Pozdravljeni!
Poznam vaš način odgovarjanja. Ste direktni in objektivni. Zato sem se odločila, da vas vprašam za mnenje in za nasvet, kako se lahko lotim zadeve, s katero si rušim svoje ravnotežje.
Sem zgodnjih srednjih let in neporočena. Veliko časa preživljam pri svojih starših in občasno daljše obdobje kar živim pri njima. Odnos staršev ocenjujem kot odnos dveh skrajno nekompatibilnih oseb. Mama plačuje visoko ceno, saj se je idenitifcirala s svojimi vlogami mame, gospodinje, žene (vendar že zdavnaj ne več ljubice). In zgleda, kot da nima svojega življenja, v katerem bi počela to, kar jo veseli. In počasi se je odločila priti do takega psihičnega stanja, da je otopela. Pravijo, da je to depresija in tako pridno jemlje cel kup zdravil. Vendar nekaj mi ni jasno. Kljub zdravilom ima cikluse, ko se počuti v redu in čez čas je spet odsotna, zabuhla, zaspana. Zelo odkrito sva se pogovarjali tudi o tem, da namerava napraviti samomor. Sedaj zgleda, da tega ne namerava več. Njeno razmišljanje je polno labirintov.
Veliko svoje pozornosti posvečam temu, da bi jo spodbudila k temu, da bi si pomagala. Sem pristaš teorij, ki zagovarjajo človekovo odgovornost pri ustvarjanju raznih simptomov, pa še tako hudi da so, so sad premišljenega sistema, ki ugotovi kaj je zanj trenutno najbolje. Namreč nikakor si ne morem razložiti, kako da ji zdravila nekaj časa pomagajo, potem pa kar naenkrat ne.
Da preidem k bistvu mojega pisanja. Stanje v katerem je, njeno vedenje, razmišljanje me zelo moti. Zelo naporna je, saj v njenem svetu nobena stvar nima smisla. Nima energije. (Le kam je izginila energija?) Hkrati pa se počutim zelo zmedeno, zgubljeno. Počutim se kot da me zapušča. Saj ko “odide” za nekaj tednov, ni dovzetna za nobeno ljubezen, pogovore, sprehode itd. Počutim se, kot da jo gledam umirati. To mi je neznosno.
In rada bi si nekako to razložila. Rada bi v sebi uredila to izkušnjo na način, da se ne bi počutila kot mala punčka, ki jo mamica zapušča in odhaja v bogve kak svet. Tudi ni več mlada in mi je grozno ob misli, da bo umrla. Psihična smrt pa ni nič manj strašna. Poleg vseh teh občutkov, pa sem še jezna nanjo, saj verjamem, da bi si lahko pomagala. Lahko bi začela razmišljati drugače in potem bi se tudi drugače počutila. In vendar, kot da NOČE.
Zdi pa se mi, da se je med njima z očetom nabralo že toliko nekih zamer, pa še starinska vzgoja pripomore k temu, da sta oba prepričana, da je potrebno potrpeti. Raje molčati, kot povedati. In sem jezna, da si je dovolila psihično umreti.
Sama sem zelo frustrirana. Zdi se mi, da kljub vsemu, tudi sama ne poskrbim dobro za svoje potrebe. Namreč vidim, da sem pod stalnim stresom. Razen maminega psihičnega stanja, trenutno nimam drugih stresov, da bi morala biti tako čudna. In potem se oglasi dvom, ali ne bom tudi sama kdaj tako odreagirala.
Zadeve ne gredo tako, kot sem si želela. Usoda dela svoje. Nimam nadzora nad nekaterimi dogodki, nimam nadzora nad ljudmi. Le nase lahko vplivam. Hvala.

Spoštovana Marija,
pri navajanju maminega vedenja ste opisali značilne bipolarne afektivne motnje s povdarjeno depresivno komponento.Če si predstavljamo, da razpoloženje niha v sinusoidi in pomeni osnovna ravnina situaciji primerno počutje,nihanje v pretirano veselost in pretirano aktivnost zgornjo krivuljo, predstavlja depresija spodnji lok.Pri vaši materi ni zgornjega nihalja, zato se pojavlja le spodnji z intermitentnim obdobjem ustreznega počutja.Z zdravili je največkrat možno znižati le amplitudo loka, ne pa posebno vplivati na frekvenco pojavljanja.( res je, da včasih s pravilno terapijo dosežemo minimalno amplitudo nihanja, kar daje vtis, da motnje ni več.Vsekakor pri zdravljenju depresivnega bolnika ne smemo zanemariti psihoterapevtske komponente (predvsem vzpodbujanje in učenje pozitivnega mišljenja), vendar ostajajo glavno terapevtsko sredstvo antidepresivi in stabilzatorji razpoloženja.
Ne jezite se na mamo, “ker si je dovolila psihično umreti”, pomanjkanje volje je namreč ena osnovnih značilnosti dpresije in sama zoper to nič ne more, kot se ne more nekdo,ki se pogreza v močvirje sam sebe prijeti za za obleko potegniti iz njega…
Prav bi bilo, da bi mater pospremili ob prihodnjem obisku k njenemu psihiatru.Razložil vam bo delovanje zdravil, ki jih mati dobiva in vam bo spet pomagal prevzeti nadzor nad dogodki,ki so povod za vašo zaskrbljenost, predvsem pa ga morate seznaniti z materinim samomorilnim razmišljanjem.

New Report

Close