Pozdravljeni!

Pisala sem že l. 2007 (http://med.over.net/forum5/read.php?140,4406426). Ja žal al pa ne je naneslo tako, da sem spet doma. Začelo se je tako, da sem morala pustiti štud. delo ki sem ga opravljala 3 leta ( nesporazumi, cele dneve sem delala, enostavno mi je bilo preveč pa še kot študent sem imela vlogo vodje kavarne), ta večer sem tudi imela neke vrste paničen napad, dobro, stvari so se nekako umirile, tudi fant je bil doma ( pri njem sva bila), vendar je hitro dobil službo. Jaz pa sama doma pr njem v zgornjem štoku, spodaj pa njegov oče, ki je invalid ampak je v bistvu zdrav, klko smo se vidli je blo vse ok, ko pa sem bla cele dneve doma pa kuhala, pa vse, pa se je samo vtikoval vame, v mojo šolo, delo,…. in mi dobesedno solil pamet oz. mi dajal občutek da nič ne zmorem, norca se je delal, en čas sem požirala, po letu in pol pa sem imela dovolj in sem šla.
No v tem času zadnjih mesecih sem tud navezala stike z mamo in sva se pobotali, in ker nisem vzdržala pritiska pri njem sem se vrnila domov.
Vse je blo lepo in prav, z mamo normalno komunicirama, ji tudi kar povem sproti kaj me muči in teži oz. če mi kaj ne paše. Brat pač kot je, nima spoštovanja nobenega, težko mu je dat 50 eur za položnice, pri plači ki jo ima 800 eur in ne kupi druga nič. Jaz sem doma, pišem diplomsko in gospodinjim, saj mi sploh ni težko ampak me jezi da moram vse sama, saj mama čez vikend tudi, ampak on pa nič samo naju najeda, in da sploh ne govorim o njegovi logiki. V glavnem ni luštno no. Fant prihaja k meni popoldan po službi, se razumeva in še vedno mi stoji ob strani in me pomirja 😉

No danes sva se z mamo nekaj sprčkali, v glavnem je to da ima stanovanje po očetu in hišo ki sta jo zgradila, sedaj ne ve kaj bi naredila, zaradi davka ki bi naj prišel na nepremičnine bi dala hišo enemu pisat, verjetno s pogoji da je ne morema prodat dokler je živa. Nama pa ni všeč lokacija, tudi mira ne bi bilo nikoli, enostavno sma ji rekla naj proda in si kupi stanovanje- to je tudi njena opcija, po drugi strani ji je teško prodati hišo- ker sta z očetom skup naredila oz smo joa sami. Enostavno me to utruja, hiša gor, stanovanje dol, bla bla, da sem se razjezla in rekla da sploh nič nočem, da tak nem živela ne tu ne tam, kot brat ki bi vse prodal pa imel denar…Potem pa mi meče pod nos če mislim da bom srečna če bom pri fantu živela, pa da ni vse zlato kar se sveti, pa da če gre on ven da morma it oba, jaz grem z kolegicami, vsekakor pa ne grem ven samo z njim in njegovimi prijatelji. Moti me da se vtika v najino zvezo, prav tako jo brat šunta, ker ima očitno nekaj proti nama oz se očitno predobro razumema. On pa si vsak vikend neko drugo punco pripelje domov. V glavnem ja jezna na brata, ker nima nobenega odnosa do nas, gospodinjstvo imamo skupaj pa ne kupi nič, vzame pa si vsako stvar pa ima večjo plačo kot mama, meni pa ni težko dat za položnice niti kupit kaj v trgovini – mi je tio pač normalno.
Ne vem, res, svetujte mi, vem da morem hitro službo najt in se res osamosvojit, ker vem da bo edino tako mir, vsaj v meni, že tako imam težave z glavoboli,…
ampak pol po spet očitanje kaj pa hiša, stanovanje in tako….

Vem zdaj sem kar zamešala vse skup, žal mi je, ampak upam da boste vztrajali 😉

Lep pozdrav in vse dobro v letu 2010!

Brankaa,

povsem razumljivo je, da ste v stiski in kar nekako nemočni. V bistvu ste – predvidevam – prvi otrok, ki hkrati iščete mesto pod soncem, hrepenite po svojem življenju, svoji osebni in partnerski zgodbi, po drugi strani pa ste močno vezani na družino, kakor da ta brez vas težko ali ne bi mogla funkcionirati; to vam sporočajo občutki krivde glede druž.problemov in odnosov, pa strahu kako naprej z vsemi izbirami, itn., kar se kaže kot negotovost, nemoč in neodločnost. Brez pretiranih skrbi. To je povsem normalno, saj je družinska dinamika vselej nezavedna in zato vedno močnejša od posameznika. Dokler ta posameznik/otrok ne naredi potrebnih korakov. Iz ljubezni do sebe in do družine. Pravimo, da se otrok takrat prične od-ločevati sam, od družine, postaja v sebi svoj, kljub negotovosti se prične sprejemati tak kot je,…in to je krasna stvar. Zato je fajn, da imamo izven družine varen in zaupen, ljubeč odnos, npr. partnerstvo, iskreno prijateljstvo itn.

Polagam na srce, da se osredotočite predvsem na sebe, kaj vam ustreza, kaj si vi želite in kaj hočete v življenju doseči, spremeniti, narediti. Zaupajte sebi in drznite si biti to, kar ste. To je važno. Starši bodo zase že poskrbeli, brat tudi (so že veliki). Vendar to ne pomeni le čimprej v službo in zbežati od družine v svoj mir – ker tako ne gre. Od doma resda lahko zbežimo, vendar se lahko hitro znajdemo, da kot ubežniki naenkrat zopet iščemo dom, ki nam je znan, pa čeprav se izkaže da je lahko tudi neprijeten za bivanje…to nima smisla, saj od čustvenega doma, od t.i. ponotranjene družine-v-sebi , ki pravzaprav določa kako čustvujemo, se počutimo v sebi, celo razpoloženost – ne gre bežati, ker bi to pomenilo bežati od sebe, od svoje resnice. Pa naj si bo v njej še tako veliko navlake in bolečine. Ravno s soočanjem s tem, se boste v sebi osvobodila in zadihala po svoje. Seveda, zrelostni koraki niso nikoli lahki. A to je življenje in tako je dobro. Res.

Kar pogumno v iskrene in spoštljive pogovore s partnerjem, do konca: o vseh strahovih, nemoči, kakor tudi željah, sanjah (na vseh ravneh: telesni, racionalni, duhovni). Istotako iskreno s starši – z mamo, očetom, predvsem pa je tu važna razmejitev: z bratom sta otroka, oče, mama sta starša; torej, odgovornosti do drugače porazdeljene; kako se bosta onadva kot starša potrudila, da vama z bratom data čim več sočutja, razumevanja in podpore pri vajinih izbirah, odločitvah, za katere (bo)sta odgovorna, kaj lahko naredita, da vas razbremenita vseh teh družinskih skrbi, zaradi katerih trpita z bratom (vsaj na svoj način), itn., – je povsem starševska skrb. Zato vas ostale starševske zadeve preprosto ne zadevajo (kaj in kako s hišo, kako naj en ali drugi od staršev poskrbi zase, kako naj se odloča itn.) – to je svet staršev. Ko boste starš, boste vedela.

Z bratom se o ranljivih družinskih pogovarjajta ločeno od staršev, ker sta družinsko na enakovredni ravni, poleg tega bo več možnosti, da se povežeta, kajti vez je ravno to, kar sta v bitki za starševsko naklonjenost sčasoma izgubila (najbrž zato, ker nosita preveč starševskega bremena v zvezi z opisanim). In dober bratski/sestrski odnos je običajno pravi čustveni balzam, ko se počutimo sami, nemočni. Poiščita drug drugega v tistem, kjer sta oba ranljiva. Zaupajta drug drugemu. Saj po tem vsi hrepenimo.

Skratka, lotiti se je potrebno tem, ki nas še močno vežejo na dom, ali kot rečemo, nas »morijo«, nas ne spustijo dokončno (čustveno) oditi od doma. Pri tem ne pozabite, da bodo vsi ti vaši odnosi potrebovali čas, da se ponovno uredijo. Zato naj vas spremlja ljubezen, podpora in vztrajnost.

Ko boste pričeli čutiti nov veter, spremembe, kaj pravzaprav čutite VI pri vsem tem in se boste na to pričela zanašati, se bodo razjasnile tudi drugi odnosi in druge poti: do službe, stanovanja,…v kolikor bi nastajale neobvladljive situacije, pa še vedno imate na voljo strokovnjaka, terapevta, ki je pripravljen slišati vašo zgodbo.

Vse dobro!