Zdravo!

Imam problem. Počasi ozaveščam, da na vseh področjih enak, temeljni. Počutim se nezaželjeno, to je očitno moje podzavestno temeljno prepričanje. In seveda se mi v praksi to tudi velikokrat potrdi. Ljudje se poleg mene npr. zaradi mojih sposobnosti, direktnosti, hitrosti…počutijo ogrožene, in tako sem res potem nezaželjena.

Vem od kje to izhaja, bila sem nezaželjeni dojenček, iz strani matere. Lahko jo razumem zakaj, vendar me vseeno to zelo ovira v življenju. Postaja taka neznosna bolečina. Depresija. ŽElja po umiku, da zginem,…

Mi lahkokaj svetujete kaj naj zdaj s tem. Ozavestila sem, kako si lahko pomagam iz tega? Pozitivne afirmacije prakticiram. Mogoče kako gradivo na to temo?

hvala in lp,

Svoboda

Svoboda,

si lahko le predstavljam kakšni so občutki nezaželjenosti v otroku, nezaželjenosti v ženski. To mora biti grozno. Sluti se že, ampak ne razumem zakaj so sposobnosti, neposrednost in hitrost nekaj nezaželjenega ali ogrožujočega – dajte malo več razlage, kontektsta. Malce ste pohiteli tudi pri razlagi razumevanja mame – kaj je tisto, kar ste kot otrok morala razumeti pa je tako boleče za vas? Poiščite zase besede, ki nosijo čutenja, vam bodo pomagale in napišite kakšen stavek več o tej stiski, lahko jo podelite še s kom. Se bom odzval tudi sam.

Grozni občutki, ki vztrajajo imajo izvor v preteklosti, ker pa so nerazdelani, nenaslovljeni in neovrednoteni, se vam v aktualnih odnosih nenehno vzbujajo in vam povzročajo težave pri realnem občutenju sebe, lastne vrednosti, ljudi okrog sebe in tudi sveta. Saj se puhlo sliši, ampak res je čutiti, da se vam je v preteklosti dogajala krivica, ampak danes niste več otrok in verjamem, da je težko, toda hkrati tudi to, da si lahko pomagate, če se le odločite narediti nekaj ZASE. Vedite, da niste sama, čeprav se v sebi tako počutite, lahko si poiščete varen odnos bodisi v krogu bližnjih, ki so vam naklonjeni ali pa se obrnete na strokovno terapevtsko pomoč.

Bolečina, ki jo nosite lahko predelana postane luč, ki jo boste delila s sogovorniki v stiski – vam bodo hvaležni. Le pogumno naprej, saj ste v resnici svobodna, pa tudi verjamem, da imate moč za spremembe.

Draga svoboda, nisi edina. Tudi jaz sem bila nezaželjen otrok, oče mamo pustil nosečo, mama me zato ni želela, celo svoje otroštvo preživela pri babici. Od mame sem imela materialno skoraj vse, za vikende včasih tudi pri njej, vendar…. Da bi me kdo imel rad – nisem imela občutka. Zato sem se razvila v trdo, direktno osebo. Od mene prej dobiš jezo, kot da pokažem svojo žalost, kajti to bi že kazalo da si slabič.
Ne vem če imaš že svojo družino ali si še mlajša. Jaz sicer imam že svojo družino, vendar …. ne izkopljem se iz more v otroštvu. Vem da to ni v redu, vendar…. V zakonu imam težave, mož me ne razume, vseskozi iščem nekaj. Rada bi se počutila ljubljeno, zaželjeno…. Zaman. In še malo, pa bo za mano že pol stoletja tega iskanja, te velike želje po pripadnosti, željenosti.
Ne znam ti svetovat kaj in kako, kajti vidiš da sem na istem. Upam, da imaš oz ti vsaj najdeš bolj razumevajočega partnerja, kajti z leti se samo bolj pogrezaš. Naj vsaj tebi uspe, meni in mnogim ni.
Potrudi se zase, danes je ogromno svetovalnic na to temo, odloči se in jih obišči!

LP

Poznam to, ampak iz drugega zornega kota, kot opazovalka oz. bila sem v stikih z nekom, ki se počuti skrajno nezaželjenega. Tudi on je bil nezaželjen v otroštvu in poleg tega deležen še fizičnega nasilja. Rezultat v odrasli dobi: depresija + stalna želja po pripadnosti in temu, da ga imajo ljudje radi. Če te potrditve iz okolja ne dobi, tone še globje v depresijo, ki pa jo na vsak način zanika. Ampak kar je meni nenavadno, je to, da četudi od ljudi prejme občutek ljubljenosti ter zaželjenosti, je v sebi še vedno nesrečen, z občutkom nezaželjenosti. Tudi ne išče konkretnega zdravljenja za svoje težave, saj, trdno prepričan, misli, da lahko vse to reši z več in več druženjem z več in več ljudmi. A ne vidi, da si s tem le zatiska oči pred realo in da to prav nič ne pomaga. Za kakršnikoli dobronameren nasvet v tej smeri, je slep kot noč.
Naslednje kar sem opazila in doživela, je, da se bolestno naveže na sočloveka in ti počasi “zleze” v vse pore tvojega življenja (se sprva niti ne zavedaš). Naprimer, v odnosu z mano je prestopil vse meje in že ogrozil moj lasten jaz, me očitno hotel imeti v svoji lasti. Posegel je v moje življenje čisto direktno in v tistem hipu sem naredila samo še rez. Ja, vem, nič prav herojsko dejanje, ker sem zapustila in prekinila stike s človekom, ki je v depresiji, s človekom, ki se že tako počuti nezaželjenega. Sedaj se verjetno še bolj? Ampak jaz žal ne morem preko sebe in dopustiti, da mi nekdo urgira moje življenje in mi ne pusti biti jaz jaz ter se name prilepi kot ena pijavka. Če bi ta človek res želel spremeniti kaj v tej smeri, saj se vsega tega zaveda, in poiskal strokovno pomoč, bi ga ne pustila takole na cedilu oz. mogoče do tega sploh ne bi prišlo. Tako pa…

Mogoče moje sporočilo ni v pomoč, ampak želim le malo osvetlit, kako je nam, ki se znajdemo v odnosih s takšnimi osebami. Vsekakor tudi ni lahko. Želela bi le, da si ljudje s takšnimi travmami poiščete strokovno pomoč. Pa če ena ne pomaga, sprobate drugo. Nekaj bo sigurno pomagalo. Ne pa probleme pod preprogo pomesti in ajde dalje, živeti kot da nič ni. Kajti ljudje vas bodo vedno znova in znova zapuščali in tako boste nosili svojo otroško travmo in bolečino zapuščenosti dalje in dalje.

Travmo nezaželenosti je potrebno izžalovati. Razumsko ozaveščenje travme je le en korak – prvi. Potem pride na vrsto ozaveščanje čustev, ki jih je v tem primeru nedvomno ogromno. In nazadnje odpuščanje: sebi, staršem…

Naporna pot, ki jo je ob dobrem terapevtu mogoče prehoditi. Ne obupajte, globoko v sebi imate skrito vero v ljubezen in temeljno zaželenost. Samo do tja se je potrebno dokopati. Je mogoče, govorim iz lastnih izkušenj.