje gredice, za tisto poletje ali jesen ali celo za vedno…
November pa pravi – dovolj! Trajnice so posajene, čebulice narcis, tulipanov, žafranov, zvončkov, hiacint potisnjene globoko v zemljo, da bodo spomladi pokukale ven in pobarvale mojo gredico v vijolično, rumeno, rdeče, belo… vrtnice porezane, forzicija ukročena, drevesa tudi – sinova vrba, njegova velika želja za rojstni dan je posajena, družbo ji dela krvavi javor, pa še dve češnji smo posadili v rob parcele… kako lepo, kako živo, kako polno energije…
No, november pa se odloči, da bo siv… in moje roke so čiste. Srce pa se k sreči lahko naplaja s sinovimi nasmehi, moževimi rokami, oviti okoli mojega telesa, klici in pismi prijateljic, besedami, zapisanimi v knjige, forumom…
Tele besede morda delujejo žalostno, pa niso. So le izraz tega, kar me trenutno preveva. Rada imam vsak trenutek, tudi novembrskega, dneva , obenem pa kooooooomaj čakam na prve dni decembra, ko bo Ljubljana ponovno oblečena v lučke, ko bo v zraku vonj po speculaas piškotih in čaju z medom.
Vedno se pritožujem, da gre čas prehitro. Zdaj pa ga prosim, da pohiti – tako rada bi že skočila v december.
A nisem čudna?
T.
P.S. Danes me je sin zbudil z veselim izrazom na obrazu – mami, a veš, da sem se spomnil, kako bo ime mojemu bratcu ali sestrici? Kako, miško? (čeprav o štruci v tem hipu samo razmišljamo)
Škorc bo!
Pa sem se smejala… zakaj? Ker mu je všeč, kako ga jaz pokličem ŠKORC MOJ!
Pa se spet malo oglasim. Mi je to tako sedlo na dušo. Kot drobtinica v prazen in premražen želodček. Tudi sama komaj čakam decembra. Doma se že počasi pripravljamo na izdelavo hišne dekoracije, okraskov, čestitik in drobnih darilc. To je zame in mojo družinico najlepši čas, ker veliko teh stvari z največjim veseljem pripravimo kar sami doma. Še sreča, da so te stvari tudi našemu petletniku zelo pri srcu. Skratka res že komaj čakam.
ne, nisi, le da potem ne smeš pustiti lončkov zunaj, ker radi zamrznejo, raje lonček s čebulicami zakoplji v zemljo, če imaš možnost, potem pa tam okoli 15 januarja, če ne bo zamrznjeno, ven in jih daš v kak hladnejši (ne ravno 25 stopinj, raje okoli 18 ali malo manj) a svetel prostor, da jih “posiliš”, boš imela pomlad že januarja.
Če nimaš možnosti posajanja lončkov zemljo, daj lončke v hladen (nad 0) prostor, denimo klet, potem pa čez čas spet v prostor, kjer bodo vzcveteli…
lep dan
T.
Ej, ne vem zakaj ne marate NOVEMBRA. Pa, saj so njegovi jesenski dnevi najlepši, posebej še v naravi.
Polona, to si super napisala:
“en tak siv dan prežene vožnja po Krasu, ki je oblečen v prelepe barve jeseni (seveda tiste, katerih ni še odpihnila burja :-)) Kar napolni rezervoar…”
…meni tudi napolni rezervoar.
Lep November,
Anika
