Nesoglasja zaradi financ
Pozdravljeni!
Ze vnaprej se opravicujem za dolgo sporocilo, upam, da se vam ga bo dalo prebrati.
Pred slabim letom sem se preselila k partnerju v tujino, pred pol leta sva se porocila. Jaz imam 27 let, moz 32. Ziviva v najemniskem stanovanju. Moz je zaposlen, s solidno placo, poleg tega se studira. Jaz sem pred kratkim uredila vse papirje in dobila dovoljenje za delo, vendar sluzbe se nimam. Zaenkrat je se tudi nisem iskala, ker imava samo en avto, ki ga on uporablja za prevoz na delo. Brez avta prakticno ni mogoce imeti sluzbe, ker je javni prevoz zelo zelo slab, prakticno neobstojec, za hojo pa so razdalje tudi prevelike. Nakup drugega avta (zame) nacrtujeva proti koncu leta, takrat bom tudi zacela z iskanjem sluzbe. Moz zasluzi dovolj za oba in vse najine izdatke. Ziviva dokaj udobno, nic nama ne manjka, vendar mislim, da bi si s se eno sluzbo lahko privoscila vec, tako da ze komaj cakam, da bom lahko tudi sama zacela delati. Moz pravi, da nama zaenkrat ni treba skrbeti in da se z iskanjem sluzbe ne mudi. On ima ze od pred mojega prihoda nekaj dolga, skupaj priblizno za eno njegovo mesecno placo, ki jih dolguje banki (posojilo in kreditna kartica).
Jaz sem bolj varcni tip cloveka in raje dvakrat premislim, ce res potrebujem, preden kupim. Ne zapravljam po nepotrebnem, se posebej, ce mi zato ob koncu meseca ne bo nic ostalo. Ce imam na voljo dva izdelka podobne kakovosti, bom raje izbrala tistega cenejsega in s tem prihranila. Morda sem to prevzela po mojem ocetu, ki je zelo varcen. Sicer sem kot otrok imela na voljo vse, kar sem potrebovala, nikoli nam ni nic manjkalo, ziveli smo udobno, vendar starsi niso zapravljali po nepotrebnem.
Moz na drugi strani, prihaja iz revnejse druzine, starsa sta se locila, on je zivel z mamo, ki ni imela veliko denarja, tako da njemu in njegovi sestri ni mogla nuditi ravno vsega, kar bi si zelela, veckrat so morali “zategniti pas”. Ker moz kot otrok ni imel vsega, kar si je zelel, zdaj kot odrasel moski veckrat kupi kaksno stvar brez premisleka. Ker kot otrok ni imel denarja, zdaj pa si lahko privosci, ne gleda na ceno in vcasih zapravlja (po mojem mnenju) po nepotrebnem. Na primer, sla sva na izlet v zabavisci park, na katerem je zapravil za spominke (fotografije, t-shirte itd) okrog 200 evrov. Za moje pojme cisto nepotrebno, saj spominki niso tako pomembni, denar pa bi lahko prihranil (vsaj vecino). On je odgovoril, da ce si nekaj zeli, bo to tudi kupil.
To je nekaj dejstev, da bo bolj jasno ozadje. Na finance imava zelo razlicne poglede, zaradi cesar sva se nekjakrat ze hudo sprla. Morda je krivo to, da se pred mojo selitvijo nisva pogovorila o financah in o tem, kako jih bova vodila. Dejstvo je, da zaenkrat denar sluzi samo moz in zato tudi placuje za vse izdatke. Pravi mi, da mi za finance ni treba skrbeti in da naj jih prepustim njemu, da naj se ne obremenjujem, in da bo on poskrbel za to, da bova vedno imela dovolj denarja za vse, kar potrebujeva. Najemnino placuje on, prav tako racune, hrano nakupujeva skupaj, placa seveda on.
Moj problem je, da se pocutim izkljuceno pri upravljanju s financami. Res je, da ves denar sluzi on, vendar si bi zelela, da imam nekaj pregleda nad tem, koliko denarja se zapravi za kaj. Morda boste rekli, da nimam pravice se vtikovati, ker ne sluzim tega denarja, vendar se mi zdi prav, da moz in zena skupaj upravljata financne zadeve, ne glede na to, koliko kdo prispeva.
Kako izgledajo finance pri nama: na zacetku meseca se placa najemnina in racuni. Nekako dvakrat na mesec greva po vecjih nakupih za hrano. Ostalo se zapravi, kjer se pac zapravi. Po parih mesecih prerekanja (in mojem vztrajanju, da je varcevanje nuja), je koncno pristal na to, da gre vsak mesec nekaj (malega) denarja na stran v varcevalni racun (skupni). Skrbi me njegov dolg, s katerim kar odlaga in odlaga in ne dela na tem, da bi ga odplacal. Ko sem mu predlagala, da skupaj narediva financni nacrt, je odlocno nasprotoval in mi spet rekel, naj ne skrbim za finance. Zelela bi, da se dolg cimprej odplaca. S tem, da bi izracunala prihodke, koliko se zapravi za najemnino in ostale nujne stvari, potem bi videla koliko denarja ostane, in koliko denarja bova vsak mesec namenila za odplacilo dolga ter koliko denarja bo slo na varcevalni racun. Na tak financni nacrt ni pristal in rekel, naj se ne obremenjujem in prepustim vse njemu (vendar po pravici povedano me skrbi, ker z odplacilom odlasa ze nekaj casa in mislim, da bo se kar trajalo, preden bo odlacano).
Ali pretiravam, ko zelim, da sem vkljucena v financah? Res, da sama trenutno se nic ne prispevam, ampak ali zato tudi nimam pravice do upravljanja s financami? Vsakic, ko se skusam pogovoriti z njim glede tega, se ujezi in mi rece, naj vse prepustim njemu. Nekega dogovora z njim ne morem skleniti. Zaradi tega se pocutim financno ranljivo in negotovo. Bog ne daj, ampak kaj, ce se mu kaj zgodi? Ostanem brez centa v mojem imenu (stanje na varcevalnem racunu je zaenkrat se zanemarljivo). Glede na to, da sva porocena, si zelim, da bi skupno nacrtovala in se skupaj odlocala glede izdatkov. Mislim, da morajo biti take odlocitve dveh porocenih ljudi, ki zivita skupaj, skupne in ne stvar posameznika. Ali se motim? Zelim si, da bi bil bolj varcen (da ne bi kupoval nepotrebne stvari) in bi dal varcevanju vecjo tezo, kot mu jo daje (se zavedal, da je varcevanje pomembno za prihodnost in namenil vec denarja za varcevanje, tudi ce to pomeni kaksno ne nujno potrebno stvar manj). Po nekaj vecjih prepirih glede financ, se pogovora o le-teh sploh ne upam vec naceti, ker se vedno ujezi in vse se konca s prepirom, ter slabo voljo. Jaz sem zelo racionalni clovek, z njim se poskusam pogovoriti lepo in mirno, vendar se on o financah z mano sploh noce vec pogovarjati. Ali pretiravam in ima prav on, ko misli, da naj bodo finance locene? Ali je bolj prav, da par skupno upravlja finance, ne glede na to, koliko kdo zasluzi? Kako naj se lotim resevanja tega nestrinjanja?
Spoštovani,
opisujete problem dveh ljudi, ki sta imela (glede materialne plati življenja) različno vzgojo, vendar se zdi odnos vajinih družin do denarja bolj podoben, kot morda trenutno vidite vi.
Pri možu je bilo treba zategovati pas, ker je oče odšel in je mama ostala samohranilka. Zdaj ko je vaš mož odrasel in – kot opisujete – čisto odgovoren moški, ki dela kariero v tujini, dovolj dobro zasluži, finančno povsem skrbi za vas in še študira – pa je v njem še vedno tisti fantek, ki ni mogel imeti vseh igrač, ki si jih je želel. Zdaj pa jih lahko ima in si jih privošči. Seveda ta fantek »ni neumen«, da bi prepustil kontrolo nad svojimi financami – komurkoli. Govorim o neracionalnih, čisto čustvenih zadevah, ki pa jih kot moški zracionalizira, češ, ali nisem odgovoren, ali ne poskrbim zate? Lahko zapravljam za spominke, če hočem! Motite se, ko pravite, da »spominki niso tako pomembni«. Za odraslega človeka ne, za majhnega fantka pa pomenijo ogromno, saj mu prinašajo (ker je zanje lahko zapravil poljubno vsoto) občutke užitka, svobode, moči, ponosa, da ima … vse tiste občutke, za katere je bil kot otrok bridko prikrajšan.
Pri vas pa je bilo treba paziti na denar prav tako zaradi očeta, le da ne zaradi neodgovornosti, ampak zaradi velike skrbnosti, ki je bila morda včasih pretirana, tako vsaj sklepam iz vaše velike skrbi glede skupnega upravljanja denarja. (Če malo pogledate, iz kakšne družine je prišel vaš oče, pa tudi mama, bo slika postala jasnejša. Družinska debla skrivajo najpomembnejše podatke o nas!) Tudi pri vas denar zbuja močne občutke, le da bi vi užitek, svobodo, moč … občutili ob zadostni finančni varnosti, ta pa po vašem trenutnem občutenju (morda tudi izkušnji iz vaše družine) vključuje tudi skupno vodenje financ, skratka, kontrolo nad moževim zapravljanjem. Pa imate popolno pravico, da si tega želite, s tem ni nič narobe. A ker vas je, jasno, pritegnil moški, ki je glede tega bolj brezbrižen kot vi, nastane začaran krog. V njem pa dva prestrašena majhna otroka, ki se oba bojita, da bo nekega dne vsega lepega konec, da bo denarja zmanjkalo … In fantek vpije: Zato bom še bolj zapravljal! Punčka pa joka: Zato bi morala varčevati! Kdo bo poskrbel zame?
Zato bi rekla, da je najbolj konstruktivna pot soočanje s tema nepotolaženima otrokoma. Racionalno ste se poskušali z njim pogovoriti že stokrat in ugotovili, da naletite na odpor, zato upam, da ne boste poskusili še stoprvič. Če pa boste zmogli možu mirno reči: Strah me je, ne da bi navalili nanj z logičnimi dokazi, boste morda odškrnili vrata v prostor, kjer bo lahko začutil sočutje do prestrašene punčke v vas – in do fantka v sebi, zgroženega, da bi mu kdo kratil svobodo in dvomil v njegove sposobnosti.
Za zdaj lep pozdrav,