Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Psihologija in psihiatrija Psihiater odgovarja nimam “jajc” za obisk terapevta

nimam “jajc” za obisk terapevta

Že dlje časa se ukvarjam z mojo nenormalno nesamozavestjo, kar je povezano predvsem s psihičnim maltretiranjem moje družine v otroštvu. Se pravi, da to traja že od ranega otroštva. Ljudje lahko hodijo po meni, pa nimam poguma, da bi se branila. To je zelo načelo moje živce – ob različnih situacijah, tudi ko me npr. nekdo iznenada samo ogovori, postanem po dekolteju, vratu in obrazu vsa lisasta, tako da moram vedno nositi majice z visokim ovratnikom, za kar mi je še dodatno hudo. Poskušala sem z različno literaturo, meditacijo itd., pa ne gre. Res potrebujem nekoga, da bi me poslušal in bi lahko izlila iz sebe, kar me že toliko časa duši, pa nimam jajc, po domače povedano. Rada bi šla k psihoterapevtu, pa vem, da bom tam vsa lisasta, popolnoma iz sebe in da se ne bom mogla osredotočiti na to, zakaj sem pravzaprav tam, zato se nikakor ne morem odločiti. Vedno razmišljam o tem, kako bom tam izpadla in sem sploh vsa prestrašena. Nasplošno tudi zelo težko zaupam ljudem in potrebujem več časa, kar je zame dodatna ovira.

Ali je zame sploh upanje, da pridem končno enkrat v življenju iz lupine in pozabim na vse hudo, kar je bilo, če pa tega niti zaupati ne morem nikomur? Naj še povem, da sem stara komaj 25 let. Namesto, da bi prekipevala od življenja, se zapiram vase.

Druga stvar pa je to, da nočem jemati kakšna zdravila, rada bi samo, da bi lahko enkrat nekomu zaupala to in dobila kakšne smernice za življenje.

Kako naj najdem pogum?

Tvoj primer mi je kar dobro poznan. Sicer pri meni ni bilo tako hudo, ampak mi je pa bilo. Nekaj časa me je bilo strah vseh novih ljudi, imel sem strašno socialno fobijo, to je bilo nekje proti koncu osnovne šole, pa še malce v srednji. Proti koncu srednje in kasneje na delu pa sem se bal iti med nove ljudi. Kar nekako prisiliti sem se moral, ker me je vedno oviral nek strah, neka tesnobnost. Šele kasneje, okoli 25ega leta sem se nekako umiril in začel bolj zaupati, v sebe in v druge. Takrat sem se tudi naučil ločiti med tesnobnostjo, ki prihaja iz lasntnih duševnih težav in med tesnobnostjo, ki jo povzroča nekdo drug(ki ima slabe namene do mene), pravzaprav sem to prebral v knjigi od Sanje Rozman in takrat sem vedel, da to ni hiba, ampak dar.

Če hočeš k prihoterapevtu zaradi težav s strahom, potem strah sam ni ravno legitimen izgovor, da ne greš k njemu, se strinjaš? 🙂))) Jaz vem, da ti je hudo, tudi meni je bilo večkrat, ampak nekako je treba to premagati in se odločiti (ta “odločitev” pride strogo iz zavesti, moraš si venomer ponavljati, da moraš, pa čeprav te bo razneslo, ker dobro veš, da, konec koncev, saj pa ti nima kaj za bit).

Nisi še povedala, če živiš samostojno ali še vedno pri primarni družini. Odcepitev vzroka svojih težav je eden izmed ključnih dejavnikov.

Katrina, verjemi mi, da so psihiatri ali psihologi ali psihoterapevti vajeni še marsikaj drugega kot samo zaprtost vase in rdečice.
Oni imajo že toliko pogovorov in različnih profilov ljudi za seboj, da so profesionalci in zaupanja vredni.

Jaz ti ne morem nobenega priporočiti, zavedaj se le eno…takoj ko boš spoznala prvega ti mora vzbujati zaupanje in prijetno okolje, drugače poskusi pri drugem, kajti tudi ti strokovnjaki so različni, kot npr.zobozdravniki-eni so mesarji, drugi pa človeško nežni in razumevajoči.

Le poišči pomoč, če si spoznala, da jo potrebuješ. To ni nič takega, le v tej zaplankani Sloveniji je to še vedno tabu-ker je stereotip, da si nor, če potrebuješ tako pomoč. Sploh ne, le potrebuješ iskren pogovor in kot si napisala izlitje svojih misli nekomu.

Kar pejt, nič se bat, sigurno ti bo odleglo in se boš kasneje še smejala, kako te je bilo strah pred nečem, kar ti je kasneje olajšalo dušo.

Pozdravljeni,

prilagam linke.

Zbiranje osnovnih informacij vas bo morda opogumilo, da boste ukrepali. Zagotovo v linkih najdete tudi ukrepe, ki jih lahko speljete sami. Mimogrede, zdravljenje lahko začne tudi osebni zdravnik.

Seznam zdravnikov, psihologov:

lp

Najlepša vam hvala za spudbudne besede RACHEK in DOMINA, dr. Winkler pa za koristne povezave.

RACHEK, nisem več doma. Preselila sem se pred 2. leti, se poročila, zdaj imam že otroka. Selitev mi je pomagala v tej smeri, da sem spoznala, da to, kar se z mano dogaja, ni ravno normalno. Predvsem se zavedam, da zaradi mojih težav nisem v življenju še takorekoč nič dosegla – pustila sem šolanje, v službi nikakor ne morem napredovati….to predvsem zato, ker se izogibam kolikor se le da situacijam, ko bi mogla biti izpostavljena. In če bo šlo tako naprej, bo tako tudi ostalo. Nekako nimam več moči, z živci sem čisto na koncu. Bistvo pa je, da tega nočem prenašati na mojega otroka, saj nočem, da bi bila taka kot jaz, prestrašena in nesamozavestna.

Vse dobro želim vsem!

> je, da tega nočem prenašati na mojega otroka, saj nočem, da bi
> bila taka kot jaz, prestrašena in nesamozavestna.
Otrok je zelo povezan s svojimi starši oz. s svojimi vzgojitelji, verjemi mi, dosti bolj, kot bi si ti včasih želeli. Navsezadnje otroka ne moš mogla vedno skrivati pred tujci, ki se jih bojiš. Tudi mora mati je zelo nesamozavestna, porabi npr. tedne, da se odloči za nakup novega avtomobila ali celo sesalca, ipd. Ali pa menjava službe, ko sem šel iz državnega sektorja delati v privatnega, joj kakšna hardcore drama. Nenehno strašenje, kaj vse se ti lahko zgodi, vsepovsod prežijo nate goljufi(s temi sem že imel opravka, ampak k sreči mojega delodajalca niso oguljufali) in ljudje, ki imajo veze vsepovsod in so nad zakonom, pa v privatnem podjetu lahko izgubiš službo, pa ti ne plačajo, tudi pri nakupu avtomobila se lahko vse živo zalomi in na koncu ostaneš brez denarja. Ja, ena nevrotična ženska, obsedena z nadzorom drugih(in hkrati pravi, da ona hoče samo dobro), odsoten oče in njuni vedno bolj nevrotični otroci, ki imajo, ko odrastejo, seveda raznorazne težave. Na vse to opozarja Rugelj, ljudje pa se delajo norca iz njega in ga zmerjajo z fašistom, ipd …

No, to, da nisi nič dosegla, ni čisto res, si na “svojem” imaš otroka, jaz še tega nimam. Tudi faxa nisem naredil (nekje v šestem razredu OŠ se me je lotila lenoba in odpor do izobraževanja), največji problem pa je, da sploh ne zaslužim slabo, s SŠ lahko mirno zaslužim enako ali več kot mnogi ljudje z univerzitetno izobrazbo(kadra na mojem področju kar primanjkuje), ampak nič ne znam narediti ne z denarjem in ne s svojo močjo. Vedno se moram v nekaj silit, pa čeprav vem, da mi lenoba škodi.

Trenutni načrt za letos ne preteči mali maraton(21km), splezati 6a, iti na 4tisočaka in zamenjati službo, na dolgi rok pa se bom morda celo preselil v prestolnico in vključil v Rugljevo ATS.

> Vse dobro želim vsem!
Tudi jaz tebi.

New Report

Close