nevem več kako naprej
Pozdravljeni,
s partnerjem živiva skupaj že dobro leto. Ravno preden sva do konca prenovila najino stanovanje se nama je zgodil splav. Otročka sva si oba močno želela. Oba sva tudi zamenjala službi. Partner se je v tem času močno spremenil…predvsem je postal spolno hladen in tako je že skoraj leto. Pred samim splavom sva bila spolno zelo aktivna in res sva se ujela. Sedaj pa je leto dni že suša. Fizično se nisem ne zanemarila ali kakorkoli spremenila. Velikokrat ga probam tudi s čim podžgati pa ni nobenega učinka. Pravi da pomoči ne rabi ter da bo prišlo samo od sebe ter naj ne drezam vanj. Nežnosti, čustva in spoštovanje sta pri nama ves čas prisotna…pri seksu pa kar otrpne. Pravi da bo…da ve da bo vse ok ob svojem času…jaz pa ne vem več kaj naj storim. Kako naj se mu še približam? Kako naj začnem pogovor? Ali pa naj vse samo pustim da opravi čas.
Aja samozadovoljuje se lahko (sem videla da je gledal XXXprograme) tako, da je po mojem stvar re s v glavi.
Ne vem kako naprej…
Spoštovana,
v kratkem času se vama je zgodilo ogromno večjih sprememb v življenju. Začela sta živeti skupaj, si uredila stanovanje, menjala službi, nato sta doživela še največjo izgubo, izgubo otroka. Res veliko sprememb, tudi čustveno napornih, v katerih sta se vidva najverjetneje precej oddaljila, saj sta vso svojo pozornost in prosti čas namenila odločitvam, ki sta jih sprejela. Veliko se je odvijalo okoli vaju, manj pa verjetno za vaju oz. drug za drugega. Posledična odtujenost, ki se je dogajala počasi in postopoma, se je zdaj deloma izrazila. Čeprav sta si otroka želela, ga pričakovala, se nanj pripravljala, čustveni prostor med vama, v vajinem odnosu še ni bil popolnoma pripravljen nanj, neke zavore ostajajo med vama, katerih se morda niti ne zavedata. Ena izmed njih se je izrazila na področju spolnosti, kajti spolnost med dvema je najbolj ranljiv prostor ljudi – če tu ne teče, če tu ni v redu, potem je neka stiska v vajinem odnosu. Katera je, bosta mogla sama ugotoviti. Morda je pri vama možno zaznati rahel občutek, da sta z določenimi stvarmi želela malo pohiteti, medtem pa sta pozabila nase, težave v odnosu zanikala, morda se nevede slepita, da je vse v redu, sedaj pa se je nekaj zalomilo.
Zakaj se je vaš partner začel umikati, težko rečem. Razmislite, kaj se je v zvezi z njim ali vama zgodilo ali dogajalo pred približno letom dni? Od takrat nista spolno aktivna. O nečem zelo razmišlja, zapira se vase, morda dvomi, je negotov, morda ga nekaj teži. Noče, da bi drezali vanj, ker je verjetno od doma navajen težave reševati sam, čeprav globoko v sebi hrepeni, da mu to ne bi bilo treba. Predlagam, da na nevsiljiv, neobsojajoč in neogrožajoč način pridete do njega – da poveste, da vas skrbi njegovo počutje, da res želite vedeti, kaj se dogaja z njim, s sočutjem in razumevanjem, počasi, naj vam pove, kolikor želi. Ne pustite se odgnati kar tako, kajti če vas iskreno skrbi zanj, bo on to kmalu začutil in se vam počasi odprl, če ne, je zaupanje med vama problem. Človek sam težko kaj reši, saj smo naravnani na odnose, na to, da smo skupaj z nekom, da se podpiramo, da smo si v oporo.
Če vama bo težko, lahko poiščeta pomoč zakonskega terapevta, ki vaju bo vodil v obliki pogovorov, namen pa je raziskati in razumeti, kaj se z vama dogaja oz. zakaj se to dogaja, kar se. Srečno vama želim!
Spoštovani,
hvala vam za izčrpen odgovor. Oba se zavedava, da imava problem ter da ga bova morala rešiti. Upam si trditi, da sva ljubeča en do drugega in nežnosti res ne primanjkuje. Tudi sama sva mnenja, da se nama je zgodilo veliko stvari v relativno kratkem času in verjetno iz tu izvira problem. oba sva visoko izobražena in imava stresne službe. Trudiva se en za drugega, vendar se najina mnenja razhajajo v načinu reševanja problema; jaz sem mnenja, da se morava o tej stvari pogovarjati in na vsake toliko vsaj poskusiti, on pa je mnenja, da bodo stvari prišle same od sebe, da morava samo več časa preživljati skupaj in biti sproščena in vesela.
Tako rada bi mu stala ob strani, poskusila s pravimi besedami ga opogumiti…pa mi nikoli ne uspe, saj je v meni že zasidrana jeza, ki izvira iz nemoči. Katere so prave besede s katerimi se mu lahko približam, kako naj ravnam?
Mislite, da je prepozno? Mislite, da sva že prestopila tisti rubikon, ko kljub ljubezni ni več poti nazaj, saj je preteklo že preveč časa? Mislite, da spolnost in vznemirjenje lahko po več kot letu dni pride spet nazaj? Partner pravi, da se mu je to z neko partnerko v preteklosti že zgodilo in da je rešil po nekaj mesecih tudi to težavo. Pri nama pa še kar traja!
Naročila sem naju že k družinskemu terapevtu pa je partner zadnji trenutek odpovedal. Sedaj pa pravi, da pomoči ne rabi, da bo uredil sam s sabo. Ne vem kako saj človek ni sam svoj otok. Medsebojno se potrebujemo, tako kot ste napisali.
Če ga vprašam zakaj meni da je tako, mi odgovori da ga je izguba najinega angelčka tako zelo prizadela. Moje mnenje je, da je skupek vsega…mogoče predvsem to, da prvič živi z nekom. Moram priznati, da se je v zadnjem mesecu spremenil na bolje. Na življenje, na najino vezo in dogajanje okoli njega gleda pozitivneje. Vendar na področju intimnosti ni premikov. Zdi se mi, da mi pohajajo živci in ne reagiram več pravilno in umirjeno…in ni prav saj mu s tem delam krivico. Res sem mnenja, da potrbuje pomoč, ki pa jo odklanja. Kako naj se mu približam? Katere besede so prave?
Hvala vam in prijeten dan vam želim!
Verjamem, spoštovana gospa, da menite da vaš partner potrebuje pomoč.Vendar se iz napisanega lepo razbere da jo potrebujete tudi vi – zase. Zakaj bi čakala njega zato da bi VIDVA prišla do pomoči. Poskusite najprej sama, mogoče boste bolje razumela vsaj sebe, če že njega težko.Saj veste – začeti je treba pri sebi.Pa srečno.
Spoštovana,
potrebujeta iskrene pogovore drug z drugim. Nihče od nas neke zadeve ne more rešiti sam – čustveno in učinkovito ne, čustvene stiske se vedno rešuje v odnosu. Tudi vajina se vaju tiče oba, na momente je čutiti, kot da se vaš partner boji obsojanja, kot da je on kriv za težavo, kot da je nekaj na njem, kar mora čimprej odpraviti… Vendar ni res tako. Vaš partner se verjetno umika in zapira vase ter tuhta, ker se je tako nekoč nekje naučil in kar je zanj najbolj varno oz. domače. Vi pa ste se naučili, da morate “drugim brati misli”, jih tolažiti, “uganiti” o čem nekdo razmišlja, ga spodbujati k rešitvi problema, pogovoru… in ste vsega tega že tako zelo naveličani, da vas včasih zagrabi, da bi najraje obupali in vse pustili za seboj. Zaradi preteklih izkušenj se vam je do danes nabralo že ogromno jeze, ki jo samo tlačite in zanikate. A ker jo je preveč, vam nekje “uhaja”; uide pa vam tam in takrat, kadar je v odnosu za vas varno.
V pogovoru z njim začnite govoriti o sebi, kako se vi ob vsej tej zgodbi počutite ob njem, kaj pogrešate, česa vas je strah, kaj bi si želeli, kako vi vse skupaj doživljate….Če boste govorili o svojih občutkih, s tem on ne bo ogrožen, obsojan, napaden…Npr. “čutim, da si se umaknil, zaradi česar je meni neprijetno in negotovo, saj ne vem, o čem razmišljaš, želela pa bi si, da bi mi povedal, kaj te teži…”Verjamem, da ti je težko, da žaluješ, vendar želim, da sva oba skupaj v tem, ne moreva pa biti, če mi ne zaupaš, zakaj si se oddaljil…” “Miogoče se počutiš krivega, osamljenega, vendar sem sama tudi jaz in te razumem, kako se počutiš…” “Tvoj molk me je začel že jeziti, jezna sem ker se umikaš, želim pa, da bi se večkrat pogovarjala o nama…” Itn. Skratka, prepozno ni nikdar, res ne, odvisno je od vajine volje, kaj želita zase, kaj želita v prihodnosti.
Če menite, da mora ON k terapevtu, potem mu sporočate, da je “z njim res nekaj narobe”, če se boste odločili, da greste sami, potem s tem odprete možnost, da se vam nekega dne pridruži (ali pa ne), hkrati pa bi tako odgovorno ravnali kot zrel človek. V vsakem primeru, če čutite, da ste v stiski, da res želite nekaj premakniti v odnosu, lahko SAMI poiščete strokovno pomoč zase (nima smisla večno čakati drugega). To dejanje bi vplivalo na vajin odnos, zlasti če bi preko srečanj spoznali nekaj resnice o sebi, svoji zgodovini, družini in jo bolj razumeli. Vaš partner je terapijo odpovedal, ker se je ustrašil, ker ga je strah (morda obsojanja, iskanja krivca…) in nanjo ni pripravljen.
Dajte tudi času čas. Če se bosta uspela večkrat pogovarjati o vama, drugače kot do sedaj, se bodo sčasoma pokazale čisto majhne spremembe. To je pač proces in gre zelo počasi na bolje.
Držite se in srečno!
mislim, da sploh nisi “brcnila v temo” :). Prav zadnjič sva se pogovarjala o tem in mi je povedal, da je v sebi ratal trd in da se ničesar več ne veseli. V svojem življenju ne čuti niti jeze niti veselja….nič!
Pred kratkim so mi odkrili pregrado na maternici, kar naj bi v veliki verjetnosti povzročilo splav. Kmalu me bodo operirali. Bomo videli kako bo potem. Mogoče bo začutil da ni več strahu pred splavom. Upam na najbolje.
Hvala za tvoje razmišljanje.
lep pozdrav