Nevem kaj narediti
Pozdravljeni!
Z možem sva poročena 2 leti in imava hčerko staro 1 leto…
On je tujec…
Že skoraj od začetka se skoraj vsak dan kregava…On je prej veliko hodil po gostilnah,pil,hodil zjutraj domov,jaz sem ga pa noseča čakala doma do 7 zjutrej 2x na teden…nikoli ga ni bilo doma,skus sva se kregala zato sem tudi rodila v 6 mesecu…s hčerko sem bila 2 meseca pa pol v porodnišnici,on je pa še vedno pil in hodil ponoči domov…k meni je prišel na obisk samo za 20 min,drugi očetje so bili pa tam ceu dan…Ko sem šla s tamalo domov sem mislila da bo boljše ker bomo šli živet k mojim staršem in da nebo imel toliko prilik it pit…glede pijače se je malo izboljšalo,je pa začel delat druge stvari zaradi katerih se kregava skoraj vsak dan…na računalniku je 24 ur na dan(igrce)…s tamalo se skor nč ne ukvarja,za vse sm sama…pol pa k mu kj rečem naj kj nardi,mi pa naprej meče: sj ti tut skor nikul ne kuhaš…sm mu že miljonkrat rekla naj ne misli da bom jst s tamalo u naročju kuhala on bo pa igrce igral…in skus oblubla da se bo spremenil,ampak zaenkrat so to samo besede…velikokrat me tut užali,reče mi marsikaj,drug dan pa kot da se nisva kregala,vse normalno pa me sprašuje zakaj se ne pogovarjam z njim…
Denar prinašam v hišo samo jaz,on je nezaposlen,jst pa trenutno še na porodniški…vse morm sama plačevat,za vse sm sama,nč si nemorem prvoščt…
Že miljonkrat sm mu rekla da se bom ločla in se je začel jokat pa takoj prjazn ratou…
Jst res več nevem kok naj naprej,k nočem da mi uniči življenja(imam komaj 23 let)…že 2 leti nisem šla nikamr s prjatlcami,ker mi nima kdo čuvat hčerke(on je noče)…
nevem več kok naprej…prosim,da mi svetujete kok pa kaj,tut mislna sm it v eno posvetovalnco ampak nevem če bo on hotu…
hvala za odgovor in LP
Pozdravljeni, nesrecna23!
Kako obupno razočarano, nesrečno in žalostno se morate počutiti veste samo vi in mi z vami delimo sočutje. Ni vam enostavno. Imate malo hčerkico in moža, ki vam ne pomaga pri vzgoji in hišnih opravilih, še manj čuti vašo osebno stisko in veliko potrebo ženske v poporodnem obdobju po moškem, ki bi ji zmogel stati ob strani in ji biti v oporo. Očitno je gospod sam v taki stiski, da išče izhode v alkoholu, nočnih izhodih, računalniških igricah ali čemerkoli, kar ga zamoti, da se mu ni potrebno ukvarjati sam s sabo, zlasti pa s hčerko in z vami. Vendar ga vse to ne opravičuje. On je oče in ne glede na to, da je tujec, ima odgovornosti očetovstva. To pa pomeni, da se čim več ukvarja s hčerko in vam pomaga pri negi, hranjenju, uspavanju, učenju različnih spretnosti in ukvarjanju z njo, pa tudi pri vzgoji in finančnem prispevanju h kritju stroškov zanjo ipd. To z vidika starševstva. Torej, da ji kot oče namenja svoj čas, svojo pozornost in samega sebe. Vse to pa je odvisno od njega, je njegova odgovornost, ki je vi namesto njega ne morete prevzeti. Z drugega vidika pa je to vaš mož in vam pripada, da je z vami kot z ženo čim več fizično in zlasti čustveno prisoten, da čuti in razume vaše stiske, da je pripravljen z vami sodelovati in vam pomagati na vseh področjih in da se je pripravljen z vami pogovarjati. Ne vemo koliko ste vi že jezni, da ste za vse sami in koliko časa boste njegovo neodgovorno obnašanje še dovoljevali. Ni vam namreč potrebno popustiti, ko pokaže kanček solz in postane prijazen, ko začuti, da ste jezni in z grožnjami glede ločitve mislite bolj resno… Ne vemo koliko resno razmišljate o ločitvi ali pa mu to zagrozite zgolj v največjem obupu, ko pa se on omehča, se vam morda zasmili in vi popustite obljubam, da bo drugače. Ne vemo koliko lahko v resnici verjamete, da bo res drugače, koliko pa si to samo zelo želite verjeti. Vse je namreč odvisno od njega in od njegovih odločitev in s tem prevzemanja odgovornosti in posledic za svoje ravnanje. Ne vemo zakaj ne smete vztrajati pri svojih besedah toliko časa, da vas bo s svojimi dejanji prepričal, da mu smete verjeti, vendar ne le za kratek čas. To vztrajanje pa verjetno ne bo najbolj enostavno niti za vas, niti zanj, zlasti še, če se je mož ob teh eksperimentih že ujel v kak vzorec odvisnosti. V prvi vrsti je zato potrebno ugotoviti, če zmore sam prevzeti nadzor nad svojimi impulzi in prenehati z alkoholom, ponočevanji in/ali morda računalniškimi oblikami zasvojenosti (to je njegova odgovornost). Ob tem pa je pomembno koliko trdnosti in vztrajanja pri NE mu boste vi postavili. Morda vam bo lahko v pomoč zakonski in družinski terapevt, če sami oz. sama ne bosta zmogla iz tega začaranega kroga. Če on ni pripravljen sodelovati, si lahko dovolite pomoč poiskati sami zase in s tem tudi za hčerko, ki je ob vsem tem v najhujši stiski. Otrok namreč čuti prav vse in vsakega od staršev najbolj potrebuje prav v tem obdobju, saj se do starosti treh let pri otroku oblikujejo vsi najpomembnejši vzorci čustovanja, funkcioniranja in odnosov.
Ne vemo kakšne groze ste vi doživljali v nočeh in jutrih čakanja na njega, ne vemo pa kako se je vse to prenašalo tudi na dojenčka v vašem trebuhu… niti kako so potem vajini prepiri z možem vplivali na otroka… Vi niste krivi, saj ste takrat sigurno naredili vse kakor ste najbolje vedeli in znali, toda kako je s tem sedaj in kaj boste storili, da bo za vašo hčerko tudi v bodoče v vajinem domu bolj varno in bolj predvidljivo… Pri tem pa vi smete zavzeti odločnejše stališče, saj gre za vas in za vašega otroka…
Vse dobro vam želim.
Punca, mlada si še in vzami se v roke. Naj ti bo ta trpka izkušnja v poduk, pot pod noge in nauči se ne nasedat lažnivcem in takšnim, ki se prenarejajo.
Tkole ti povem: najboljši moški – na videz – so ponavadi najbolj podli lažnivci in manipulatorji – izogibaj se jih v velikem loku! Najdi si rajši enega običajnega moškega pa bo živbljenje bolj realno.