Imam prijatelja, s katerim si pogosto dopisujeva po e-mailu in smsih, ko pa se vidiva v živo, pogovor velikokrat težje steče. O sebi ne pove skoraj nič, govorim pretežno samo jaz, o svojih mislih in dogodkih v življenju. Velikokrat se ga bojim kaj vprašat, saj deluje zelo zadržano. Počasi mi vse skupaj že preseda, ker mi ni prijetno, da ne deli nič o sebi z mano kar tako, sam od sebe, ampak ga moram vse jaz spraševati. Prav tako pa mi ni do tega, da bi samo jaz govorila, ker mi ni do poslušanja same sebe. Imam občutek, da je prijateljstvo obtičalo, saj ne more nikamor, ker o sebi ne deli čisto ničesar. Kaj naj storim? Vem, da je morda narobe, da tako mislim, imam pač drugačna pričakovanja od njega, in če jih on ne doseže, to ni njegova krivda, ampak vseeno.

Tako kot je tebe strah vprašat, je njega strah govorit. Če nihče ne bo premagal strahu, bosta pač obtičala pri dopisovanju ali pa tudi to ne.
Opogumi ga, seznani ga s situacijo. Naj vidi, da to opaziš. Povej mu, da bi vajino prijateljstvo bilo bolj pristno, če bi lahko tudi v živo govorila. Česa pa se ti bojiš? Zakaj ga ne upaš nič vprašat?

A tišine pa ne moreš sprejet in nekako uživat v njej?

Marko:

Saj ni tako, da se ga ne upam nič vprašat. Bolj gre za to, da mislim, da noče, da ga sprašujem o osebnih stvareh, ker o njih sam od sebe skoraj nikoli nič ne pove. Morda je trapsto. Ampak velikokrat sem slabe volje po najinih srečanjih točno zaradi tega, ker mislim da vse skupaj ne gre nikamor.

alterook:

Ne, ne morem, vsaj ne v tolikšni meri.

Love is in the air. Samo verjetno ne v zraku, ki ga dihaš ti. 🙂

Nekaterim ljudem je lažje govoriti, če jih drugi sprašujejo. Mogoče je tudi on tak. Če ti to ni problem, poskusi.

Jalovo početje je poskušati nekoga spremeniti ali pričakovati, da bo nekdo postal čisto nekdo drug.

Poišči si koga drugega, ki ti ustreza in ti ne bo presedal že na začetku. On pa bo poiskal eno, ki ji bo pisan na kožo, četudi je molčeč. Potem bo vse v redu.

No ja, zna bit tu vzrok težave.

Meni je dobra komunikacija zelo pomembna. Ljudje smo različni. Eni moramo povedati vse zdaj in takoj, drugi pa potrebujejo za to več časa. Ni pa pomembna samo lastna zgovornost, ampak je treba znati tudi poslušati. Morda on nima občutka, da ga zares poslušaš, ker si preveč obremenjena s tem, kaj bi še povedala, da ne bi obsedela v tišini. Mimogrede, jaz tudi v tišini uživam, brez neprijetnega občutka, da je treba zmeraj govoriti.
Res pa je, da je tudi tu pomembna kompatibilnost. Zgovornež in molčečnež se bosta težko ujela. Prvemu je naporno vse vleči iz drugega in se tega kmalu naveliča, drugega pa moti prevelika brbljavost in si želi več miru.
Praviš, da osebnih stvari ne deli s tabo. Morda ti (še) ne zaupa. Pridobi si zaupanje, če vidiš smisel in nekaj več v tem prijateljstvu. Morda te bo sčasoma presenetil.

Takšna pač si, ker v sebi nosiš občutek, da ti nihče ne prisluhne in se ne zmeni zate. Posledično se zato znajdeš v takšnih situacijah.