Nova zgodba???
Pozdravljen,
v toji prejšnji zgodbi sem ti napisala, da se ti je prav to MORALO zgoditi. Delovalo mi je, da si potreboval to izkušnjo, skozi katero boš pridobil vero v lastno moč.
Si v dvomih kaj je s tvojo močjo? Se bojiš lastnih odločitev? Komu boš naprtil nepravilno odločanje, če se bo tvoj varni in predvidljivi svet zrušil?
Tvoje besede o varnem in predvidljivem, neobremenjenem druženju, zmeden, ker so ti pogledi uhajali, ne upata si priznati, ABSOLUTNO ZAHTEVAŠ, izven pravil, hočeš se prepričati,…
Kakšno preteklost si živel? So morda iz tebe želeli narediti perfekcionista? Ali so to tvoje želje?
Še v karieri ti ne gre vse absolutno kakor zahtevaš, pa sam odločaš o tem. Kako naj gre v partnerstvu, kajer je 50:50.
Ne čakaj, da bodo drugi ukrepali. Zberi pogum, stopi na pot in ji povej. Besede imajo moč. Ko ji boš povedal, kaj čutiš, boš svobodnejši. To moraš začutiti. Naslednjič ti bo šlo lažje.
Da pa živiš v nekih neizživetih iluzijah, je pa čisto logično. Stopi na pot! Od tvoje odločitve bo odvisno, ali boš iluzije prenesel v dejanja.
Pa še o njeni “okroglosti”. Te je spet strah? Iščeš izgovor? Izgovor potrebuješ le zase. Pa ne vzet, da te kritiziram. TAko povem, kakor znam.
Zdi se mi, da živiš za kariero, za prijatelje, za šarmiranje,… ne pa zase. Razmisli, ali sploh želiš živeti zase, ali je to spet del iluzij.
Lp
Ojla She. Sem kar malo čakal tvoje mnenje. Zdaj sem pa res zaskrbljen. Pa ne samo nad temi novimi začetki, pač pa tudi nad samim sabo. Kaj če preprosto previsoko ciljam? Namreč na nek način se mi zdi že skoraj popolnoma nemogoče, da bi v eni osebi našel vse kar želim – pa mogoče bi mi bilo potem pa celo dolgčas, aneda…
In tisto o “lepilu” je najbrž res. To praviš ti, ki imaš za seboj dolgoletni zakon in to je povedala moja “bela knjiga”. Ampak zdaj pa vprašanje: ali to “lepilo” temelji zgolj in samo na fizični privlačnosti. Ali ni tovrstna privlačnost tudi neka “variabla”. Lahko ti je nekdo zelo privlačen, pa ko te potem mentalno odbije, te pa mine…
Mislim, poglej si mnenja, ki govorijo o pomanjkanju privlačnosti na začetku zveze. Tudi meni se je zdelo, da bi me moralo spodnesti. Ampak ali me sploh lahko? Namreč ali si nisem mogoče iz obrambnih razlogov zgradil tako debelih zidov okoli sebe, da me ne more kar tako “vreči”. In žal, moram ti odgovorit – nisva se ravno najbolje ujela…
Okey, z delom napisanega se celo lahko strinjam, ampak samo z delom. Govoriš pa (in ne samo ti) o odločitvah. Ali si ena izmed tistih, ki zastopajo tezo: “partnerstvo je odločitev”? Okey, verjetno je – na neki točki – mogoče ob poroki ali podobno. Nikakor pa najbrž ne more biti na začetku. Tedaj je bolj “ali se zgodi (dogaja) ali pa ne”. Ne moreš si pač zapičiti ene v glavo in si ukazati “s tole hočem preživeti preostanek življenja”?!
Vsekakor pa hvala za mnenje in hvala tudi ostalim.
Presenečajo me “kontrasti” v odgovorih. Npr. Tina32 napiše “to je to”, She (pa vsi “podatki” so bili na voljo že pred njenim mnenjem) pa napiše en tak meil, da sem res mal… Mislim enga takšnega “izvenzemeljskega” življenja pa res ne bi rad živel – in da bi vedno hlastal za nekimi “idejami o bitjih, ki obstajajo samo v domišljiji” (tole je pa res mizerija ampak bom kar puistil – me zanima kaj napišete)….
Par dni bom odsoten, par dni je ne bom videl, mogoče bo potem glava jsnejša.
Najprej še par besed o ‘lepilu’. Ko izbiramo nekoga, s katerim bomo preživeli svoje življenje, so seveda, jasno, absolutno na prvem mestu njegove človeške kvalitete, značaj, intelekt, saj sicer sploh ne bi prišel v izbor. Vendar je to premalo. Fizična privlačnost je nujna, a ni nujno to izjemna lepota ( tudi ni nujna vitkost, čeprav- zate je ), fizična privlačnost je vonj kože, okus poljuba, čarobnost dotika, ravno prava temperatura dlani, ko se prsti prepletejo, saj veš…
In če vsega tega ne občutiš, je vse ostalo, pa četudi v izobilju, premalo. Lahko se zaljubiš v izjemne intelektualne sposobnosti nekoga, to je res privlačno, skorajda seksi, a osebek ti mora vsaj malo tudi telesno ugajati. Ali drugače povedano – ne sme te s čim odbijati, pa četudi je to samo vonj. Vonj je sploh izredno pomemben, vsaj zame. Pa seveda pri tem ne gre za higienske kriterije, pa tudi ne za umetne dišave, gre preprosto za tisti primarni vonj kože, ob katerem ti je lahko takooo prijetno ali pa takooo zoprno… To je lepilo.
Glede mnenj ostalih sodelujočih ( vseh nisem brala) pa lahko rečem le to, da nihče od njih ni v tvojih čevljih, vsak ima svoje kriterije, tvoji so pa samo tvoji in so pač zelo visoki. Ne jih na silo spreminjati, vsaj ključnih ne, to ni pametno. Spotaknil boš samega sebe.
Samo ti veš, kako se počutiš ob njej, nihče ne more simulirati tega občutka.
Če so občutki topli, varni, jim zaupaj.
Če prav pomislim, saj niti ni nujno, da te vrže na hrbet. Dovolj je vse to, kar si napisal, očarala te je, ni dvoma. Navijam zanjo.
Glede seksa – po moje je bilo malo prezgodaj. Šele takrat, ko se ustvari čustveno trdna vez, ki temelji na zaupanju, občutku pripadnosti, varnosti, je lahko seks kraljevski. Ti pa si še ves v dvomih, ona pa verjetno tudi.
Škoda, raje bi še malo počakala.
Tako, napisala sem ti svoje mnenje. Ni nujno, da imam prav.
Prepusti se samo SVOJIM občutkom, ti se nikoli ne zmotijo. Nikoli.
Ja, saj imaš prav. Prezgodaj so se začele določene stvari. In nekako je ona malce bolj “gnala” voz v to smer. Meni bi čisto zadoščalo (še nekaj časa) samo kakšno druženje…
In tisto z lepilom razumem. Sem razumel že prej, je pa lepo kar si napisala še dodatno…
Sem pa tudi močno zaskrbljen, da sem si enostavno postavil preveč preprek (ali pa kot praviš “previsoka merila”). A žal, ne vem kaj bi?
Poskušam se prestaviti v tvojo kožo in si zamisliti, kako bi bilo, če bi morala po ne vem kakšnem naključju iskati novega partnerja ( kar se mi zdi tudi hipotetično nemogoče). Mi kar malo slabo postane.
Vsi potencialni kandidati, kar jih poznam, mi niti slučajno ne bi mogli niti približno nadomestiti mojega dragega, prav pri vsakem me kaj zelo moti. Tudi moji kriteriji so visoki in niti približno si ne znam predstavljati, da bi živela z nekom samo zato, da ne bi bila sama ali pa da bi si sugerirala pozitivno mnenje o nekom na osnovi analize njegovih lastnosti.
Človeka moraš preprosto čutiti. To ni ljubezen, niti zaljubljenost, to je tisti božanski občutek olajšanja, ko se počutiš , kot da si prišel z dolge poti končno domov, to je kot najljubši naslanjač, to je kot puzzle . Tega se ne da opisati z nobeno lastnostjo, višino, težo, barvo las ali IQ-jem. To je v trebuhu.
Srečati prav takšnega človeka je seveda loterija. Najlepše je, kadar se to zgodi, ko si še zelo mlad in skupaj rasteš in se oblikuješ. Ko pa si že formiran, redkokaj paše v tvoj okvir, pa še izbira je slabša, saj so boljši primerki žal že oddani.
Kaj naj ti rečem? Poskusi, preveri, išči naprej. Ni vrag, da te nekega dne ne sreča sreča.
Pozabi belo knjigo, poslušaj svoj trebuh.
Tale zgodba me je pritegnila,ker je v veliki meri na NEK način podobna moji.Nisem brala vseh odgovorov, a namerno sem kliknila na Antonijevega (človek ima v veliki meri razmišljanje podobno mojemu in tudi tokrat lahko rečem, da me z odgovorom ni presenetil,še manj razočaral.Mogoče včasih ni lahko prebrati kar napiše,a je realen- to mi je všeč).
Kakorkoli…Tudi jaz sem po bolečem zaključku zveze samevala dve leti.Samozavest sem si dvigovala z položajem (sam.podjetnica pri 25,25-urni delovni čas,negovana zunanjost,ki ni ostajala neopažena,prijaznost do določene mere a v primeru prevelikega približevanja ledena gora, ki je še bolj podžigala moške in jih spravljala ob pamet…to sem dobro vedela, kakor tudi to da mi ničesar ne morejo očitati,zavajala in obljubljala nisem).
Ne,v vsem tem času ni bilo nikogar ki bi bil nekaj več kot vsi ostali okrog njega.In to me je na čase strašilo.
A vedela sem, da sem v fazi prebolevanja svojega bivšega in da še potrebujem čas.Nikoli namreč nisem bila zagovornik enega prebolevanja odnosa z drugim moškim.Prepričala sem se da tako mora biti,da niti ne morem nuditi vsega tistega kar bi morala (ali kar običajno sem),če imaš nekoga rad.Ne samo do mene, tudi do potencialnega partnerja ne bi bilo pošteno.
In potem je prišel On…nekdo iz mojega okoliša,ki sem ga poznala na videz a nikoli zares.Začutila sem ga brez velikega pompa,brez razbijanja srca,brez napisanih pravil,ki povejo kdaj je čas za zaljubljenost.Ne takoj,a ob drobnih pozornostih ki so bile namenjene samo meni v naši veliki družbi, je postal nekaj več kot ves moški svet okoli njega.
Počasi ,ampak res počasi je bilo čutiti napredovanje.Z njegove strani so bila čustva namreč precej močnejša kot z moje.In po prvi privolitvi,da preživi noč v mojem stanovanju sem postala še bolj razdvojena.On bi ves čas preživel z mano,jaz ne…kaj je narobe?
In potem, ko sem nekajkrat namerno prestavila zmenek za nekaj dni,mi je bilo jasno.
Človek mi je postajal všeč,a kakor se je težko navaditi da je nekdo iz tvojega življenja odšel in da si kar naenkrat sam,mi je bilo to navado (da sem sama),težko poenotiti s tem, da nisem več.
Rešil me je pogovor,priznanje…Povedala sem,da potrebujem čas,v prvi vrsti najprej nekaj časa zase,da vidim kaj vse to pomeni…pač nisem pristaš naglih sprememb.
Počasi sem začela pogrešati vse to kar ta moški je in stiki so postali pogostejši.Danes z njim živim…
Mogoče si se tudi ti vpel v neko rutino,ki občasno preseda in ugaja.Ne vem…vem le,da pojdi počasi in pozabi na belo knjigo.Človek si včasih res želi nemogoče stvari, a ko se čez čas obrne nazaj ve, da najboljših stvari ne more predvideti.In prav je tako…
Kaja
Prekleto prav imaš. Saj “bela knjiga” pravzaprav ni nič drugega kot poizkus, da bi z besedami izrazil tisto kar pravi trebuh. In v tem primeru se trebuh ne strinja in ga ne morem (in niti ne poizkušam več) prepričati, pa čeprav je ona čisto okey, manjka pa mi tisti občutek – in tokrat menim, da mu moram pač zaupati…
Tisto okoli iskanja pa ne zveni preveč optimistično. Sam bom poizlusil biti malo bolj optimističen. Po eni strani se strinjam s tem kako je fajn najti pravega, ko si še zelo mlad. Po drugi strani pa verjetno obadva poznava kar nekaj primerov parov, ki so se kot mladi poročili, pa potem (tam nekje v tridesetih) že tudi ločili. Zadnjič sem srečal enga znanca, pa je rekel: imam dva otroka, eno bivšo ženo in eno zdajšno punco… Rad bi pač rekel, da mogoče lahko kasneje (ko je človek malo zrelejši in bolj pozna samega sebe) pride do ustvarjanja bolj kvalitetnih in trajneših vezi…
Seveda, seveda, pesimizem ni bil na mestu. Zaneslo me je, saj sem izhajala iz sebe, ti pa imaš seveda čisto drugačna izhodišča.
Strinjam se tudi s tem, da je lahko ‘bolj pozna’ zveza kvalitetnejša in trajnejša, ko ima človek za sabo že nekaj izkušenj in ne maha ob vsakem prepirčku že z ločitvenimi papirji. Problem je lahko edino v ‘formiranosti’, v tem, da je človek premalo odprt (zid, ne?) , v tem, da si ustvari neke življenjske navade, ki jih ne želi kar tako spreminjati, pa še v čem.
A vendar – tudi jaz poznam pare, ki so se našli pozno, po ločitvah, in moram priznati, da se mi kar srce smeji, ko jih srečujem, ko se najdeta ponovno kakšni gimnazijski simpatiji in se super ujameta.
Zato – veselo naprej!
Moški…moram reči, da te skoraj popolnoma razumem, tudi sam sem približno iste starosti kot ti in imam na nek način podobno urejen svoj varni svet. In tudi jaz sem spoznal osebo, ki v njega po določenih merilih ne sodi. In ravno ta oseba je tista, ki je v meni vzbudila čustva, ki so zaenkrat premagala vse napake in vse kar se je slabega zgodilo.
Vseeno pa en moj nasvet…mogoče pa le preveč razmišljaš in premalo živiš. Ne vem, iz vseh teh odgovorov v tej niti, vidim pametno razmišljanje, a vseeno vidim premalo resničnega življenja. Če ne probaš ne veš. In dalj časa ko čakaš več bo vprašanj. Samo začeti je treba, potem pa je ona tista s katero boš reševal svoja vprašanja. Še enkrat pa…manj razmišljaj in zaupaj v sebe, zaupaj v življenje in v to, da se stvari iztečejo kot se morajo.
RES MALO POZNO SAMO…………
VSE SKUPAJ SEM PREBRALA IN RADA BI PRISTAVILA SVOJ PISKRČEK.
MOŠKI………… MISLIM, DA SE TA ZVEZA NE BO OBNESLA, KER JE PREVEČ PRETEHTANA IN POSTAVLJENA NA TEHTNICO. MISLIM, DA SI SE V SEBI ŽE ODLOČIL, MISLIM, DA IZ TEGA NE BO NIČ…………. ŠE PRIJATELJSTVO SE BO KAR HITRO KONČALO, KER SI SEL PREDALEČ.
VSE PREVEČ GLEDAŠ V SVOJO BELO KNJIGO IN IŠČEŠ TO KAR SI PRED LETI ZAPUSTIL.
BREZ ZAMERE IN LEPO SE IMEJ.