Nevzdržne razmere doma
Sem starejša izmed dveh hčera svojih staršev. Problem je sledeči.
Moja starša sploh ne gresta skupaj, vsaj 10 let se že vsak dan aktivno prepirata in ponižujeta. Hujši je oče, ki je tudi alkoholik(a tega seveda ne prizna). Zanesljivo vem, da ima že par let ljubico, v bistvu vemo zanjo vsi v družini. Oče konstantno ponižuje mamo in jo kritizira pri vsem. Mama je zelo potrta in že leta trpi v vlogi žrtve, hodi na skupino za samopomoč(depresija). Ne zna se postaviti zase, ni zaposlena, ima zdravstvene težave, službe si ne zna poiskati(je rijavljena na zavodu). Kolikor jaz vidim, nima najmanjšega pojma, kako se osamosvojiti s tega groznega odnosa, kar bi bilo nujno potrebno.
V družini trpimo vsi, najbolj jaz sama, saj se kot najstarejši otrok počutim silno odgovorno-zaradi problematike doma sem bila že tudi enkrat hospitalizirana na psihiatričnem oddelku v Mariboru.
Tako oče kot mati sta v globokem zanikanju, kako/kaj naj storim?
Spoštovana KatyBates,
ni čudno, da ste razmišljali o tako drastičnem zaključku vašega še čisto neizživetega življenja. Morate vedeti eno: za nič, kar se v vaši družini dogaja, niste vi odgovorni. Prav nič! Odgovornost je na strani vaših staršev, ki sta odrasli osebi, ki sta se odločila za skupno življenje in dva otroka, žal pa te odgovornosti ne sprejemata in jo kot prvi otrok občutite vi (“moram poskrbeti za težave”).
Očitno je vaši materi tako težko, da ni sposobna poskrbeti zase in svoj boljši jutri ter ohranja žrtveniško vlogo, polno nemoči in obupa. Domnevno ji tudi skupina za samopomoč, ki jo obiskuje, ne pomaga kaj dosti, sicer bi svoje težave že vsaj po malem začela razreševati. Najprej se bo morala trdno odločiti, da tako oz. v takšnem odnosu ne želi živeti več in hkrati poskrbeti za dve hčerki (predvidevam, da jih imate kakih dvajset ali malo čez) ter s tem soočiti moža.
Čeprav čutite, da bi želeli obema nekako pomagati, te moči vi nimate (niti čustveno niti fizično), ker ste samo njun otrok, v njuni oskrbi in šibkejši vlogi. To je njuna naloga, ki jo bosta morala nekoč razčistiti, sicer bosta sama odgovorna za lastno životarjenje do konca njunega življenja. Vam pa predlagam, da poskrbite samo zase v smislu, da se razbremenite krivde, ki jo nosite za težave v družini in okrepite lastno samopodobo, da ste nasploh v redu dekle. Če ste polnoletni, nas lahko kadarkoli pokličete na tel. 040 188 047, da se pogovorimo ali da se vključite v terapevtski proces; če ste še mladoletni, potrebujete samo soglasje s strani staršev (podpis), da lahko prihajate k nam. Ne skrbite, kako bi to lahko speljali, saj se vse lahko dogovorimo. Lahko pridete tudi skupaj s sestro. To je največ, kar lahko storite, torej nekaj zase, da pomagate preživeti sebi in vse skupaj bolj razumeti.
Srečno.
Odsel se od doma, če le lahko/ si dost močna. Ona se naj pobijeta med sabo itd, njuna stvar, važno je to, da ti ne dovoliš, da bi to nate vplival. Odstrani se stran od bolanih odnosov v kolikor lahko. Ona dva nj sama razreša njune probleme. Sliš se absurdno, ampak še dobro, da imata ona dva tak grd odnos med sabo, huje bi blo, če bi to prenesla na vaju. Zato naj se ona dva med sabo pobijeta, ti si pa ustvar svoje življenje ter poskrb zase.
Pri nas je bilo zelo podobno. Konstantna kreganja in tudi fizični obračuni, oba pijeta, ampak nista tista tipična pjanca. Zame ima težave z alkoholom vsak (odvisnost), ki le-tega dnevno pije, pije pa ga za žejo. Vino imamo doma in špricerji se pijejo tako kot drugi pijejo vodo. Seveda je potem odzivnost drugačna kot pri treznih in vsak prepir dobi večje razsežnosti. Kregala sta se že od malih nog, od nekje mojega 7. leta naprej pa bolj intenzivno. Razlika med mano in tabo je še ta, da pri nas je mama igrala žrtev in da mi nimamo dokazov o očetovi nezvestobi (čeprav o tem vsi govorijo). Moja mama je precenila, da je 7.letna punčka dovolj odrasla, da jo lahko vmešava v njun odnos in tako je mene klicala na pomoč, ko sta se skregala. Tudi sama sem hodila k psihologim katerim pa žal zaradi groženj staršev nisem mogla povedati “v katerem grmu tiči zajec”, saj so psihologa poznali in bi jim vse povedal, prav tako pa bi naredila sramoto družini. Kregarija je bila prisotna čez vse dni, zedinila sta se edino takrat ko je bilo potrebno kaznovati mene. Vsa leta sem jima govorila naj se ločita, vendar sva bili vedno izgovor midve s sestro (jaz sem starejša), prav tako pa sta zanikala kakršnekoli probleme – mi smo normalna družina in v vsaki družini kdaj pride do česa takega. Tudi jaz sem mislila, da moram reševati družino in obvarovati sestro pred njima. Mama je tudi manipulirala s sestro in mano in za vse je bil kriv “oče pijanec”, kar pa sva skozi leta ugotovili da le ni tako. Kriva sta oba, predvsem pa mama ki zna človeka spraviti do blaznosti s svojimi besedami. Skozi leta sem ugotovila, da se ne splača sekirati za njiju in uničevati svojega življenja. Ko sta se kregala sva s sestro odšli od doma in se distancirali od problema. Še sedaj ko živim zase me želita mešati v njune probleme in mi vsak govori svojo zgodbo, v službo me kliče objokana babica kako se spet kregata…. Lepo sem jim vsem skupaj povedala, da sem že 100 x rekla da nista za skupaj in naj se ločita in da mene njuni prepriri ne zanimajo (iščeta vedno občinstvo in nekoga ki bo povedal kdo ima prav). Babici sem prepovedala, da me kliče v službo, razen če se bosta “poklala” in bo potrebno koga kam peljati. Prav tako pa sem hvala bogu dosegla, da se tudi babica ne sekira več in ne obremenjuje zanju ker nima smisla. Sama sem skozi leta dobila nek odpor do staršev in ne čutim več empatije (morda je za to krivo tudi to, da do 5. leta nista skrbela zame ona ampak babica). Enostavno me te stvari ne prizadanejo več. Ker smo s starši sosedi nudim mlajši sestri zatočišče v primeru družinskih sporov in tako sem mirna. Glede svojih odločitev in vsega sem pred letom obiskala psihoterapevta od katerega sem želela le potrditev, da delam prav in si tako olajšam vest. Povedal mi je, da marsikdo za taka odkritja potrebuje veliko psihoterapij in da ravnam prav in prav to sem potrebovala da sem utišala svojo slabo vest.
Tebi bi svetovala, da se ne obremenjuješ s problemi tvojih staršev, saj imaš verjetno svojih dosti. Če bi mama res želela strani bi odšla kljub temu da nima službe itd. Za začetek se lahko zateče v varno hišo potem pa glede na to, da je poročena ji priprada 1/2 hiše (katero lahko proda in si kaj kupi), ker bi bila ob ločitvi brezposelna jo mora partner tudi po ločitvi preživljati, prav tako pa bi lahko delala priložnostna dela (pomoč v gospodinjstvu – čiščenje, pazila otroke, likanje, kuhanje pri kakšni družini – poznam dosti žensk ki se tako preživljajo). Skratka kjer je volja je pot! Ne sekiraj se za tvojo mamo in se ne obremenjuj, reši samo sebe. Pojdi na psihoterapijo ali h kakemu psihologu, da ti pomaga rešiti svoje probleme in se malo pogovorite. Potem pa pojdi čim prej od doma in se distanciraj od problema. Ne imej pri tem slabe vesti zaradi mame “žrtve”, vedi da če bi bila prava “žrtev” bi že odšla. Karkoli se bo z njo zgodilo je njen problem in za to ne bo kriv nihče drug kot ona sama. Kaj pa misliš, da lahko ti storiš za njo, če ona ne želi odditi? To, da ne more in ne zna so sami izgovori!!! Pravijo, da je vsak svoje sreče kovač, zato poskrbi da poskrbiš zase in ne boš zabredla v enake težave kot tvoja starša. Bodi pozorna na vzorce, ki jih prinašaš iz družine in vzorce vedenja partnerja. Pogosto si namreč izbiramo podobne partnerje (npr. poskrbi da tvoj partner ne bo podoben očetu). Sama sem sedaj, ko sem se rešla teh bremen nad sabo srečna in mi je žal, da že prej nisem tako razmišljala. V kolikor se ti vseeno zdi, da moraš pomagat mami, pa se skupaj odselite kam ali pa preuredite hišo tako, da boste imele ločen vhod in vse….
SKRATKA REŠI SE TUJIH BREMEN IN POSKRBI ZASE IN ZA SVOJO SREČO. VSAK JE SVOJE SREČE KOVAČ IN SI JE SAM IZBRAL POT PO KATERI HODI IN BO TUDI SAM ODGOVOREN ZA TO!!