Spoštovani g. Gašperlin in ostali uporabniki tega foruma
Prosim za nasvet. Pred slabim letom sem se spoznala s sedanjim partnerjem. Zaradi zelo negativnih partnerskih izkušenj iz preteklosti, sem se ob spoznavanju z njim, odločila za malo več previdnosti. Pritegnil me je predvsem s svojo energijo, polno prostočasnih športnih aktivnostih, ki sem jih sama v zadnjih letih zanemarila. Tako sem lahko ob njem spet začela uresničevati stvari, ki so me zmeraj veselile in, ki mi polnijo baterije po vsakodnevnih naporih.
Ob njem se počutim zelo dobro, ima lastnosti, ki me pritegnejo in je bila moja naklonjenost najinemu odnosu iz dneva v dan večja. Kljub mojemu natrpanemu vsakodnevnemu urniku ( odraščajoči otroci, služba, zaključevanje študija…) počneva skupaj stvari, ki me radostijo. Sva istih let, živiva vsak zase, se pa redno srečujeva pri meni, včasih pri njem – vsa dnevna opravila opravljava skupaj, mi je na »razpolago«, ko potrebujem kaj v zvezi z otroci, hišnimi opravili….
Kje je torej problem? Pred dnevi pa sem izvedela, da je imel pred menoj ogromno žensk, da jih je iskal na vseh mogočih forumih (sem brala pogovore)…z nekaterimi bil v krajši ali enonočni avanturi. Ko sem ga povprašala po tem mi je rekel, da je bil pač samski in je lahko počel kaj je hotel. V meni pa se oglašajo dvomi, da bo s svojim prejšnjim načinom življenja nadaljeval in se bom spet opekla. Enostavno mu ne zaupam – kar pa bi moral biti temelj dobrega partnerskega odnosa. Tako sem postala razočarana sama nad seboj, da sem si SPET dovolila odnos s moškim, ki mu ne morem zaupati. Razmišljam tudi o tem, da prekinem to vezo, se ponovno posvetim samo sebi…bojim se bolečine in bolezni, ki sem si jo natrpala ob prejšnjem razpadu varajočega odnosa. Vse svoje strahove sem mu tudi povedala. Povedal mi je, da je odločitev samo moja, da pa me ima iskreno rad in želi graditi najin odnos. Zame so njegove besede sicer lepe, se pa ne morem otresti strahov in dvomov.
Vzporedno sem prišla tudi v konflikt s svojimi starši, ki se »bojijo« za mene in ga ne sprejemajo. Predvsem me je čudila reakcija moje mame, ki se mi nikoli prej ni vmešavala v moje odnose , sedaj pa jasno izraža svoje nestrinjanje. Pravi, da sem postala egoistična in da vidim samo sebe ter da sem se vsem odrekla. Kaj natančno mi želi s tem povedati, ne vem. Sama sem mnenja, da dobro skrbim za otroke, pridna sem v službi in pri študiju….le zase sem začela bolj skrbeti z aktivnim preživljanjem prostega časa z njim…. Morem reči, da sem zmedena in mi je hudo, da sem v konfliktu s svojo mamo saj je v času moje bolezni skrbela zame in otroke… kako naj se pogovorim z njo. Na čase imam občutek, da je do mene posesivna.
Torej, prosim da mi podate kakšne smernice za nadaljnjo pot. Kako naj naredim, da bo prav za mene in moje otroke?

Hvala in lep dan.

dovea

Če vas prav razumem, se imata s partnerjem lepo. Ujameta se, počneta skupaj stvari, ki vaju zanimajo. Ob njem ste našli toliko varnosti, da ste začeli skrbeti zase in nekako uspevate najti ravnotežje med otroki, službo in študijem. Ob vsem tem vam partner odkrito pove, da vas ima rad in da želi graditi odnos. V čem je torej sploh problem?! Izgleda, da ravno v tem, kar ste napisali: da se ne morete otresti strahov in dvomov. Kaj če ni težava v tem, da ste si »SPET dovolila odnos z moškim, ki mu ne morem zaupati«, ampak da (še) niste ženska, ki bi sploh lahko zaupala?!

Partner ima prav v tem, da »je bil pač samski in je lahko počel, kar je hotel«. Če je bilo v tem kaj spornega, je dolžan pojasnila in opravičila kvečjemu kateri od teh žensk. To, da vam je naravnost odgovoril, kot vam je, in se ni zapletel v neko opravičevanje in besedičenje, vsaj meni zbuja kar precej zaupanja do njega. Preteklost je pomembna, saj kaže na značaj in potencial posameznika, se pa iz nje ne da kar napovedati, kaj bo. Morda se bo enkrat »utrgalo« ravno moškemu, ki je prej živel povsem »po pravilih«, imel same redke in resne zveze. Ni jih malo, ko jim za vrat začne dihati kriza srednjih let, ki začnejo hlastati po »zamujenem«. Morda se vašemu partnerju ravno zato, ker je to dal skozi, to ne bo zgodilo. Ker je npr. IZKUSIL razliko, kako se je zbuditi ob ženski za eno noč in ob ženski, ki jo ima rad. Med nekaj prebrati ali početi zato, ker je »prav« in med tem, da to IZKUSIMO, je ogromna razlika. Vsak ima svojo pot, vsak se uči po svoje. Kako bo z vama in z vašim partnerjem zato noben ne more vedeti. Bojim se, da iščete in pričakujete varnost, ki je ni. Edina smernica, o kateri pišete, ki vam jo lahko dam, je, da zaupajte svojim občutkom OB TEM MOŠKEM ZDAJ, ne pa ob njegovi preteklosti in svojih strahovih in dvomih.

Se pa sprašujem, koliko so ti vaši dvomi povezani s tem, da se starši za vas »bojijo in ga ne sprejemajo«. Glede na to, kar ste napisali, je bolj verjetno, da se starši bojijo, da se boste s tem partnerjem imeli tako dobro, da od vas ne bodo več uspeli dobiti tega, kar potrebujejo. Najbolj na to kaže izjava vaše matere, da vi postajate »egoistična«. Moj komentar na to je – končno!! Egoistična in, kot pišete, posesivna je kvečjemu ona. Kaj narediti? Odločno se postavite zase, ne dovolite staršem, da se vtikajo v vašo novo družino. Ne dovolite, da v vsa zasejejo dvome, še manj pa krivdo in odgovornost. Vaša osnovna pravica je, da se osamosvojite, postavite na svoje noge in odločate o svojem življenju. Bolj ko boste uspeli udejaniti to pravico, bolje bo za vas in vaše otroke. Pri tem pa imejte ves čas v mislih, da o tem, kakšen bo vaš odnos s starši, odločajo predvsem oni. Če vas bodo pri tem podpirali in razumeli, potem se bo med vami krepila zdrava vez. Če ne, potem se bo ta še bolj krhala. Več o tem »odhodu od staršev« pa si preberite v naslednjih temah (v oglatih oklepajih so direktni linki):
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5685834 (fizično prekiniti odnos s starši? Kaj je čustevni odhod?)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5219719 (odnos s starši nikoli končana zgodba)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5242878 (težave s starši)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,4935460 (odnos mama-hči)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5048554,5065743#msg-5065743 (razočarana nad vsem)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5095570 (Kako ločiti med zdravo skrbjo in čustveno nezdravo vpletenostjo?)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5352335 (Kako ustaviti čustveno izsiljevanje staršev)

Lepo vas pozdravljam

Upam, da je bil izčrpen odgovor g. Gašperlina zate pomirjujoč, da ne boš v dvomih glede partnerja. Naj ti povem, da imam tudi sama podobno preteklost kot tvoj partner. Pred nekaj leti sem se ločila od svojega bivšega zaradi prevare z njegove strani.Takrat sem videla smisel življenja samo v najinih otrocih, čeprav sem večkrat pomislila tudi na najhujše. Kar nekaj časa sem rabila, da sem se nehala smilit sama sebi in ponovno zaživela.
Po kakšnih dveh letih sem počasi dobivala željo, da bi nekoga ljubila in bila ljubljena. Tako kot večina samskih, sem tudi sama poskusila z raznimi portali, ker je tako pač enostavneje in spoznavanje gre dosti hitreje. Spoznala sem dosti moških in ugotovila, da gre pri večini samo za sex. Tako sem včasih tudi sama pristala na sex za eno noč oz. sex brez obveznosti. Danes seveda nisem najbolj ponosna na to, ampak takrat je pač ustrezalo – dokler se ne najde pravi.
Čeprav je med ljudmi razširjeno mnenje, da se preko portalov ne da najti normalnega moškega, sem ga sama po dolgem iskanju našla. Res je bilo treba vložit veliko truda, a se je splačalo. Spoznala sem čudovitega človeka, tudi ločenega z otroci, kot sem sama. Sedaj sva skupaj že dve leti in odlično funkcionirava.
Bistvo vsega tega, kar sem ti hotela povedati je, da odkar sem z njim, niti pomislim ne na koga drugega. Sem se popolnoma umirila in upam,da tako ostane tudi vnaprej. Takrat je pač bila priložnost se malo “izživet”, pa sem jo izkoristila. Če je tvoj partner čustven človek in če te ima resnično rad, je imel teh avanturic dovolj. Kot je zapisal g. Gašperlin, ni primerjave se zjutraj zbuditi ob tujcu ali ob ljubljenem človeku. Zato pogumno naprej in ne oziraj se na mnenje staršev. Ti velikokrat ob svojih “dobronamernih” nasvetih naredijo več škode kot koristi.
Veliko ljubezni vama želim!

Pozdravljeni,

Hvala obema za odgovore. Žal so se moje slutnje nekako začele hitro spravljati v resničnost: ohranjanje stikov z ženskami za katere jaz nisem vedela ( skrivna srečanja, kavice, pogovori…če je bilo kaj več ne vem, niti ni važno) Ker sem vseeno upala, da temu ni tako in da sem jaz tista, ki nisem zrela, da bi zaupala, sem eno izmed žensk poklicala (počutila sem se zelo ponižano, da to delam pri svojih 40-ih…) in jo povprašala na kakšni relaciji je z njim in, če ve za najin odnos, pa je rekla da NE. Da se poznata 1 leto (torej tako dolgo kot midva) ter, da sta bila pred kratkim samo enkrat na kavi, drugače pa sta veliko govorila po mailu….Nič spornega za mene, če bi jaz za to izvedela od njega…saj tudi jaz grem kdaj na kavo. Torej so njegovi nameni bili več kot samo prijateljsko druženje, a ne? Niti tega se ne spomni (pa ja da ja) kje sem bila takrat jaz, ko se je dobil z njo. Laži, prikrivanja, izdaja najinega odnosa – tako vidim to jaz. Od njega sem želela izvedeti za kaj gre, pravi da ne ve zakaj to dela in na nek način »priznal«, da ima z virtualo probleme in da je pripravljen to pri sebi spremeniti, zaradi sebe in zaradi naju. Je pa mi očital, da sem vedno hotela vse vedeti kje on je in kaj dela…jaz nimam problemov, če mene partner vpraša kje sem, kaj delam, kako sem… Sedaj obiskuje terapije z katerimi bi naj ugotovil kaj ga žene v to, da ne more biti iskren niti do sebe.
Moje mnenje je, da je odnos odločitev v glavi in pripravljenost biti z nekom, ne glede na vse ostalo kar ti pride mimo v življenju. Tako sem se namreč odločila jaz, ko sem se začela resneje videvati z njim. Tudi sama bi lahko imela marsikaj s kom drugim pa nisem, saj sem se ODLOČILA ZA NAJU.
V trenutku spoznanja kaj se dogaja sem poizkušala stopiti nazaj in pogledati celotno zadevo od daleč. Uvidela sem, da njegovo ravnanje ni moje ravnanje in da za njega nisem odgovorna. Sem pa odgovorna za to, da ne bom jaz trpela v odnosu.
In, nenazadnje….čakati, da se spet zgodi…živeti v negotovosti …ne, to ni odnos. Sicer ima veliko dobrih lastnosti, ki so me pri njem pritegnile in osrečevale, vendar jaz ne potrebujem moškega, ki bi postoril »moška dela« saj sem v materialnih zadevah neodvisna, potrebujem človeka, ki bo odprt in iskren do mene, ki me bo spoštoval in bom vredna neobremenjenega pogleda v oči ter vredna POSLUŠATI RESNICO VSAKO SEKUNDO DNEVA, kakršnakoli že ta je. Ali res preveč pričakujem od moškega?
Za sebe bi rekla, da sem zelo odprta in se trudim biti v vsakem trenutku iskrena do ljudi….velikokrat zelo direktna v svojem izražanju….počutim se dobro v svoji koži in tudi ponosna sem na stvari, ki sem jih, kljub invalidnosti otroka in moje zahrbtne bolezni, s težkim trudom, uspela skozi leta z majhnimi koraki, doseči…. In vse to je VEDEL tudi on…za mojo preteklost, strahove, želje, pričakovanja v prihodnje. Če se ni videl v tem, zakaj se ni umaknil? Zakaj sem morala spet doživeti razočaranje od človeka, ki sem ga sprejemala in spoštovala ter bila vesela, da sva se spoznala? Mi lahko prosim odgovorite na to?
Hvala.

dovea

Načeloma se z vami strinjam. Za dober odnos je ključna odločitev. A v življenju je pač tako, da se je nekaterim lažje držati en vrste odločitev, drugim pač drugih. Kar pišete o vašem partnerju, še ne pomeni, da se ni odločil za vaju. Lahko ima “težave” samo pri izvedbi te odločitve. Če hodi na terapijo, da bi se te težave znebil, je to že dober znak. To kaže na to, da se problema zaveda in da poskuša na tem nekaj narediti. Ali je za vas to dovolj ali ne, se morate odločiti sami.

Se pa ob branju vašega zadnjega odziva ne morem znebiti občutka, da je za vajin odnos morda enako problematična vaša “skoraj obsedenost” z “resnico vsako sekundo dneva”. Težava je že v tem, da resnica nikoli ni samo ena, sploh pa ne samo ena prava. Poleg tega ima vsak posameznik pravico, da ohranja meje svojega intimnega sveta. Vsak obstaja najprej kot posameznik, šele potem je del odnosa. Koliko in kako se bo dal v odnos, je povsem odločitev posameznika. To velja tudi za vaju. V tem smislu so vaše ideje in želje, kot ste jih zapisali, neuresničljiv in po moje tudi za odnos škodljiv ideal. Če ga do partnerja izražate kot zahtevo, potem lahko kaj hitro prestopite mejo čustvenega nasilja. Nikakor ne želim zagovarjati vašega partnerja, ampak v tem delu vidim vaš odnos do njega enako problematičen. Če ste se odločili vztrajati z njim, vam zato predlagam, da se mu pridružite na terapiji. Ker težav nima samo on, vaše so samo drugačne, morda samo manj opazne.

Lepo vas pozdravljam

dovea, popolnoma razumem vaše doživljanje (kolikor se ga pač da na podlagi informacij, ki se jih lahko razbere iz posta) in vam pritrjujem, čeprav situacije globinsko ne poznam.

Se mi pa zdi, da živimo v času, ko ženske pričenjamo od moških zahtevati več predanosti v odnosu, v smislu čustvene predanosti in notranje kvalitete odnosa. Tako, kot je dovea napisala: ” …. jaz ne potrebujem moškega, ki bi postoril »moška dela« saj sem v materialnih zadevah neodvisna, potrebujem človeka, ki bo odprt in iskren do mene, ki me bo spoštoval in bom vredna neobremenjenega pogleda v oči ter vredna POSLUŠATI RESNICO VSAKO SEKUNDO DNEVA, kakršnakoli že ta je.”

Resnici na ljubo, me ženske čustvenemu doživljanju in notranjim vrednotam pripisujemo večji pomen oz. nam le-te veliko več pomenijo, medtem, ko so moški usmerjeni bolj v učinkovitost in reševanje problemov. Pri tem se ženske hitro ujamemo v neskončna razglabljanja o problemih, brez konstruktivnih rešitev, moški pa ponavadi globine problema sploh ne poznajo, zato ostajajo površinski. Poudarim naj, da tu govorim zelo na splošno.

Tako, da se z g. Izidorjem v njegovi trditvi:” Vsak obstaja najprej kot posameznik, šele potem je del odnosa. “, strinjam, vendar želim dodati naslednje: v resnici vsakdo najprej obstaja kot posameznik, ki pa se bo v odnosu moral svoji `posameznosti´ odpovedati v dobro odnosa. To velja za obe stranki in njalepše, pa hkrati paradoksalno je to, da (če gre vse po sreči) oba znotraj odnosa postaneta boljša in bolj celostna posameznika, na višji oz. globlji stopnji, kot sta bila prej.

Pozdravljena bloempje,

mislim, da ste se zelo dobro vživeli v moje doživljanje partnerskega odnosa in me tudi razumete, da nikogar ne želim čustveno izsiljevati – še najmanj tistega, ki ga zberem za svojega dragega partnerja. Sicer zelo cenim odgovore g. Izidorja in jih popolnoma sprejemam saj mi nakazujejo, da je očitno tudi moja naravnanost nekje “defektna”, da naletim na partnerje, ki me razočarajo.

Zelo se trudim, da bi razumela zakaj se mi to dogaja in sem si poiskala pomoč. Mislim, da izvira nezdrav odnos iz mene same, ker še nisem dosegla dovolj visoke točke samospoštovanja oz. da še nisem ženska, ki bi lahko zaupala (kot prav g. Izidor). Tako po vsej verjetnosti nevede silim v nesrečo.
Bila sem menja, da če bom sama popolnoma iskrena, tudi pri najmanjših stvareh, da mi bo uspelo prejeti enako od partnerja. Vendar zgleda, da to ne gre po tej poti.
Smiselno se mi zdi, da v prihodnosti naredim partnerskemu odnosu manjšo veljavo, da se neham z njim toliko obremenjevati. Le tako mi mogoče lahko uspe, da bom živela spoštljivo do sebe.

Očitno res (še) nisem ženska, ki bi bila zrela za partnerstvo, kot si ga želim. Mogoče kdaj…..

dovea

Pozdravljena dovea,

Absolutno je možno, da je vaša naravnanost nekje “defektna”, da naletite na partnerje, ki vas razočarajo, kot pišete sami. In tudi iskanje vzrokov za določene izkušnje, ki jih doživljamo, je absolutno potrebno, ker nas le-to pripelje do razumevanja samega sebe in posledično do razumevanja drugih.

Je pa tule ena stvar, ki bi jo rada pripomnila in izhaja iz moje izkušnje. Pri tem pa poudarjam, da vaše situacije globinsko ne poznam in morda napisano ne bi čisto rezoniralo z vami.

Za intimen odnos (v tem primeru partnerstvo) je zame kjučna iskrenost, na katero pa ljudje nismo navajeni. Ljudje nismo navajeni biti iskreni. Brez brezpogojne iskrenosti pa ni čistih odnosov. Male, nedolžne laži, prikrivanja, ki v konkretni situaciji ne pomenijo veliko, vse preveč človeške manipulacije …. se v letih odnosa kopičijo in nakopičijo v velik kup, ki se po določenem času začne podirati, odnos se začne krhati in v končni fazi razpade, mi pa sploh ne vemo točno zakaj. Moti nas to, moti nas ono, moti nas tretje. Če je v odnosu iskrenost, se te male tegobe razrešujejo sproti, namesto, da se nalagajo na kup, ki se bo enkrat zrušil, zagotovo pa bo vplival na kvaliteto odnosa. Sedaj je odvisno kakšno kvaliteto odnosa si želite. Če želite imeti zgolj družbo, da niste sami, če si želite spolno potešitev, če si želite odnos zaradi ekonomskih razlogov, potem iskrenost niti ni tako ključna. Če pa si želite deliti svojo intimnost v pravem pomenu besede, potem je iskrenost ključnega pomena. Najgloblji intimni prostor posameznika je nekaj svetega in nikoli ne sme biti `onečaščen´ s kakršnokoli neiskrenostjo, pa naj bo ta še tako neznatna.

Poglejte, ne poznam vas osebno in ne morem zagotovo vedeti kaj se dogaja v vas, kako globoko poznate samo sebe. Toda, če ste ženska, ki pozna samo sebe, spoštuje vsako življenjsko obliko in dopušča drugačnost in individualnost, potem ste zagotovo zreli za partnerstvo, vprašanje pa je ali so moški zreli zanj. Kajti ne pozabite, ni lahko biti iskren!

Pozdravljena bloempje,

Hvala za vaše razmišljanje, ki ste ga tako lepo opisali, kot bi si sama želela. Popolnoma se namreč strinjam in moji občutki do besed “biti iskren” so takšni kot ste opisali. Tako sem zadevo hotela predstaviti z mojim pisanjem v tej temi ampak mi nekako ni uspelo :).

Sem pa vsekakor prepričana v sebi, da čustveno nikoli ne izsiljujem s tem, da želim vedeti resnico in se spontano brez prikrivanj pogovarjati s svojim partnerjem. Ja, s kom pa se bom če ne z njim in on ne z menoj? Saj potem partnerski odnos zame nima nobenega smisla, da je v mojem življenju. Kot ste napisali, ne zadovolji me površinski odnos z nabiranjem materialnih, spolnih in drugih površinskih potreb, ki so tako zelo minljive…

Vendar vedno bolj dvomim, da je sploh možno, da najdem nekaj tako čistega v odnosu med menoj in moškim.

dovea

dovea,

vaši dvomi, ki jih izražate v vašem zadnjem stavku, so več kot upravičeni, vendar…jaz upanja ne bi izgubila. Upanje vedno obstaja! Govorim iz svoje izkušnje, poznam pa tudi mnogo deklet in žensk, ki si takšnega odnosa želijo, vendar naletijo na podobne težave kot vi.

Še enkrat, upanje obstaja!

Želim vam vso srečo na vaši življenjski poti!