Spoštovani,

Živim v izvenzakonski skupnosti 14 let. S partnerjem se nikakor ne moreva dogovoriti, da bi začel delati, saj ves čas sama skrbim za vse in se nikakor ne razumeva (kreganje, klofutanje, vpitje in grožnje). Pred 3 leti sem kupila 3/4 hiše i sem sama najela kredit pri banki. Sama sem tudi adapritala hišo i nosila vse stroške, nekaj okoli adaptacije mi je pomagalo podjetje kjer sem zaposlena že 15 let in moji sorodniki.

Imamo enega 13 letnega otroka ker si partner ni želel imeti več otrok, namreč bal se da bi z zanositvijo izgubila službo.

Mislila sem, da bo zaradi kredita le začel delati ker je res velika mesečna obveznost. Sedaj ko se skregava zaradi tega ker on pač ne dela in nikoli ni delal (mogoče 1-2 meseca na leto in to na črno ali pa sploh ne), zadnja tri leta pa sploh ne. Poleg tega
skoz vpije (se dere) kao on je glavni, prepovodeuje mi stike z družino, psovke družine in sorodnikov, ukazovanje, pretepanje, grožnje in jaz tega imam že dosti. Ko mu rečem da je vse moje in da sem sama ustvarila dom mi lepo reče da bom z njim vse delila na pol.

Na naslovu ker sem kupila 3/4 hiše pa ga nisem hotela prijaviti, tako, da sva z otrokom prijavljena na naslovu za nedoločen čas in imava Slo državljanstvo, on pa je tujec s stalnim dovoljenjem za prebivanje in je prijavljen na naslovu kjer sva bila pred nakupom.

Zanima me kakšna je možnost prisilne izselitve in glede na to da imam vse račune in kredite na svoje ime ali ima kakšno pravico do delitve premoženja, saj je bil ves čas brezposelna oseba kar dokazuje ZPIZ in seveda priče.

Spoštovana Elvira,

to, kar opisujete je grozno in nevzdržno, polno strahu, negotovosti in občutkov krivde, sicer pa nedopustno in krivično do vas, otroka in seveda cele družine, tudi partnerja.

Za formalno-pravna vprašanja se poskusite obrniti na kakšno brezplačno pravno pomoč ali pa na tem portalu poiščite kakšnega od številnih forumov za zakonska vprašanja glede lastnine (tu je seznam forumov[/url]). Za nujno pomoč lahko uporabite naslednje številke, kjer vam lahko pomagajo:

Policija: 113 ali 080-1200
Zaupni telefon (od 16.00 do 22.00): 01/ 234 97 83
Telefonski klic v duševni stiski (od 19.00 do 7.00): 01/ 520 99 00
TOM – telefon otrok in mladostnikov: 080 12 34
SOS telefon za ženske in otroke: 080 11 55 ter kontakti objavljeni na spletnem portalu Med.Over.Net

Glede delitve odgovornosti pri nasilju, ki se vam dogaja v partnerskem odnosu in družini: partner je popolnoma odgovoren za fizično in čustveno zlorabljanje vas in otroka oz. družine. Vsakršna oblika fizičnega nasilja in/ali čustvenega zlorabljanja v družini je kaznivo dejanje (skupaj s partnerjem lahko preverita Zakon o preprečevanju nasilja v družini) in tega se je potrebno nemudoma zavedati. Kot odrasla ženska v odnosu ste odgovorna za dopuščanje tega vedenja nad vami, kar pa se dogaja otroku, sta odgovorna oba kot starša.

Zanimivo je, da se ljudje pogosto obračajo po nasvete kaj storiti v podobnih stiskah, v resnici pa točno vedo kaj bi bilo potrebno storiti, pa tega ne storijo – DEJANJA JIM PREPREČUJE STRAH pred tem in onimi posledicami. Strah je povsem pričakovan v takih situacijah, vendar je z dejanji minljiv, brez slednjih pa le narašča dokler, kot pravite, se nam ne prične “mešati”. V vsakem primeru je potrebno tvegati in narediti korak v smeri samozaščite in zaščite otroka in dostojanstva družine. Pri tovrstnih dejanjih je podpora širše družine več kot dobrodošla, vendar je potrebno o vsem tem jasno spregovoriti in reči “bobu bob”. Vsakršno zanikanje, izgovori, lažno upanje ipd. prinašajo žal slabši izid, tako za vas in moža, sploh pa za vajinega otroka.

Glede partnerja je jasno, da je v globoki stiski in cel prestrašen (kot tujec pa sploh, ker je omejen “od zunaj”, z državljanskimi pravicami), se počuti nemočnega, nesposobnega … vendar namesto, da bi vam stisko PRIZNAL in se z vami zaupno pogovarjal o rešitvah zase in družino, s čimer bi se umiril in črpal moč iz zaupanja, ga neregulirana tesnoba potiska v neuravnovešeno vedenje – zanikanje odgovornosti, obtoževanje, jemanje pravic, ki mu ne pripadajo, grožnje in trpinčenje, celo pretepanje. Še enkrat: nasilje je potrebno ustaviti, šele potem iskati rešitve v varnem odnosu, kjer lahko v miru razmišljate in prinašate odločitve za prihodnost.

Verjamem, da se navedenega zavedate in se pri tem počutite negotovi in nemočni, toda očitno imate odlične zmožnosti da socialno poskrbite za družino in jo tudi čustveno zavarujete. Imate pravice, imate zaposlitev, potrebno je malce več zaupanja vase za odločitve. Od vas bo odvisno ali boste partnerski odnos skušali reševati skupaj s partnerjem (npr. z vključitvijo v terapijo ali kakšen drugi program) ali pa boste odnos prekinila ter začela na novo.

Dobro se poslušajte, zaupajte si, sledite sebi in svojim občutkom ter potrebam. Samospoštovanje je vedno na 1. mestu.

Želim vam miru in zaupanja vase!