S fantom sva skupaj že dve leti, stara sva jaz 27 in on 31 let. Razumeva se super, občasno se spreva, a spore kar hitro zgladiva. Je pa ena tema, okoli katere se ne moreva zediniti – otroci.
Jaz si otroke želim, in ne bi imela čisto nič proti, če bi jih imela kar kmalu. On pa ni za to. Otroci so za njega nadloga, mali kričači, ovira za normalno življenje… in še cel kup drugih argumentov, tudi to, da sva še premalo časa skupaj… Pa čeprav že živiva skupaj in kar dobro voziva. Res, na drugih področjih skoraj ni problemov. Ko sem mu prvič omenila, da bi imela otroke (pred kake pol leta) je bil to čisti šok, tako zanj, njegov odziv pa šok tudi zame. Zdaj je sicer malo bolje, a vseeno vsakič, ko začnem to debato, postanem žalostna. Jaz bi se zelo veselila, če bi izvedela, da sem noseča. Ampak če pomislim, kako bo njemu to v breme, me stisne pri srcu, ker se mi zdi, da se ne bo veselil z mano… In potem ne vidim smisla v tem, da bo otrok pač nekaj, za kar bo on rekel: no prav, naj ti bo, pa ga imejva… Ne morem ga prisiliti, da si ga bi želel. Pa mislite, da si bo premislil, ko bo enkrat na poti? Ali ne? Ne vem, kadar greva na obisk k kakšnim prijateljem, ki imajo dojenčka, on gleda dojenčka kot eno čudo, s katerim ne ve, kaj naj počne…
Saj mogoče je dve leti res še malo, ampak meni se zdi, da sva se našla in je to to. Ampak otrokom se jaz nočem odpovedati… Sem prezahtevna, če želim, da se on veseli z mano?

Spoštovana.

Najprej bi se vam zahvalila za pogum, ki ste ga pokazali ob postavitvi vprašanja, ki predstavlja zelo ranljivo in pomembno področje vašega življenja. Rojstvo otroka je izjemen korak v partnerstvu, ki poleg veselja prinaša tudi stisko in nemoč, kar je čutiti iz vašega pisma. Verjamem, kako težko vam mora biti, ko s partnerjem govorita o otrocih in ob njem čutite, da še ni pripravljen na to, hkrati pa si želite, da bi postala mama in z njim delila svoje starševstvo.

Ko ste zapisala, da sam vidi otroke »kot nadlogo in male kričače«, se sprašujem, kako pa je sebe doživljal v svoji družini. Se je počutil odveč? Starša nista imela časa zanj, oziroma je doživel, da jima je bil v breme, ovira pri drugih življenjskih ciljih (na karierni poti)? Na kakšen način sta mu pokazala, da ga imata brezpogojno rada, da jima pripada? Ljudje smo naravno nagnjeni k bivanju v skupnosti, k ustvarjanju družine, to je nekaj kar pride iz nas, naša notranja potreba in če nekdo čuti v nasprotju s tem, mu je bila običajno odvzeta možnost izkustva družinske ljubezni, ki je zatrla to potrebo. Sprašujem se, kaj je vašega partnerja tako ranilo, da bi si odvzel možnost očetovstva. Razumem, da njegovi odzivi, v vas prebudijo žalost, da se počutite kot da ga silite v nekaj in res je, da ga ne morete prisiliti. Lahko pa ga podprete pri odkrivanju »bolečega zakaj«. Mu stojite ob strani in spodbudite, da v sebi odkrije, zakaj tako doživlja otroke, kje je ta pogled že izkusil in si da možnost postati oče – mogoče takšen, kot bi želel, da ga je imel sam.

Običajno se pri moških, še pogosteje kot pri ženskah, pojavlja občutek, da ne vedo, kaj bi z dojenčkom počeli – strah jih je, da bi naredili nekaj narobe in zato se umaknejo ali stopijo v »obrambno pozicijo« z bolečimi besedami. Vendar je to popolnoma normalno. Dojenček prinese toliko sprememb, novih stvari, izzivov in rahločutnosti med partnerjem, da imamo pogosto občutek, da smo nemočni in resnično ne moremo biti pripravljeni. Zato je zelo pomembno, da imamo ob sebi nekoga, »ki diha z nami«, ki nas razume, stoji ob strani, podpira in spodbuja, s katerim lahko delimo te stvari in si jih med seboj izmenjavamo. Rojstvo otroka je dogodek, ki ga nikoli ni moč izbrisati in zato je vsak strah upravičen in utemeljen. Sprašujete, če si bo vaš partner premislil, ko bo otrok na poti. Občutek imam, da že sami veste, da bi ga na tak način postavili v neprijeten položaj, ki bi tudi v vas zbujal občutke negotovosti in žalosti. Kako pa bi se bilo z njim pogovoriti o tem, kako on doživlja otroke prijateljev, ki jih obiskujete? Kaj vidi v njih? Ali sebe vidi kot bodočega očeta? Zakaj ne? Koliko skupnega časa bi po njegovem mnenju še potrebovala za pripravo pred rojstvom, za odločitev? Sprašujem se, ali sta sprejela odločitev za odnos? Pravite, da ste zadovoljni z vajinim partnerstvom. Kako pa vaš partner to doživlja? Iz vaših besed sem dobila občutek, da čutite, da je čas za »naslednji korak – otrok«, ali je partner istega mnenja?

Prav je, da od partnerja pričakujete, da se bo veselil rojstva otroka in zato je pomembno, da si vzameta čas pri raziskovanju, zakaj to še ni mogoče. Kaj ga pri tem ustavi? Iz vašega pisma lahko razberem, da se dobro razumeta, zato ni strahu, da se ne bi mogla o tem iskreno pogovoriti in najti svojo pot do starševstva.

Pogumno!

Odgovor je pripravila:
Petja Kovačevič, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si

“Kako pa bi se bilo z njim pogovoriti o tem, kako on doživlja otroke prijateljev, ki jih obiskujete? Kaj vidi v njih? Ali sebe vidi kot bodočega očeta? Zakaj ne?”

Saj je avtorica že v uvodu napisala, da on ne želi biti oče in kazaj to noče. Kaj pa naj bi ga še vprašala na tak način. Jasno je edino to: da on ne misli imeti otrok, ostane ji edino to da se s tem sprijazni, ali pa ga zapusti. Prisiliti njega v to ne more, sebi pa tudi ne more tega veselja vzeti. Punca mislim da boš morala drugega fanta dobiti. Srečno

Spostovani,

zanimiv odgovor, ker sama imam pa prav nasproten “problem”, in sicer nikoli nisem sanjala o druzini, vsaj taki ne klasicni (torej oce, mama, otroci), prav tako starejsa, ko sem bolj nekako vem, da otrok ne bi imela. Kar predstavlja velik problem v danasnji druzbi, saj je to neko pravilo, in ce imas nasprotno mnenje/zeljo, si skorajda ze izobcen. Tudi sama sem vecino mojega zivljenja samska, stara 34. Nekako se niti ne zapletam s takimi, ki pokazejo zeljo ustvariti druzino, saj kot receno ti ni tudi moj cilj. In nocem nekoc biti postavljena v situacijo, ko bom nekoga res ljubila, pa bo hotel imeti otroke in mi bo dal izbiro…zato verjetno se raje podzavestno tudi izogibam resnih, odgovornih, “primernih” moskih. Nisem pa naletela se na takega, ki bi imel na to iste poglede kot jaz, torej da druzina ne pomeni nujno tudi otrok, da sta to lahko le dva. Kot da jih ni…nisem pa oseba, ki bi se zapletala v avanture itd., cetudi spoznam koga zanimivega, takoj ko zaznam najmanjso zeljo po druzini, ne nadaljujejem spoznavanja.
Ampak kar sem hotela reci je, da vzrok za tako razmisljanje pri meni ne lezi v primarni druzini, konec koncev ima sestra prav mocan druzinski nagon in tudi svojo druzino, pa je mlajsa od mene. Enostavno mi sama nosecnost in vzgoja otroka predstavljata prehuda odrekanja, prilagajanja, zrtvovanja itd. Pa imam rada otroke, ampak le dokler sem v njihovi druzbi omejen cas. Prav tako se ne raznezim ob pogledu na dojencke, kvecjemu me njihov jok spravi ob zivce, posebno ce se ne morem umakniti. In ko gledam matere/nosecnice kako so utrujene, kaj se dogaja z njimi itd. Ne hvala. Imam zelo rada mojo malo necakinjo, pa se to zadnje leto nekje, od njenega 1. rojstnega dneva dalje. In ponovno, le za dolocen cas…
Morda nisem dobro razlozila, ampak dejstvo je, da ni nujno da na zeljo NE imeti otrok, ker te pac ne “privlaci” ideja na vse kar to prinese s sabo, vpliva primarna druzina. Pac eni ocitno ne razvijemo starsevskega nagona. Pa smo lahko zelo skrbne osebe sposobne imeti rade in skrbeti za ziva bitja (mislim predvsem zivali, za odrasle pse recimo velja da so ne mentalni stopnji 3letnega otroka s cimer se iz mojih dolgoletnih izkusenj vec kot strinjam, prav tako so potrdile to zenske, ki so se ukvarjale z vzrejo psov, pa imele tudi svoje otroke…da je to skoraj enako…in ker vem kako je vzrejati pse, in vem kako te to izmuci…me mine se dodatno imeti svoje otroke). Torej ja kaj bi dala jaz, da bi koncno srecala nekoga, ki b z mano delil ta pogled na druzino. Pa ga ni in ni. Vprasanje ce kdaj bo…

No samo toliko, da vidite drugo stran razmisljanja…

Lep pozdrav!

Hvala za spodbuden odgovor!

Medtem sva imela še kakšen pogovor na to temo, in čeprav so taki pogovori težki, mi je zdaj lažje… Tudi zato cenim najin odnos in verjamem, da sva “za skupaj”, da sva se našla… Glede otrok pa pravi, da saj bi jih imel, a še zdaleč ne zdaj. Po eni strani mi je težko zaradi tega, ker, ne znam razložiti zakaj, ampak jaz bi jih rada imela kmalu. Zelo se veselim tega. A sem se odločila, da mu spet nekaj časa “dam mir”, da ne pritiskam nanj… Ker me je zadnje čase ta tema res že malo preveč morila in vplivala tudi na moj odnos do partnerja. Po zadnjem pogovoru pa sem nekako pomirjena. Verjamem, da bo nekega dne pripravljen tudi on, in da bo šele takrat lahko otrok res tisto pravo veselje…
Zavedam se, da imeti otroka ni šala. Vem, da je ogromna sprememba in tudi mnogo težav. A se čutim pripravljeno sprejeti vse skupaj v paketu.
Glede odnosov v družini pa… ne vem. Njegovega očeta nisem poznala, ker je umrl že pred leti. Mama pa je na nek način posebna, in če malo razmišljam, bi lahko bil njegov odnos do otrok povezan z odnosi znotraj njegove družine. Poleg tega ima njegov brat dva otroka (5 in 7 let), ki pa sta zares malce razvajena in naporna… Mogoče ga tudi to malo odvrača od tega, da bi imel svoje. Čeprav ko sem spoznala bratovo ženo, mi je bilo kmalu jasno, zakaj sta otroka taka… No, pač ljudje so različni, in ona ima pač tak pristop, se sploh ne bom vmešavala in delala pametno, ampak res sem že videla precej veliko lepše vzgojenih otrok… 🙂
V glavnem, miniti mora še nekaj časa, odviti se mora še kakšen pogovor, in verjamem, da bo nekega dne tudi ta “težava” rešena, kot rešiva tudi ostale težave…

se_ena,če ti bo mogoče kaj v tolažbo vedi da sem tudi jaz ena takih,z katero mož noče imeti otroka.Poročena sva že nekaj čez 10 let in na samem začetku,ko sva se spoznala sem zanosila z njim in sem bla kar vesela,ampak me je prigovarjal v splav,sej vem, delno je imel prav, ampak,če bi bil on takrat za bi ga obdržala in obdržala bi ga tudi,če nebi na mizi zaspala, tik preden sem zaspala na operacijski mizi sem se odločla,ne nebom splavila in v tistem, ko sem hotela vstat in odit sem zaspala in bilo je prepozno. Potem sem si od tega opomogla in upala da nekoč bova pa imela dete, po dveh, treh letih sem načela to temo, da bi imela dojenčka,vendar niti slišati ni hotel za to, kaj šele, da bi mi karkoli odgovoril,in tako je bila tudi še nadaljnih nekaj let to tabu tema, vsak moj poskus pogovora se je končal z tišino,kot da bi se pogovarjala oz. govorila z steno,mene pa je trgalo od znotraj, ko bi vedela koliko noči sem prejokala in kako sem trpela ko so vsi najini prijatelji dobivali otroke i n z kakšnim veseljem sem kupovala oblekice za te otročke in ko bi vedela kako spet jočem zdaj ko vse to pišem….porušil je moj svet, moje sanje,oropal me je materinstava, ja vendar nigdar nisem hotela nikogar siliti v nič česar sam ne želi in potem sem se mu enkrat zjokala zaradi tega ljubega otročka in končno sem dobila odgovor po 10 leti,ja pol pa ga mej čez kako leto,ne imejva ga, ampak imej. Hvala lepa za te besede. In zdaj kot da bi nekaj v meni umrlo,nekaj mi manjka,kaj se bo zgodilo nevem,zdi se mi da me nekam odnaša….tudi če bi se zdaj odločil on da želi bi takorekoč skočila na zadnji vagon kar se let tiče,ampak veš kaj,mislim da ti bo to vse povedalo, ne vidim ga več kot očeta svojih otrok.Zatorej iz srca ti želim, da vsaj ti uspeš najt srečo in se iskreno pogovorit z svojim partnerjem.

Oprostite, ampak tale komentar se mi zdi kar malo smešen. Je res tako premočrtno, enostavno in zgolj tako? Kajti sama sem istih let in imam popolnoma enak pogled na otroke kot partner avtorice. Otrok si nisem želela, ko sem bila še otrok in tudi sedaj si jih ne. Nikoli se nisem videla v zakonskem jarmu, v poročni obleki in nič od tega.
A moje otroštvo, menim, da je bilo eno najboljših otroštev, če ga takole primerjam z drugimi. Starša v zelo ljubečem odnosu in sama nikoli nisem bila (niti se nisem počutila) kot nezaželjen otrok.
Moja mama je bila ista. Tudi brez želje po otrocih. Imela je partnerje, a bila čisto brez te želje. A ko je spoznala mojega očeta, je začutila, da on je tisti pravi moški in naenkrat se je pojavila tudi želja po otrocih. Tako da ni 2x za reči, da tvoj partner pač ne vidi tebe kot mati njegovih otrok.

Gospa Melita je dobro napisala.

Zase vem,da če bi mi moški hotel odvzeti pravico do materinstva in bi bila to njegova dokončna odločitev,končala.Rada gor in dol.

Midva sva skupaj že 10 let jaz 26 on bo 28. Vedno je bil odgovor, da nimava vseh pogojev da bi ga imela (nisva imela služb za nedoločen čas, nisva imela stanovanja – čeprav bi se to lahko takoj uredilo (možnost pri meni in pri njemu) itd.). Sedaj imava vse kar je kdaj rekel, da je potrebno da bo imel otroka, ampak sedaj je potrebno pa še malo uživat potovat. Mal se mi je butasto zdelo, saj sva imela časa za potovanja 10 let pa mu nikoli ni bilo do tega da bi kam hodila. Vedno je prišlo kaj vmes, da nisva šla na morje itd. In sedaj je rekel, da še ni pripravljen, da čez 2 leti, ko bo star 30 let. Sem mu rekla, da me je strah da si on ne želi otrok, čeprav vidim da jih ima rad in jih sedaj, ko so v njegovi bližini gleda in se mu zdijo posrečeni. Malo sem sicer žalostna, ko vsake par dni katera oznani da je noseča ali da se bo poročila in ponavadi take ki še sploh nimajo pogojev za kaj takega ali pa so s prtnerjem zelo kratek čas, prav tako pa imam občutek kot da že od kar pomnim čakam partnerja da bo pripravlje na nekaj (na skupno življenje, otroka, na skupne počitnice, itd.). Otrokom se ne mislim odpovedati. Tudi on se ničemur ni odpoveda in je vedno uresničeval svoje sanje in tako jih bom tudi jaz…z njim ali brez njega. Imam ga neizmerno rada in bi mi res bilo hudo, če bi se morala odločiti med njim ali otrokom, ampak vsekakor bi se odločila za otroka. In to iz preprostega razloga…zavajanja… že vseskozi je namreč znano, da si otrok želim in nikoli ni rekel, da jih nebi imel, tako da je zame čisto normalno da pričakujem da jih bova imela. Je pa zadnje čase kar velik pritisk s strani tašče in tasta, ki sta v penziji in naju non stop sprašujeta kdaj bodo vnuki in me spravljata v slabo voljo. In sem jim kar povedala, da se naj s sinom zmenijo, da ni problem v men in da me s tem spravljajo v slabo voljo.

Skratka menim, da je pravica imet otroka pravica vsakogar. Drugače je, če se s partnerjem že na začetku zveze o tem pogovorita in se strinjata da otrok ne bosta imela, drugače pa se mi zdi da imeti otroka nebi smel biti problem.

Žal mi je zate, iat2102! Očitno nista bila kompatibilna. Tako kot ti nimaš pravice njega silit, naj ima otroke tudi on tebi nima pravice odvzeti materinstva! Z njegove strani je bilo to zelo sebično.

Je pa res, da nikoli ne moreš z gotovostjo trdit, ali gre zato da res nikoli ne bo želel/a otrok ali le s to konkretno osebo. Ravno zato tiste, ki si res želite otroka, dajte partnerju leto ali dve. Če je potem še vedno NE, odidite. Sploh ni bistveno, ali je prvi ali drugi razlog, v vsakem primeru boste ‘prodale’ de sebe. Ne si tega delat!

Mlada ste še, halo, šele 2 leti sta skupaj, kam se tako mudi? Moja kolegica je sedaj prvič noseča pri 34 ok malo pozno samo preje njen mož ni bil za, hotel je uživat,.. sedaj pa bosta kmalu rodila in se zelo veselita. Dolgo ni hotel imeti otrok, pol se je pa premislil..če je on res zate boš videla bo tudi čas za otroke prišel. Še veselil se jih bo.ne bit tko nestrpna.
Moj sodelavec ni hotel otrok do pred enim letom, sedajle pa ga vidim ima že 3 mesečnega dojenčka (ful uredu očka je).

Katjuškica, imaš prav, delćek mene je res prodan in nigdar več nebo tako kot je bilo in res sem strašno dolgo rabla, da mi je kliknilo v možganih, halo kje sem pa tu jaz,ampak veš najbol me pa boli to da nekoč pa je imel otroka,sina ima od prej, ampak se za njega ne briga in ne zanima, kako pa se ob tem počuti sam pri sebi pa nevem,ker ne govorima o tem, to so neke vrste tabu teme,in če se sam ne odpre,ga tudi jaz nočem drezat. Mogoče bi res mogla it že gdaj prej, a ljubezen je bila premočna,da bi ga pa zdaj pustila nima smisla, da bi mu naprtla otroka še manj,tak da živim pač naprej in to je to,ampak tega ne pozabiš…..

Hvala za vaša mnenja in komentarje. Zanimivo je prebirati različne poglede… iat2102, mislim, da dobro razumem, kako se počutiš. Tudi meni je zelo hudo, če pomislim, da bi morala izbirati med partnerjem in materinstvom, ker imam pač partnerja res zelo rada. Zato še vedno upam, da mu lahko verjamem, ko pravi, da bi imel otroke, samo ne še zdaj. Nekaj časa mu vendarle lahko še dam… Vem pa, da brez otrok nočem biti… Ne vem, na nek način zanimivo je, da izbiram med partnerjem, ki ga poznam in ljubim, ter otrokom, ki ga še ni, ne vem, kakšen bo… pa bi vendarle verjetno v končni fazi izbrala otroka. Ker kljub temu, da se s partnerjem v vseh ostalih stvareh dobro ujemava, se mi zdi to ena zelo pomembna in nepremostljiva razlika. Starševstvo zame pomeni vrhunsko nadgraditev zveze in otrok si želim ne samo zaradi njih samih, ampak tudi zato, ker imam fanta rada in si želim z njim deliti ta življenjski izziv. A če je zanj to res le nadloga, potem nima smisla… No, pustimo času čas, še kakšno leto, in če se njegovo mnenje ne bo spremenilo, bom pa morda res morala ukrepat tako, kot praviš ti, Katjuškica.

Lepo se imejte!

Se strinjam s predhodnicami,bom povedala en primer,par ki je odlasal,odlasal,moski enostavno ni bil za to da bi imela z zeno druzino,tako je tudi nista imela..ko je bila gospa stara 41 let je zbolela,z operacijo so ji odstranili rodila..ko je bila stara 44 let je moz odsel z drugo,ker je bila noseca,kar na enkrat je dojel da morda bi pa le bil oce pri 47 letih-zadnji vlak mu je ocitno trobil.
gospa je naredila samomor-zelo zalostna ampak resnicna zgodba..oropal jo je materinstva,takrat ko bi lahko bila mati,ko pa ni mogla vec biti ji je obrnil hrbet in imel otroka z drugo zensko..
zapomnite si,moski je lahko oce tudi pri 60 letu,zenska veliko tezje..in ljudje se spreminjamo prav tako nase zelje,morda se mu zahoce pri 50 otroka,ti ga bos pri 50 tezko imela..
ce si zelite otrok,poiscite sebi nekoga ki vam je enak v teh zeljah,ker klavrno bo zivlenje s clovekom,ki ima popolnoma drugacne interese in zelje..par si mora bit kompatibiln sploh v vprasanju druzine in otrok,ker to vprasanje je v bistvu najpomembnejse..

joj oprostite, ne morem si kaj, da ne bi še jaz povedala, da se globoko ne strinjam s tem komentarjem o neki menda “naravni” potrebi po otrocih. Pa imam otroka, zanj pa se nisem odločila iz nekih kao naravnih vzgibov, ampak bolj iz družbenega prepričanja, da to “moraš” imeti, ker materinskega ali starševskega nagona v meni ni bilo niti za trohico, pa sem imela čudovito otroštvo. razmišljala sem o tem, da ne bi rada v meni ugotovila, da jih ne morem več imet, ampak to je bil plod razmisleka, ne pa neke kao naravne potrebe. ne me narobe razumet, ko sem otroka dobila, mi pomeni vse na svetu, ampak nič naravnega ni bilo v moji odločitvi zanj.

Nehajte prosim že s temi argumenti “naravnosti” glede stvari, povezanih z družino, no. Nič ni manj naravno kot družina – prav družina je najbolj družbena od vseh družbenih zadev in v njej je dokaj malo stvari, ki bi bile samo biološke, “naravne” – vsi biološki vzgibi so kulturno in družbeno skanalizirani. Sicer ne bi imeli toliko različnih oblik družin po svetu.

Avtorici pa, res je, ne moreš ga prisiliti, vendar lahko jasno izraziš svoje želje in mu daš ultimat. Ali bova zanosila ali pa greva narazen. Jaz bi tako naredila. Zgubljati najlepša leta pri ženski zato, ker nekdo še ne ve, kaj bi, ni ok.

Si v najboljših letih za otroka. Ne popuščaj partnerju. Raje najdi novega partneja. Pri 31-ih letih ima prav “bedne” izgovore. Morebitno raziskovanje neplodnosti pri 28-ih letih ali pa pri 35-ih ni enako. Čas ni na tvoji strani. Midva si jih želiva, pa po naravni poti ne gre. Na malo štručko čakava 4 leta.

Ni pa tvoj partner edini, ki si pri 31-ih letih ne želi otrok. Poznam tudi žalostne zgodbe, ko si en partner ni želel otroka, drugi pa zelo. Niti pri enem paru se ni končalo srečno. Takšne so moje izkušnje.

Vse dobro tebi in da se boš pametno in po “srcu” odločila.

Vidim, da moj primer ni tako osamljen…
Otrokom se v življenju nikakor ne mislim odpovedati, sploh ne zaradi, kot pravite, bednih izgovorov mojega fanta. A zaenkrat še upam in mu verjamem, da jih bova imela, ko bova oba pripravljena. In zdaj sem si rekla, da mu dam še malo časa… koliko časa, še sama ne vem. Na trenutke sem nekako pomirjena, a še vedno me to nekje globoko v meni moti… Zakaj ga res ne bi imela zdaj, v najlepših letih? In kako bo otrok, kadarkoli pač bo, spremenil najin odnos, če se ga jaz veselim, on pa ne? In ja, tudi tega se bojim, da bi ga zaradi teh nesoglasij zapustila, on pa bi nato imel otroka z drugo… Že misel, da bi zapustila njega, ki ga imam tako rada, je grozna. Da ne govorim o tem, kje naj potem iščem drugega partnerja, če ga bom sploh kdaj našla…
ena neplodna 111, želim vama, da bi vaju čimprej razveselila novica o uspešni zanositvi… tudi to je ena plat, ki me skrbi, ker sem v preteklosti imela nekaj težav s hormoni… in zato bi rada vsaj poskušat začela. Pa se mi je tako težko pogovarjat z njim o tem, ker sva potem vedno oba slabe volje… in občutek imam, da če ga silim in pritiskam nanj, je samo še slabše. Ampak če bom pa tiho, a bo sploh kdaj bolje? Bo sploh kdaj pripravljen?…

Jaz tudi nočem otrok, pa me je malo sram zaradi tega. Partner me stalno sili, da bi ga imela, jaz se pa bojim skrbi, obvez, občutka, da mi je ukradena svoboda in neodvisnost. Mogoče eni res nismo za družine, smo rojeni samci- samice, bi bili dobri farji ali nune brez nekih problemov, se odpovedat družini. Silit pa se po mojem ni vredno, če ni iz srca.

Ne poznam človeka, ki ne bi hotel imeti otrok. Res ga ne poznam. In kar sem imela resnih partnerjev in je debata nanesla tudi na to, so si vsi želeli družino, in so to vedeli že pri 20 letih. Ne da bi jo hoteli ravno tisti moment, ampak to je bilo v planu in konec.

Ne verjamem, da je to vprašanje let, to je vprašanje temeljnih stališč. Tako kot imaš rad živali ali pa si indiferenten do njih – zelo zelo težko boste nekoga, ki ga živali ne ganejo, pripravili do tega, da bo postal ljubitelj vsega, kar leze in gre. Ali da bi se zaprisežen meščan zares vživel na vasi – ne da bi že prej čutil želje po tem.

Žal je pri nekaterih stvareh tako, da NE pretehta pred JA in da tu ni kompromisov. To velja na primer za spolne odnose, to velja za otroke in verjetno še za kaj. Če eden ni za, zadeva odpade. Zdaj si izsilila neko mlačno obljubo, da bo nekoč popustil glede otrok. Čisto možno, da bo potem, ko bo otrok na svetu, navdušen, te možnosti absolutno ne izključujem. Se mi pa zdi, da je veliko več možnosti za obraten razplet. In ornk razmisli, ali ti več pomeni dober partner za vse življenje ali vsaj za čim dlje časa ali otroci.

Imam prijateljico, ki je huda kronična bolnica in je bilo glede otrok vedno rečeno, da jih 99-odstotno ne bo mogla imet. Ima moža, ki obožuje otroke in zna z njimi. Torej, on se je moral zavestno odločit, da bo z žensko, ki lahko vsak moment umre in ki ne more imeti otrok. Sta eden srečnejših parov, ki jih poznam. In vsa dobra energija, ki jo sejeta, seveda ni mogla prinesti drugega kot nosečnost in srečen porod. Kaj hočem povedati? Razčisti sama pri sebi – iat2012 tega ni naredila in tako sta z možem na robu prepada. Nikoli si ni rekla: sem z dobrim človekom, ki pa noče imeti otrok, a meni je on najpomembnejša oseba na svetu, zato bom s tem živela.

Neprijetne, neugodne odločitve, pred katerimi smo tako rekoč vsak dan, ne bodo delovale proti nam, če vemo, zakaj smo jih sprejeli.

Tudi jaz sem veliko let cakala, da bova imela vse pogoje in ne vem kaj se vse. Na koncu, ko so vsi ti pogoji bili in se dosti vec, me je pa zapustil, ker on ne more vec, se ni pripravljen. Kar se mene tice mu nikoli ni treba biti pripravljen, samo naj pusti take zenske na miru. Naj si najde tako, ki razmislja tako kot on. To nategovanje je tisto kar je grdo. In danes? Baje, da si s svojo drago ze nakaj let prizadevata za dojencka pa ne gre. A bo zdaj tud njo pustil, ker ne more zanosit. Mene zato, ker sem hotela imeti otroke, njo zato ker jih ne more imeti.
A je sploh se kaj treba dodat?