Star sem 37 let (poročen 11 let). Imam sina starega 12 let. Živimo v isti hiši, kot starši od moje žene. In ravno zaradi njih se z ženo pogosto prepirava. Pred leti sva z ženo kupila novi avto. Pa ni hudič, da se je mama od žene oglasila da se z tem avto jaz ne bom vozil na paintball, in da imaš starega zato. Seveda je žena potegnila z mamo, kot ponavadi. Ne rečem nič, da bi nama dali njeni starši denar za avto. Pri nas je dobesedno tako, da živimo tako kot hočejo njeni starši. Čisto za vsako žena potegne z starši. Nazadnje je oče od žene šel menjati vtičnico za elektriko (za zmrzovalno skrinjo), ker jaz tega kot električar ne znam oz. po njihovem nočem delat. Oče od žene je vtičnico zvezal narobe, tako da je na koncu elektrika stresla sina. Na srečo se mu ni zgodilo nič. Pa mi je žena očitala, da se za nič ne brigam, da bi tisto vtičnico lahko zamenjal jaz in je izpadlo, kot da sem jaz kriv zato da je elektrika stresla sina. Pred letom dni sem ženi rekel, da bi bilo potrebno zamenjati okna. Pa žena takrat na to ni pristala. Sedaj ko je oče od nje dal idejo za okna, me je spet napdala da se za nič ne brigam. Za njene starše sem jaz izmeček sploh za njeno mamo. Karkoli povem ženi je tako, kot bi govoril steni. Ker tak nimam nikdar čisto nič prav. Včeraj sem na hodniku odprl radiator, da nebi zmrznila voda v njem. Pa se začne njena mama dreti, zakaj je radiator odprt, pa lepo rečem, da ne bo voda zmrznila. Sem že poslušal njene magične besede: Pejt o pi**o ma**no, pa se je zopet začel prepir . Voda je pa seveda zmrznila in zopet me čaka jezikova juha. Moram priznati, da se po pravici povedano enostavno več ne brigam za čisto nič. Ker tako ne znam nič narediti. Iz ene strani me napada, da ne delam nič iz druga strani se pa spravim kaj delat in je spet vse narobe. Kar si omislijo njeni starši je dobesedno presveto. Pika na i je pa bila danes, ko mi je zjutri žena očitala da zalagam sina z denarjem, da bi z mano držal. Očitno je narobe, da dam sinu denar za malico ali da si kaj kupi v trgovini. Pred 3 leti smo bili na morju, pa nas kliče njena mama, da so travo pokosili. Zaradi žene smo že popakirali in šli nazaj. In v takem res ne moreš biti tiho. Na koncu je največji problem v tem, da sem sam živčen zaradi tega v službi in se mi marsikdaj zgodi da pozabim kaj narediti v službi. Sam pri vsem tem več ne vidim nobene prihodnosti. Z ženo in sinom smo še prejšna leta kam šli na dopust, sedaj še to ne. Ker je pomembno samo delo. Zarad tega najbolj trpi sin. Meni tak ni več mar za nič, ker že imam tak in tak uničeno življenje. Ker je vedno prepiranje zaradi malenkosti. In jaz tega enostavno ne zmorem več. Sem že premišljeval da bi šel h svetovalcu, ampak ne vem če je to prava rešitev. V ločitvi ne vidim rešitve, ker iz lastnih izkušenj vem, kako je to. Ker sta se tudi moja starša ločila, ko sem bil star 9 let. In se še danes spomnim vseh besed. In teh besed še danes ne morem pozabiti. Vendar v naši družini so bili problemi zaradi alkohola. Vendar se je oče kar nekaj časa zdravil in sedaj nekaj let spet živita skupaj, le da nista poročena.

Spoštovani g. Marjan1234,

verjamem, da v takih razmerah in odnosih, kot ste jih vi opisali zgoraj, je res nevzdržno živeti. Človek res »mora« kar malo otopeti in si reči, da mu ni več mar, če želi preživeti (a jaz dvomim, da vam več res ni mar – sicer ne bi niti zastavil tega vprašanja). Občutkov se le ne da povsem potlačiti (na dolgi rok), saj sami pravite, da so se pokazali drugje – v službi, ker človek si prav dolgo ne more »lagati« oz. zatiskati oči. In tudi ni potrebe oz. se tovrstna »potrpežljivost« slej kot prej maščuje. Hkrati pa zelo dobro čutite, da v vsej tej zmešnjavi trpi tudi vajin sin in veste, da zgolj ločitev ni rešitev, saj lahko se z njo pekel ne konča.

Veliko ste napisali o dogodkih pod vašo skupno streho, zelo malo pa o tem, koliko sta se z ženo o tem kdaj zares pogovarjala – koliko ste ji vi kdaj čisto zares spregovoril o svojih občutkih, ki vam jih vsak tak dogodek pusti… Neprijetni občutki (jeza, ponižanje, osramočenost, strah, razočaranje, bolečina in vse ostalo, kar se je nabralo v vas) so kot prometni znaki na cesti – opozarjajo na nevarnost na cesti in na to, da bo treba morda zaviti s ceste na bencinsko ali na servis… Kjer bosta vidva z ženo spet napolnila svoje »rezervoarje«. Sprašujem se, kdaj sta jih nazadnje – s poštenim in odkritim ter sočutnim pogovorom – o vama, ne o starših? Koliko sta se izpraznila oz. predvsem vi v tem »tekmovanju« z ženinimi starši. Ker ta boj res ni pošten in v njem ne morete zmagati. In odločilno razmejiev – da se ta »boj« prekine, bo morala postaviti vaša žena. Pri tem pa rabi vašo pomoč in podporo. Kar verjamem, da bo tudi za vas v tem trenutku težka naloga. In morda bo za to res potreben še postanek na »servisu« – se pravi pri svetovalcu oz. terapevtu, ki vama lahko pomaga, da stvari lažje stečejo, seveda, če sta oba pripravljena vlagati v vajin odnos. S to odločitvijo res nimata izgubiti kaj veliko – lahko le pridobita.

Verjamem, da kot otrok ločenih staršev in alkoholične družine zelo dobro razumete tudi svojega sina in njegovo doživljanje. In boste res naredili vse, da se zgodba ne ponovi. Se pravi, da boste tudi vi morali v sebi sprejeti odgovornost za to, da že toliko let »požirate« te stvari. In iskreno reči – dosti, ni mi treba več. Ni nama treba več. Želim prekiniti ta stari vzorec. Ker tovrstni konflikti med vama z ženo glede tašče/tasta so pogosto lahko le nezavedna obramba pred tem, da bi se vidva z ženo lahko res odprto soočila in pogovorila o vama, o vajinem iskrenem doživljanju, ki je že pred časom izgubilo domovinsko pravico v vajinem pogovoru. Poskrbite, da se bo lahko spet naselilo. In predvsem vztrajajte – s sočutjem in odločnostjo, da želite stvari premakniti z mrtve točke. Verjamem, da če boste si vzeli čas za razmislek, boste našli v sebi besede za to in primeren način, kako povedati, da vsa bo žena slišala.

Vse dobro!