Normalna ali ne?
Spoštovani.Stara sem 25 let,sem doštudirala,nadaljujem podiplomski študij.Odgovor na moje vprašanje iščem že dolgo časa,pa vedno neuspešno.Lahko mi tudi napišete ime specialista,ki se s tem problemom ukvarja,kajti nujno potrebujem nekoga,ki bi mi lahko pomagal.Za kaj gre?S spolnimi odnosi sem začela po 18.letu,bila sem tudi posiljena pri 19 letih,spolnost pa je bila vedno enaka-na hitro,nobenih nežnosti,kot,da sem kanta za smeti,vedno sem bila izkoriščana,strah me je bilo reči ne ali kaj zahtevati zase,…V tistem času sem imela tudi probleme s samomori,obupno sem iskala nekoga,ki bi me imela rad, samo,da ne bi bila sama,iskala sem nekoga,ki bi bil vedno tu,pa četudi samo v mislih.V strahu,da bi tega človeka izgubila,se nisem nikoli postavila zase,niti v spolnosti.In rezultat:moških se bojim,zaradi nezmožnosti normalnega spolnega odnosa se po treh letih razhajam s fantom,kajti ob ljubljenju ne občutim nič.Enostavno-nič.Lahko me boža,poljublja,jaz ostajam hladna,ledena,v meni se nič ne premakne,s težavo se premagam in mu ustrežem.Tako so minila tri leta,ljubila sva se po enkrat na mesec ali še manj,ob tem,da je on normalno sposoben in si želi spolnosti kot vsak normalen moški.Vedno sem se bala dne,ko se bo odnos začel krhati zaradi tega,zavedala sem se,da bo do tega prišlo.Kupovala sem knjige,obupno iščem nekega specialista,a ne najdem pomoči.Čustva so mrtva,ne morem,vsakič,ko se me dotakne,me spreleti,v podzavesti se prebudijo strahovi,pa četudi tega nočem.Vse to me spravlja v obup,včasih me boli vse telo od tega.Hudo je,kajti želim biti ljubljena in želim ljubiti,znati ljubiti.Telo si želi,glava,razum prav tako,a v praksi-ne gre.Enostavno ne gre.Tudi,če poskusim sama,moji dotiki mi ne pomenijo nič,nobenega ugodja,nobene sprostitve,kot,da sem iz lesa,ali ne vem kaj.Najini spolni odnosi so bili nekako takšni:ležala sem kot ‘klada’, on pa se je trudil na vse načine-pa nič.Enostavno nimam tistega stikala,ki bi me sprostil,zagrel.Spolnosti,lepe in normalne,si zelo želim,trpim,ker je sila včasih neizdržna,ker ne morem čez sebe,čez svojo biološko plat,a ko nanese misel na to,zmrznem,me ni,kot polž,ki se skrije v hišico in ga ne moreš izbezat.Lepo vas prosim,povejte mi kam naj se obrnem,kajti vse to mi načenja živce.Samomore sem premagala s pomočjo pedopsihiatrinje,šlo je za problem osamljenosti,hude manjvrednosti,ker sem bila vedno drugačna,danes sem ponosna na sebe,na to,da sem drugačna,saj sem dosegla več od sovrstnikov,le redki sošolci so doštudirali,jaz nadaljujem podiplomski študij,kmalu grem študirat v tujino.A kaj mi bo vse to,če bežim od vsakdanjika?Zadnje čase ugotavljam,da mi je šola edino,kar me rešuje.Sprašujem se kaj potem,ko se bo tudi ta končala?Komaj čakam svobodo,moški me ne zanimajo več,čeprav si želim spoznati in uživati v spolnosti,ampak se bojim moških.Fant,s katerim se razhajava,je dejansko še fant,star je 19 let,letos bo 20.Danes mi je jasno,zakaj sem se pred tremi leti podala v razmerje z njim in zakaj ne z nekom,ki bi bil starejši od mene.Skoraj sem se že vdala v usodo,sama bom,moškega ne bom iskala in ne bom imela.A vendarle nisem povsem 100% za to,so še druge želje,a kako???Po naravi sem odprta,vesela,zelo komunikativna,rada pomagam,hitro navežem stik,nimam predsodkov,zato imam prijatelje povsod,sem tudi urejena,imam lepo postavo,skrbim za lep izgled,če poudarim svojo postavo z oblačenjem,me moški požirajo z očmi,rinejo za menoj,sem romantična,nežna,..A tako ranjena,uboga,ko bi le vedeli.Zavedam se,da gre za komplekse,strahove,ki se jih da premagat,vsaj upam tako,a sama si ne znam pomagat.Vse to me jezi in žalosti hkrati,včasih razmišljam takole:ko končam šolo po štirih letih,če tega ne bom našla,potem mi ni vredno živeti.Saj ne,da bi razmišljala o samomoru,ker bi bila šibka,ampak spet pa ne vidim smisla v življenju,da ne bi živela kot živi vsaka ženska,da ne bi izživela ali vsaj poskusila,kako je biti ženska,da bi vsaj enkrat doživela sprostitev in lepo spolnost,o kateri se tako na veliko govori.Ampak,zares ne vidim smisla v življenju in takega življenja tudi ne želim živeti in ga tudi ne bom.Pred seboj imam še neja let,da doštudiram,potem pa..Kdo ve.Je moj problem rešljiv ali ne?Vnaprej se vam iz srca zahvaljujem.