nič ne čutim do ploda
Rada bi vam zaupala eno težavo. Imam že dva čudovita otroka, oba v prvi triadi OŠ. Za božič sem ugotovila, da sem nenačrtovano zanosila. En mesec sem razmišljala, kaj naj naredim, saj bom ob porodu ravno dopolnila 40 let. Ne znam z dojenčki in majhnimi otroki. Prva dva otroka mi je praktično prve dve leti varovala tašča, ker se ne znam niti igrati z njimi, niti nimam živce zanje (ne kar tako, preživela sem žal veliko hudih stvari v svojem otroštvu in sama nisem bila nikoli otrok, z menoj se ni nihče nikoli ukvarajal in najsi sem se še tako prizadevala pri prvem otroku, sem po grozljivem porodu dobila hudo poporodno depresijo, po drugem pa skoraj pol leta nisem mogla hoditi, ker sem dobila tako hudo boleče sklepe, da sem se komaj premikala). Prva dva otroka sem bila silno vesela od trenutka, ko sem zanosila. Ogromno sem se z njima pogovarjala, ju božala, jima prepevala, plesala, ko sta bila še v meni. Z obema sem zanosila takoj, ko sva si z možem tega želela. Tega, tretjega sem se odločila obdržati, ker nisem sposobna ubiti otroka, ki si očitno hudo prizadeva priti na svet. Ob tem, da sem sterilizirana že štiri leta in da odnosov praktično nimava – s temle detetom sem zanosila okoli 30.11., zadnji odnos sva imela pa 16.11., ko sem dobila menstruacijo, kar sploh ni logike, a to so dejstva…
Muči me, ker do tega otroka nič ne čutim, doživljam ga kot nebodigatreba, vseeno mi je, če ga ne bo, če se mu še kaj zgodi in mi umre pred porodom. Zares težko mi je to doživljati. In kup strahov imam, kako bom spet prvo leto bila sama z otrokom doma, kako bom živce izgubljala itd. Ni mi problem karkoli delati in prav uživam z otroki od četrtega leta dalje, tisto prej mi je pa res grozno. Pač sem taka. Sedaj ne vem, kako naj si pomagam do pozitivnega razpoloženja, rada bi tudi do tega otroka začutila tako radost in veselje, mu nudila vse, kar sem prejšnjima dvema. Pa sem trenutno čisto down, da še v službi komajda delam. Z možem sva se pogovorila, mi stoji ob strani, komaj čaka novo dete, ker je za razliko od mene čisto zmešan na dojenčke in male otroke. Sem rekla, da če bi lahko, naj kar on vzame porodniško namesto mene, pa žal ne gre…
Se je še kateri to dogajalo? Kaj vam je pomagalo?
Ojla,
povsem te razumem, da zdaj do otročka še nič ne čutiš. Čestitam pa ti, da si ga vseeno pripravljena srejeti in da tako ceniš življenje. Veš, tudi jaz čakam tretjega in prav tako nič ne čutim. Zelo me je strah, kako bo vse skupaj potekalo (jaz se ne bojim toliko dojenčka, kot predvsem nosečnosti), čeprav sva otroka načrtovala in si ga oba zelo želiva. Kako vesela sta šele prva dva otroka! Pa mi je vseeno težko. Zato te razumem. Vendar pa verjamem, da se v življenju nič ne zgodi slučajno in da bo tudi ta otrok velik dar za vse nas – kot tudi za vas in posebej zate. Mogoče je res tudi to priložnost, da ozdraviš rane iz preteklosti. Vsekakor pa je glavno, da ti mož stoji ob strani. Skupaj bosta zmogla vse. Vsaj jaz tako doživljam.
Pa srečno!
Zakaj mož ne more vzeti porodniške?? Ni ne prvi ine nzadnji, ki bi jo, poznam precej možakarjev, ki so na porodniški dobesedno vzcveteli. Ima vso pravico in tudi delodajalec mu jo mora omogočiti. Tudi izad dohodka ni izgovor, ker pač dobi 100% plačo. Torej?
Jaz bi na tvojem mestu po hitrem postopku poiskala strokovno pomoč v smislu kliničnega psihologa, ki bi ti nudil terapijo že zdaj, zelo intenzivno pa po porodu. Morda je res “zadnja šansa”, da pospraviš vs ehudo in težko in se začneš veseliti tega, kar ti je dano. Prepričana sem, da je to, kar se ti je zgodilo, zelo močno in jasno sporočilo. Čeprav me je stavek “če se mu kaj zgodi med porodom in umre” skoraj vrgel pod mizo, ga skušam razumeti – je psoledica zelo hude stiske. Verjemi, da tudi ti znaš biti mama za male štručke, samo nekdo ti mora pomagati, da opraviš stem, kar ti greni življenje 40 let. Bodi pogumna, povabni s abo še moža in poiščita pomoč! Ni nobena sramota, poiskati pomoč, je pasramota vedeti, da imaš hud problem, p aga ne reševati!!!
Želim ti vso srečo in veiko poguma, pa eno zdravo, krepko detece, ki te bo bogato nagradilo za to, da si ga sprejela.
Pokliči na Mamo zofo, pa ti bodo pomagala Zalka in ostale. Za začetek lahko greš tudi na njihov forum: http://med.over.net/forum5/list.php?123
Živjo.Sem v 15tednu nosečnosti pa ponekod sem brala da je nosečnost nekj čudovitega… Sam jest res nevem a je z mano kaj narobe ampak jest si sploh ne predstavlam kuko bo poj ka se bo otrok rodiv.Ali bom znala dojit,ali ga bom znala držat… Ali je še katera čutila kaj podobnega ko je bila v mojih tednih.Ali se te občutki kasneje kaj spremenijo?
[qu
Vse boš znala ne skrbi,ko boš vidla to nebogljeno tvoje bitjece,ki bo odvisno popolnoma od tebe boš avtomatsko vse znala.Nič ne skrbi uživaj nosečnost ni lepšega.
lp
ote=m27]Živjo.Sem v 15tednu nosečnosti pa ponekod sem brala da je nosečnost nekj čudovitega… Sam jest res nevem a je z mano kaj narobe ampak jest si sploh ne predstavlam kuko bo poj ka se bo otrok rodiv.Ali bom znala dojit,ali ga bom znala držat… Ali je še katera čutila kaj podobnega ko je bila v mojih tednih.Ali se te občutki kasneje kaj spremenijo?[/quote]
Če se lahko malo navežem…. včasih je tudi meni hudo. Zlasti ob besedah uživaj v nosečnosti, to je najlepše obdobje za žensko, buši raste…. Kaj je pri tem tako lepega hudiča, no? Meni čisto nič. Nimam tega nagona v sebi, pa da me ubiješ. Jaz se recimo ne bojim dojenčka, ampak si ga želim, ne čutim pa te strašne lepote ob nosečnosti. Meni se to zdi povsem naravno stanje, nič posebnega, nič višjega pomena, nič čudežnega. Skoraj vsaka žival ženskega spola da to skozi kot povsem normalen del svojega živlejnja, le ljudje delajo nek čudež iz tega… In potem je takim realistom kot sem jaz, popolnoma nerazumljivo, zakaj ne čutimo tega vznemirjanja in tega ponosa nad “bušijem”… Je z mano kaj narobe? No, saj očitno nisem edina. Vsaj to…
Meni se je dogajalo enako.
Dvakrat sem bila noseča, prvič načrtovano, IVF, drugič nenačrtovano, spontano. Pri meni je tako, bi rodila, ne bi pa bila noseča. Pa nista bila enostavna poroda. Prvi je imel medenično vstavo. Ampak žal to ne gre. Tako da nosečnost vzamem v zakup.
Sem se pa na otroka navezala po porodu.
kakšna škoda, da ne moreš čutiti vseh občutkov, ki se razvnemajo v ženski, ko nosi plod. Ne gre za to, da bi bilo to “nekaj več”, ampak preprosto, se ženska počuti “posebno” in uživa v tem, če seveda nima kakršnihkoli večjih problemov. Sama sem se počutila v vseh nosečnostih izredno dobro, zadovoljno sem se počutila v svojem telesu, večji problemi so nastali kasneje, po porodu 🙂 Zato se meni zdi čas nosečnosti res enkratno doživetje za vsako ženo v katerem lahko maksimalnom uživa. Srečno!
Po moje je doživljanje nosečnosti odvisno od cele vrste dejavnikov. Vprašanje, če res nimaš tega nagona v sebi. Jaz se sebi ne morem načuditi, kako drugače doživljam svojo drugo nosečnost glede na prvo. Pred prvo nosečnostjo, recimo, nisem nič vedela o tem, da ljudje delajo cel čudež iz nosečnosti. Vsi so govorili samo o tegobah in problemih. Jaz pa sem doživljala najlepši in najbolj čudežni čas svojega življenja (ne da bi to pričakovala). Kar cvetela sem, same komplimente sem dobivala. Kar naprej bi bila lahko v takšnem stanju. Ampak takrat sem se več let čustveno pripravljala na otroka, neskončno sem si ga želela, imela sem ogromno časa zase in bila v odlični psihofizični kondiciji.
Nato sem se maksimalno posvetila rojenemu otroku in zmanjkalo je časa zase. Drugi otroček je zaželjen in načrtovan, ampak vse skupaj doživljam kot rutino, poleg tega pa še kot skrb, ali bom zmogla. Nobenih čudežnih občutkov, nobenega odkrivanja novega vesolja. Pri tem pa tudi nimam nobene kondicije več in je ta nosečnost zame obupno fizično naporna. Mislim, da me pestijo čisto vse znane nosečniške tegobe, pa še kakšna ekstra za povrh. Tudi brce otročka, ki so me v prvi nosečnosti tako osrečevale in zabavale, so v tej nosečnosti večkrat izjemno boleče, včasih me kar zvije. Vmes sem že večkrat pomislila, da se najbrž ne bom odločila še za kakšnega otroka. Tale druga nosečnost (ki sem se je najprej veselila zaradi tako dobre izkušnje s prvo) mi bo ostala v spominu kot najhujši fizični napor mojega življenja, nikakor pa ne kot doživljanje čudeža. Zdaj proti koncu, se sicer veselim prihoda novega otročička, se mi pa zdi, da še bolj komaj čakam, da se rešim nosečnosti in da je to mučenje že enkrat za mano. Sem se tudi sama večkrat vprašala, ali je kaj narobe z mano, ker ne čutim nič posebnega ob tej nosečnosti, razen želje, da bi šla že enkrat rodit.
Izgleda, da ni pravila, kako ženska doživlja nosečnost in otročka v trebuhu. Po moje ni ne tistega prav ne narobe – nobena ne more vnaprej vplivati na to, kako bo čutila.
Jst zdej pricakujem drugega otroka, kmalu bom v zadnjem trimesečju.prvega otroka sem se neznansko veselila in ga mi še zdaj pomeni največ na svetu.za tega otroka, ki ga nosim v trebuhu pa lahko samo potrdim, da do njega ne cutim nič, čeprav je bil zaželen in težko pričakovan, ampak krivda ni v otroku, temveč v možu, ki mi ne nudi nobene opore, stalno mi grozi z ločitvijo, da intenzivno išče drugo žensko, govori, da otrok ki ga nosim ni njegov, nekoč ko mi je bilo zelo hudo, sem se celo sramovala vedno večjega trebuha.ne vpraša me kako sem, za dojenčka noče nič kupiti, čeprav gre nosečnost h kraju.zdi se mi da sovraži mene, prvega otroka in še nerojeno dete,postala sem otopela, brez čustev, občutek imam da se bom psihično zlomila.
Halo???? In ti mu dovoliš, da tvoj mož v nosečnosti manipulira s tabo, ti govori da išče drugo žensko? Oprosti, ampak sedaj bi te moral nositi po rokah.
Pričakuješ, da se bo spremenil, ko boš prinesla otroka domov, boš ti lahko pozabila kaj ti je počel v nosečnosti? Je bila nosečnost zaželjena tudi s strani tvojega moža?
Takega ravnanja si ne zasluži nobena ženska noseča ali ne.
moz je uresničil svoj scenarij, zavrgel mene, otroka, mi prepovedal vstop v njegovo hišo.ampak bom preživela čeprav je naredu najhujše kar ti mož lahko naredi.od njega ne pričakujem čisto nič več.le kako ti lahko ljubljeni človek lahko naredi kaj takega?zavrže ženo in otroke?vem da nisem edina, ma boli me zelo.