Zdravo !
Upam, da bom dobila kakšen dober nasvet, ker več ne vem kako bi.
Z možem sva skupaj 4 leta in poročena 2 leti.
Zadnje čase me ogromno stvari moti in ga tudi “napizdim” zaradi tega.
Zdi se mi, da več nič ne dela, da sam pred računalnikom sedi, če ga kaj prosim ponavadi toliko časa odlaša, da nato naredim sama…
Mislim pa, da me najbolj moti, ker me več ne razvaja kot me je nekoč…mislim…velikrat se obnaša, kot da me ni, se ne zanima zame…
Hvaležna bi bila za nasvete…kako naj ga manj kritiziram, ker vem da ni prav saj je moški in delam s tem samo še slabše…in kaj naj naredim da me bo opazil kot nekoč…
Hvala za nasvete in izkušnje…
Čaw

Spoštovani,

silno jedrnato ste opisali situacijo, pa bo tak tudi moj odgovor.

Očitno je stiska obojestranska, saj vi moža napadate, on pa vas ignorira. Glede na to, da dosedanje vaše vedenje ni obrodilo sadov, ga nima smisla ponavljati, ker boste samo še bolj razočarani nad seboj in nad njim. Pa ne gre za to, da ga ne bi smeli kritizirati, ker je moški – spol nima s tem nobene zveze – ampak ker je ogromna večina ljudi za kritiko občutljiva in nanjo ne reagira produktivno. Razvajanje, kot pravite, je bila za vas oblika njegove pozornosti, ki vam je veliko pomenila in razumljivo je, da jo močno pogrešate. Seveda pa je pomembno tudi sodelovanje v skupnem gospodinjstvu ; že pri sostanovalcih, kot so recimo študentje, mora to funkcionirati, če naj odnosi med njimi ostanejo spoštljivi; kaj šele med zakoncema, ki si delita (ali naj bi si delila, če naj bo zakon živ) veliko več kot le stanovanje.

Kako boste torej pristopili k možu, da boste lahko pričakovali drugačen odziv?

Morda se sprašujete, ali vam je ta vzorec vedenja znan od doma. Kako rešujeta take situacije vaša starša? Ali se lahko od njiju kaj naučite ali pa kaže, da bosta morala z možem izumiti svoj jezik, če bosta seveda oba za to? Vsekakor vaju čaka vsaj en pogovor (ne kritiziranje in obtoževanje, ampak »Počutim se osamljeno …«, »Hudo mi je, ker me ne razvajaš več …« »Strah me je, ker se več ne zanimaš zame …«), v katerem si mirno povejta, kaj pogrešata in česa si želita. Čisto mogoče, da se resničnih, najglobljih problemov v teh štirih letih še nista dotaknila, in nemara je ta kriza ravno prava priložnost, da začneta z delom, ki ga je treba opraviti v vsakem zakonu, če hoče (p)ostati živ.

Lep pozdrav,