Lep pozdrav.
Ker vidim, da tu lahko dobim pomoč oz. vsaj en zadovoljiv odgovor se obračam na vas.

1.3.2001 sem oz. sva začela najino zvezo. Nikoli od prej se nisva poznala in res se je začelo vse na hitro oz. je bila odločitev takojšnja. Star sem bil 21 let, resne punce razen sedaj nje prej nisem imel in na prvem zmenku, ki sva ga imela sem vedel da je ona prava zame, sicer je bila takrat stara 17 let in seveda sem bil že takoj z mislimi pri tem, da sem pač prestar za njo, a me je sprejela. Na začetku je šlo vse bolj počasi. Videvala sva se samo ob koncih tedna. Po dveh mesecih najine zveze sem odšel na služenje vojaškega roka in videvanja so se še zmanjšala in posledično sem se bal da me bo zapustila, pa še lase so mi ostrigli (imel sem dolge, kar jo je privlačilo). Na srečo sva uspešno prebrodila teh 7 mesecev, ko sem bil v vojski. Po služenju pa se je začelo najlepše obdobje mojega življenja, bila sva zaljubljena eden v drugega do nebes. Ustvarila sva si lastno življenje v “lastnem” stanovanju. Želela me je samo zase in jaz isto. Zaradi tega sva bolj malo zahajala v družbo. Leta 2004 je uspešno končala srednjo šolo in se nato vpisala na faks. Glede financ sva nekako ugotavljala da bi bilo bolje če bi bila med tednom v LJ pri teti, poizkusila sva za dva dni a nisva mogla biti eden brez drugega in začela se je vozit iz Jesenic v LJ. No potem pa se je začelo počasi vse potapljat. Ker vem da je faks veliko bolj obremenjujoč kot srednja šola, se ji nisem dovolj posvečal saj sem menil, da potrebuje mir pri učenju in da uspešno opravi prvo leto na faksu. Počasi se je ohlajala in pred 10 dnevi sem jo vprašal kaj ji ne da miru. Dobil sem šokiran odgovor, da pač ne ve kaj sploh hoče v najini zvezi in da ne čuti več do mene tako kot je prej. ŠOK! Drugo leto naj bi se ji pridružil v LJ, saj tudi jaz želim opraviti neko višjo izobrazbo kot srednjo šolo a od tega trenutka naprej mi je vse padlo v globoko brezno brez izhoda. Pred tremi dnevi je še odšla k mami in moji dnevi in noči v najinem stanovanju so enostavno predolge. Vedno mislim na njo, vedno ko se kam ozrem vidim njo, ki jo ne dosežem in potočim solze. Ko želim, da se pomeniva mi enostavno odvrne, da res ne ve kaj želi. Sedaj ima težave tudi na faksu, ne ve ali bo naredila in kar obupuje nad vsem. Meni je zelo hudo, tudi zanjo, rad bi ji pomagal a kaj ko ona ne sodeluje, je zelo zaprta in nič ne pokaže navzven. Smili se mi.

Kaj naj naredim? Ne želim da se konča za vedno, želim da se večno nadaljuje najina romanca. Tudi če je naredila kakšno traparijo (varanje), bi ji oprostil ker brez nje enostavno ne morem.

Hvala!

Razumem, da vam je hudo in da trpite, vendar pa se zavedajte, da sta bila oba še zelo mlada, ko sta začela hoditi skupaj. Dekleta prej dozorijo telesno in osebnostno, zato niste bili na začetku vajine zveze nič bolj zreli kot ona, čeprav ste štiri leta starejši. Oba sta bila še adolescenta, torej v obdobju duševnega zorenja, za katrega težko rečemo kdaj se pri posamezniku konča. V vsakem primeru sta danes drugačna kot sta bila pred petimi leti. Zato ni nič nenavadnega če se je vaše dekle ohladila do vas. Bila sta zelo mlada in noro zaljubljena, temelj vsega je bila močna spolna privlačnost, ki je sčasoma popustila in se vsaj pri njej ni razvila v pravo ljubezen. To vam je tudi povedala, ko je rekla da ne čuti več tako kot prej. Redko se zgodi, da se iz adolescetne zveze razvije trajno ljubezensko razmerja, ker pač z leti in z dozorevanjem spreminjamo svoja pričakovanja in odnos do drugega spola. Pustite jo pri miru, da uredi svoje občutke, če boste drezalli vanjo jo boste le dodatno obremenjavali. Pomagati ji ne morete, si bo že sama poiskala pomoč, če jo bo potrebovala. Vi poskrbite zase. Če jo ljubite se boste morali sprijazniti s spoznanjem, da nobena romanca ni večna, tudi če sta partnerja dolgo skupaj, Sprejeti boste morali tudi to, da se življenje brez nje nadaljuje, čeprav vas je morda za vedno zapustila. Ne bo vam preostalo drugega. Tudi to, da znamo prenesti izgube, ki nas doletijo je stvar osebnostnega zorenja. Vem da ni besed s katerimi bi vas v trenutni situaciji lahko potolažila, ker vam lažnega upanja ne želim dajati. Kljub vsemu vam zagotavljam, da ni konec sveta in da za dežjem vedno posije sonce. To kar se vam sedaj dogaja se zgodi mnogim, vsaj enkrat v življenju.

Alenka B

Zdravo!

naj še jaz dodam svojo zgodbo. S partnerjem sva skupaj 10 let in sva po 3-4 letih imela krizo – pravzaprav jaz nisem vedela kako naprej. Spraševala sem se, če je on res to kar si želim, hkrati sem se zapletla še z drugim moškim…A sva krizo prebrodila tako, da sva bila veliko skupaj, se pogovarjala, skratka bila sva zelo odkrita drug do drugega. Sedaj, ko razmišljam za nazaj, mislim, da bi bilo najslabše, da bi se distancirala z namenom, da sama pri sebi razčistim, kaj bi rada za naprej. Mislim, namreč, da bi to bil le (po)beg.

In lahko zaključim, da mi ni žal. Imava se zelo lepo, se razvijava, se spoštujeva….

Skratka vse krize se ne končajo z razhodom, čeprav velikokrat tudi to ni slabo in si na podlagi izkušenj poiščejo še bolj ustreznega partnerja.

Lp