Nezadovoljna partnerka
Pozdravljeni!
S partnerko imava leto dni starega otroka. Vajen sem, da življenje kruto obračunava z menoj, a pod pritiskom parnerke bom enkrat klonil.
Nikoli ne pridem sproščen domov. Nikoli ne vem kake volje bo.Jo bom smel objeti ali bom namesto vstopa v dom deležen slabe volje. Ni ji bilo všeč, ko je kuhala kosilo za vse nas (tudi za moje starše) Pripeljalo je do tega, da se je odločila odseliti. Šel sem ju iskat še isti dan in organiziral, da kuhamo posebej. Ko se pogovarja po telefonu s svojo mamo potem zelo glasno govori meni kakšna da je. Je perfekcionist in jo marsikdaj malenkosti (npr. če otrok popaca po tleh) tako vrže iz tira, da mi njena jeza obrača želodec in jetra. Včeraj je rekla, da ima poln kufer mene, svojih staršev, otroka in službe. Dela 14 dni po porodniški. Sprašuje me, čemu naj me ima rada. Kaj ima sploh od mene. Učim se pranja, sušenja, pomivanja, da bi jo čim bolj razbremenil. Pravi, da smo premalo skupaj. Ven iz hiše skorajda ne gre. Razen, ko gre od doma ali ko nese smeti v smetnjak. Velikokrat pravi, da se ji nekaj ne da, da je nekaj brez veze itd… Norčuje se iz stvari za katere ve, da meni nekaj pomenijo. Zdi se ji, da moj zagon za delom s katerim plačujem kredite za nepremičnino odžira čas. Moj čas njej.Jaz bi rad bil zunaj. Na dvorišču, okrog hiše imam veliko dela. Vem, da jaz nisem brezmadežen, a se trudim.. V stiski sem s časom, in ko bi rad zunaj kaj postoril, bi rad, da bi bila z otrokom kje okrog v slušnem, vidnem kontaktu. Želi, da bi z njo otroka sprehajal… Ker ne grem je užaljena več dni. Ko sem jo vprašal, kaj je njen cilj. Pravi, da bi bila rada z mano in otrokom…
Včerajšnje vprašanje čemu naj me ima rada, kaj ima od mene pa mi odmeva…
Ne bom več pisal. To je mogoče le en dan izmed mojih…
Težko mi je
Prosim za nasvet
Hvala
Spoštovani jabolcnik,
najprej – varnost v odnosu lahko ponovno vzpostavljata tudi s strokovno pomočjo terapevta (in na terapije lahko hodita tudi z otrokom).
Iz opisa ni jasno kaj za vas pomeni »…pod pritiskom parnerke bom enkrat klonil«? Ker sicer ostane le nek občutek žrtve v odnosu, to pa niste, ne vi ne partnerka. Otrok pa je, ker je v resnici nemočen in odvisen od vaju (v tem obdobju zlasti od mame). Jasno pa je, da poleg otroka v partnerskem odnosu trpite tako vi kot ona.
Izhajam iz občutkov, ki se prebujajo ob besedilu, ampak najprej razjasnimo ogrodje – oba sta odrasla in svobodna, vsak lahko poskrbi zase, fizično in psihično, pa tudi materialno/socialno. Nisem zapisal, da se pri tem ne smeta počutiti nemočna, saj to nemoč pravzapra opisujete. Vendar pa vam ni potrebno biti v vlogi »odvisnika njenega razpoloženja«. To ste, v kolikor si to dovolite. In to pomeni vašo izbiro. Partnerka je v odnosu soodgovorna za vzdušje v njem kakor tudi vi, vendar je hkrati kot vi odgovorna za sebe in svoje počutje, misli in ravnanje. Če izberete odgovorno skrb zase, potem izbirate čustveno soočanje z resnično bolečino, ki se v odnosu preigrava, korenini na nekje drugje. In to je potrebno ovrednotiti, nasloviti in ozavestiti vzorce, ki so vaju pripeljale do takšnega vzdušja nemoči.
Izbiro imate, pa čeprav se počutite kot da je trenutno ni. Spremembo lahko naredite pri sebi in upate, da je nanjo pripravljena tudi partnerka. Drug drugega spreminjati ne moremo, ker nimamo te moči.
Celotna vsebina iz opisa izraža le delovanje obrambnih mehanizmov, ki so tu zato, da nas začasno zaščitijo pred vdorom preteklih in nepredelanih bolečin. Tu smo že v območju intimne duševnosti, kjer so doma vsi nerazrešeni zapleti iz življenja odnosov. Odkod toliko jeze, agresije in psihičnega nasilja pri partnerki in zakaj se tega ne da ustaviti, česa vaju/vas je strah, odkod izvira vztrajna nemoči in krivda, čemu si vi dovolite “plesati na njeno bolečino”, zakaj se ne moreta zanesti drug na drugega, da bosta lahko skrbela vsak zase in za otroka itn. S tem pravzaprav preverjamo resničnost doživljanja v odnosu in razlikujemo od tega, kar je v njem iracionalno/nerealno. Nato gremo naprej.
O tem je potrebno govoriti. Iskreno, pristno, tj. resnično in varno, neobtožujoče. Ko je težko, poiščemo sprostitev vendar dogovorimo čas povratka v pogovor/odnos. Vztrajamo do napredka in poglabljamo (samo)zaupanje. Paradoksalno iskanje vzrokov za lastno stisko v partnerju ne bo obrodilo sadov. Stiska se v odnosu le preigrava zato, da se dva končno najdeta v varnem pristanu od preteklih bolečin, da sta veliko boljša in da v tem spoznata sebe, drug drugega in svoje starševstvo, svoje meje in svoje zmožnosti. Srečo. Da bosta te potenciale lahko prenesla na otroka. Da mu ne bodo ostale le nezaceljene rane, ampak tudi kakšen zdrav in varen model reševanja svoje stiske.
Skratka, osnovna usmeritev je: resno se posvetiti skrbi zase, za odnos in za otroke in pri tem zadržiti in zdržati težka čutenja na varen način – da govorimo o njih in ne o osebi, ki da je kriva zanje; poiščimo težkim čutenjem besede, ki za najin odnos nekaj pomenijo, ker naju bodo sprostile in umirile. Pristne besede, s katerimi se bova lahko vračala nazaj v odnos tudi potem, ko si bova “tuja”. To delo zahteva odločitev, vztrajnost in vero v to, da tako kot nas odnos lahko rani, nas lahko pozdravi.
Te Besede poznamo le mi in so odrešitev, ki je naši starši ob nas iz različnih razlogov niso uspeli poiskati in nam je dati v dar. Ker je tudi oni niso poznali itn. Kar pa imamo podarjeno, je življenje in možnost, ki je ne smemo zavreči. Če tradicijo bolečine želimo ustaviti kar se da varno, izberimo svobodo, resnico in celostno sprejemanje sebe. Tako se odločamo za varno in ustvarjalno delo v odnosu.
Tudi jaz sem pomislila na depresijo…
To, da pravi, da ste premalo skupaj pa je meni znano. Pa ne gre le za to, da bi hotela “sprehajati” otroka skupaj s teboj – to reče, ker drugače ne zna izraziti te svoje potrebe po “možu”! Moški se namreč zelo radi zatečete v delo, kar je sicer zelo pohvalno in tudi potrebno za varnosti družine – ampak očitno si bolj tihe sorte – človek dejanj in ne človek besed, ona pa potrebuje komunikacijo.
Torej, njej ni do tega, da boš ti kuhal, pral, pospravljal in jo sprehajal – ona si prav tako želi, da bi bil Z NJO in se pogovarjal Z NJO in ne o tračih in otorku – ampak o vajinih skupnih projektih.
Veliko boš naredil, če boš na primer sedel na pult in bil enostavno z njo, ko bo na primer pomivala posodo, bil za 15 minut ob njej ko bo likala, se skušal kaj pogovarjati, o tem, kakšne plane ima ONA, kakšne imaš TI, kaj lahko delata skupaj, kaj boš moral narediti sam…v takih momentih ji lahko poveš tudi, da si želiš, da sta z otrokom kje blizu tebe…pa naredita skupaj kakšno vzdušje tudi pri delu zunaj: vzemi si pol ure, pa se usedita na klopco in glejta otroka, kako se igra…se pogovorita kaj in potem dalje. Ona pač potrebuje vsaj pol urice na dan, da jo ti opaziš, da ima tudi ona svoje želje in potrebe. Ker če ti s strahom prideš domov in je ona jezna že ko te zagleda – pa ti podkrepiš vse s tem, da začneš mrzlično “pomagati” njej in hiteti, da boš potem še svoje naredil. To ji dvigne pritisk in izraza svojo jezo na opisane načine, s tem, da se zadira na vse okoli sebe, da ne vidi izziva, se ne počuti potrebna doma – oz. se počuti kot da je za vse sama…
Vem da je težko razumeti, kaj bi ženska rada, ker ne zna povedati – vem pa tudi približno, kaj občuti.
In če boš skušal k njej pristopiti, k njej osebno, ne preko pomoči pri posodi, sprehodu…to so obrobne stvari – začutiti moraš njeno stisko, jo poslušati med vrsticami…bo šlo. Za sprehod se pa dogovorita skupaj: povej ji svoj plan za ta dan, vključi vanj tudi njo in otroka in potem poslušaj še njen predlog – ali naj ona najprej pove, pa ti potem prilagodiš svoje načrte tako, da bo tudi ona sodelovala lahko v njih. Ni treba da dela s tabo – lahko ji predlagaš, da boš naredil za otroka gugalnico, ona pa naj vam prinese malico in kavo ven in boste zdrižili prijetno s koristnim….
Da se, brez napetosti – vendar pa je potrebno nekaj volje, ker je dandanašnji ritem preveč napet in verjamem, da tudi ti ne prideš iz službe spočit….ampak skušaj razumeti njeno jezo kot klic na pomoč. Potrebuje več stika s teboj! Ne pomoči pri delu, ne denarja, ne materialnih dobrin in ne ugodja…to vse lahko ceni in sprejema šele, ko se bo počutila ljubljena, razumljena, koristna in ko bo tudi njeno delo nekaj vredno. Jaz vem, da ni problema urediti, da nekdo pospravlja namesto nje, ni težko, da kuhajo drugi….težko pa je reči hvala (ali le pokazati to na drug način).
Kot je napisal g. Edin – sodelovati bosta morala oba, za začetek bosta potrebovala kakšno uro miru in se pogovoriti o vajinem počutju v tej zvezi. Vsak zase, brez obtoževanja.
Srečno!!
Gugalnico si omenjala…..
Ko sem se jo odločil posatviti sem imel veliko dela. Cel popoldan, da sem postavil samostojno konstrukcijo… Otrok je kobacal okrog, bila je v vozičku, malo je spala in je šlo. No,ko je ona prišla domov je bila odločena, da bomo šli po nakupih. Neka oblačila za otroka. Ko sem ji povedal, da je na vrtu sosed, da mi pomaga in, da imava samo še eno uro dela je po svoji navadi začela kričat, da je nikoli ne ubogam,….
Soseda sem po končanem delu skoraj vrgel domov. Kje pa, da bi prinesla malico, sok… Saj jo samo izkoriščam.
Ko sem dan prej ob urejanju prostora za gugalnico rekel, naj prenese 20 opek ( po cca 3 kg ) približno 15 metrov daleč je rekla, da je zgonjena od službe, da ne more in da tudi meni ni potrebno. Te stvari mi jemljejo energijo.
Ko sem sam doma popoldan z otrokom sva skupaj, kobaca, spi… se igra, jaz postorim to in ono.
Včeraj sem šel za dve uri popoldan v službo, ko sem prišel domov sem bil deležen kričanja, da ju puščam same, da otrok samo vpije. Ni vedela kaj naj naredi. Po mojem mnenju, če bi jo dala oziček bi 100% bilo ok. Kriv sem bil seveda jaz, da je otrok jokal. Da ona ne more poslušati tega vpitja, ne more nič narediti itd.
Včasih se počutim, kot bi hodil nekaj nelegalnega delati v službo. “zakaj pa si se s stranko tako dogovoril” itd.
Ko greva naprimer zjutraj od doma vedno na hodniku čakam. Ok, pač ženske reči. Včasih sem šel v avto, ga obrnil, preparkiral,… Pa mi je rekla zakaj je ne počakam, da bi šla skupaj ven. Danes mi je rekla, da bi lahko tačas ko čakam še kaj naredil. Še vprašati si je ne upam ali naj jo počakam v hiši ali v avtu, ko bi sprožil plaz obtožb…
Nekaj primerov.
Hvala za mnenja.
Če je prej kuhala tudi za tvoje starše to pomeni, da živite pri tebi doma? Mi živimo v zgornjem nadstropju pri njemu, kuhamo vedno za sebe. Sama velikokrat ne grem iz hiše in sem z otrokoma pred/okoli hiše ker ne želim celo popoldne gledat tasta in tašče. Med nami je velika starostna razlika in nekako ne najdemo skupnih tem za pogovor. Seveda imam po taščinem mnenju otroka vedno preveč ali pa premalo oblečena – nikoli prav, vreme tudi ni nikoli vredu – enkrat piha, drugič je prevroče, skratka vedno govori neke bedarije. In mož si včasih tudi želi, da bi on kaj pred hišo delal, jaz pa bi bila z otrokoma zraven, vendar če se le da, se izmaknem. Velikokrat sem zato, ker me stalna prisotnost tašče in tasta v mojem življenju res moti, jezna nanj – včasih brez pravega razloga.
Po enem letu moledovanja sem postavila ultimat – svoje stanovanje ali ločitev. Ga imam rada, ampak imam rada tudi sebe in v takšnem vzdušju nisem več mogla živet. Konec poletja se selimo.
Pomisli, kako je s tem pri vas. Mene tudi mož ni nikoli razumel, češ saj ti nobeden noče nič slabega. Saj vem, ampak rada bi živela sama s svojo družino, k staršem pa z veseljem 1x na teden na obisk.
Lp
Sem pozneje še brskala po tem forumu in videla, da si že odprl eno temo, kjer si pisal o nezadovoljstvu partnerke o življenju pri tebi.
Prepričana sem, da bi bilo vse drugače, če bi živeli za sebe. V tvoji zgornji zgodbi sem se takoj prepoznala, čeprav tu nisi omenjal, da ni zadovoljna z življenjem pri tebi. Veš kolikorat sem se drla nad možem, ker je prišelč 5 minut prepozno domov? In ker je šel pred službo na kavico? In ker je celo popoldne kosil okoli hiše, jaz pa sem bila sama z otrokoma? Podzavestno sem ga “kaznovala” in nadirala za vsako malenkost, ker sem bila jezna nanj, ker “moram” živeti tu. Da ne govorim o tem, da če sem že slušala, da je tašča zakašljala, mi je šlo na živce. Vem da se sliši nenormalno, ampak kar naprej sem mislila na to, da 15, 20 ali celo več let ne bom mogla tako živet. Zdaj, ko si urejamo nov domek, se počutim 10x lepše in najina družinica tudi.
Srečno!