Pozdravljeni!

Že vnaprej se opravičujem, ker bo moje pisanje verjetno dolgo…ampak strniti vse misli in pomisleke je zelo težka stvar.

Torej, trenutno stanje je takšno, da sem se pred enim tedno odločila prekiniti zvezo, ki je trajala 4,5 let. Do tega me je pripeljalo stanje, v katerem sem bila, občutek, kot da sem v kletki in ne morem ven in nisem videla drugega izhoda.
S fantom sva bila skupaj 2 leti, preden sva se skupaj preselila. Na začetku sva bila super, ogromno skupnih stvari, pogledov, hobijev, skratka…uživala sva. Potem sva se odločila, da se skupaj preseliva, v kar sem bila jaz trdno prepričana in nisem imela nobenih dvomov. Pri tej stvari se je mogoče rahlo zataknilo pri njemu, saj imajo doma hišo in je 1. nadstropje dejansko pripravljeno na vselitev, za kar je bilo tudi mišljeno, ampak jaz sem mu obrazložila, da si ne znam predstavljati življenja pod isto streho, ker si želim, da živiva drugje, za sebe. Fant je to sicer sprejel, ampak tudi po selitvi v najino stanovanje, še dolgo nisem imela občutka, da je tam res doma. To je (na žalost v stanju pijanosti, ko sva se sprla) tudi večkrat odkrito rekel, češ, da se bo vrnil “domov”.
Jaz sem se trudila stanovanje urediti kar se da po “najino” (najemniško), on pa v bistvu ni hotel nič spreminjat ali vlagat v to, saj to ni najino.
V tem času sem menjala službo in po mesecu ali dva sem v pisarno prišla z novim sodelavcem, ki mi je bil všeč…simpatičen. Sicer nikoli nisem pomislila, da bi midva zdaj bla skupaj, ampak vsak dan v službi sva se ogromno pogovarjala, hecala…pač, takšna mala igrica je bila, brez fizičnih stikov ali kaj več. Seveda je vprašanje, ali in zakaj mi je to bilo potrebno…
nekaj mesecev kasneje je moj fant odkril sporočilo, namenjeno temu sodelavcu, ki sicer po vsebini (zame) ni bilo drastično, ampak od takrat naprej je izgubil zaupanje vame…dolgo sva se o tem pogovarjala, načeloma razčistila, ampak očitno ne do konca. Od takrat naprej se je vsak prepir končal z jokom, žalitvami, razčiščevanjem za nazaj in vedno je bilo povod neko moje dejanje, ki ga je že takoj navdalo s sumom….
moram povedati, da sem jaz zelo sproščen tip, vesel, odprt, razposajen, veliko se hecam ker sem pač pozitivna..on pa je bolj umirjen, racionalen tip, organiziran. Načeloma ni težave, on mene umirja, jaz njega potiskam…načeloma. Ampak se je izkazalo, da on očitno trpi pod svojimi lastnimi zapovedmi…npr.: v družbi je vedno urejen, uglajen, ne pokaže slabosti in pomanjkljivosti (tudi pred mano jih ni hotel, seveda mu to ni vedno uspevalo), želi biti perfekten in brez napak. Veliko mojih prijateljev je reklo, da deluje vzvišeno. Sumit sem začela, da si je sam (iz kateregakoli razloga že), postavil neka pravila obnašanja, katerih se smrtno resno drži…in potem, ko se je preveč napil (čudno, da ne pozna svojih meja, ko pa je tako organiziran?!), se je napil tako, da ni mogel stat, kaj šele govorit…se pravi, da mu je takrat ventil totalno popustil, nekako je končno popustil pod lastnim pritiskom…škoda sicer, da na tak način…in o tem sva se pogovorila…seveda najprej ni želel slišati, da je karkoli z njim narobe, ker on seveda nima napak…nato pa je premislil in priznal, da imam prav…občutljiv je…težko mu rečem kakšno “smešno” pripombo, brez da bi vzel osebno-zdaj pa, ali je to zaradi mene in neprepričanja vame, ali zaradi njega samega?
Torej, več časa ko sva skupaj živela, bolj sem imela občutek, da postaja dominanten – imela občutek, da moram vse stvari, ideje ali napake, pred njim zagovarjati – kot pred starši, ko si kaj ušpičil. Moja mnenja in pogledi pogosto niso bili pravi (po njegovo) in počasi mu seveda več nič nisem zaupala (na začetku sva si povedala vse). Nisem čutila, da bi stal za mano, pa če bi prišla z še tako neumno idejo (kar npr. moji prijatelji sprejemajo), in seveda sem se posledično začela oddaljevat. Sanjati svoje sanje, načrtovati brez njega…kar se je seveda poznalo, kar je čutil.In tako so se vrstili prepiri, zaradi brezveznosti, nadaljevali z razčiščevanjem dogodkov izpred enega leta itd…
Mogoče moram pri vsem tem povedati, da npr. jaz nisem bila samska že od mojega 16 leta, razen morda 2 mesecev vmes…pa nikoli nisem načrtno iskala zveze, pač zgodilo se je…in sedaj razmišljam, ali mi manjka tisti čas za sebe, ko bi lahko “dokončala” moj osebnostni razvoj, brez da sem “ujeta” v neko zvezo? Ali sem enostavno sebična? Ker se je dogajalo, da dostikrat nisem pomislila, kako bi on npr. reagiral ali kako on misli o nečem, vedno bolj sem se samostojno odločala, nisem se hotela najprej z njim pomeniti, ker sem itak imela občutek, da ne bo odobravanja ali spodbujanja…skrivala sem stvari….v glavnem, zelo napačen način.

Morda zveni smešno, ampak vem, da če bi meni uspelo samo sebe pustiti “dozoreti” prej, bi funkcioniralo super…ker je drugače zelo pozoren, nežen, romantičen, resen.
Naj torej pustim sebi čas, da sem nekaj časa sama? Ali se to da rešit znotraj zveze? Sicer sva zdaj že odpovedala stanovanje in tako bo tudi ostalo, ker tudi če bova kdaj kasneje našla skupaj, si ne želiva biti na “starem”.

Jaz sicer pogrešam najino skupno življenje, čeprav me je v zadnjih mesecih velikokrat omejevalo, želela sem delat v tujino, na prostovoljno delo in kaj vem kam še vse..ampak zdi se mi, da če tega zdaj ne naredim, da bo potem vedno enako v zvezah, tudi s kom drugim.
V tem zadnjem času sem imela resda nihanja, kak dan sem visela na njem, kot da sva se spoznala pred 2 tednoma, potem spet sem bila srečna, ko sem bila sama doma…ali pa sva se skregala in sem hotela v tistem trenutku odit, brez da bi ga spet videla.
Nimam pojma, če mi bo distanca kaj pomagala…

Se opravičujem za pravi esej, ampak toliko je tega….

Hvala za vsakršno mnenje ali pomoč.

LpA

Spoštovana Aina,

nič se ne opravičujte za “esej”, pravzaprav je bila to zelo dobra poteza, saj ste ga vendar napisali sebi – in za živahno, prekipevajočo osebnost, kot ste vi, to ni bila ravno najlažja naloga; pa ne zato, ker ne bi znali odlično izraziti svojih misli, ampak ker ste se morali “zorganizirati”, disciplinirati. Ali ni to sestavni del odraščanja, zorenja? Da se znamo pogledati v jasno, čisto ogledalo.

Bistvo vajinega problema se zdi oddaljevanje, ko sta začutila, da partner ni odziven. In sledilo je nezaupanje, zapiranje vase, brezpogojnega sprejemanja je bilo konec. Pristala sta v togih vlogah resnega, strogega, toda pozornega in zanesljivega “starša” in “pozitivnega” (?), odprtega, igrivega “otroka”. Pojavil se je torej prvi problem v partnerstvu – ko se bo treba začeti pogovarjati, ko dobro počutje in zabava nista več samoumevna, ko se je treba vživeti v partnerja, ko se je treba odpovedati iluzijam, ko je treba skratka začeti “delati na odnosu” – in seveda lahko odidete iz tega odnosa. Ampak … v vsak odnos VEDNO prinesemo sebe in svoje nerazrešene probleme (ki smo jih prinesli iz primarne družine). In vsak partner nam odzrcali kopico tistega, česar pri sebi še nismo “vzeli”, česar še nismo razčistili ali sprejeli.

Tu si morate torej iskreno odgovoriti na vprašanje, ali si predvsem želite končno enkrat biti sami in izkusiti, kako je to, preden se podate v resno zvezo. Da pa bi lahko težave s sedanjim partnerjem reševali “v samoti”, zunaj zveze, v tujini in tako naprej, se mi zdi iluzorno. Nekako tako, kakor da bi vam zdravnik za pljučnico predpisal antibiotike, jemala pa bi jih prijateljica. Da smo vsaj približno zreli za odnos, moramo zoreti v odnosu, ne v inkubatorju. Seveda pa lahko osebnostno zorite tudi brez odnosa. Upam le, da ne gre za željo, da bi nekje sami toliko “dozoreli”, da bi se k sedanjemu partnerju vrnili “zreli”, češ, vidiš, zmorem dozoreti tudi brez tvojega kritiziranja! Takšno partnerstvo bi bilo precej žalostno in vse preveč naporno … suho in sterilno.

Skratka, prišel je čas, da o prihodnosti nehate razmišljati v pogojniku in se spustite globlje v čustveno doživljanje. Vir moči boste našli v sebi. Ustvarjalen človek ste – uporabite to notranje bogastvo.