neresen odnos z ocetom

Pozdravljena ga. Vanja!

Odlocil sem se, da vam pisem, ker imam velike tezave v druzini. Star sem 23 let in zivim v druzini, kjer se na videz in na zunaj vsi dobro razumemo in smo prijatelji. Imam dober odnos z mamo, ampak imam hude probleme z ocetom. Pogosto se kregava in kadar sva skupaj, ga jaz ne prenesem. Ko ga ni ob meni, ga imam rad in ga blazno spostujem. Res ga imam rad. Vendar mu teh custev nikakor ne morem pokazati. Ne morem in ne morem. Ko me pogleda, odmikam pogled, ko me prijazno ogovori, nisem prijazen…nekako cutim v sebi zamero do njega. Ne vem od kje je in ne vem zakaj jo imam, ampak teh custev ne morem skriti in vcasih sem izjemno krivicen do njega. Sedaj je mera polna. V zivljenju ne morem normalno funkcionirati, imam polno ovir, custvenih, ne morem navezati pristnega odnosa z nasprotnim spolom in nekako se mi zdi, da je to razlog. Gospa Vanja, prosim svetujte mi, kako naj resim odnos z njim. Ce mi boste svetovala, naj se z njim pogovorim je to zame tako, kot ce bi mi rekla naj skocim na Triglav. Ce mi boste rekli naj mu recem, da ga imam rad, je to Nemogoce! A v sebi imam toliko ene jeze, toliko zalosti, da jokam, kadar ni oceta ob meni. Kadar ga ni, gledam njegovo sliko, se spominjam, kako prijazen je vcasih z mano, kako se je trudil, da me je prezivel, ko sem bil otrok. Saj vcasih je tudi on kriv za kaksen prepri ampak, ti izvira iz mene…ker v bistvu cutim njegovo ljubezen. Tako nesrecen sem zaradi tega. Razvila se mi je tesnoba in pojavljajo se mi se druge psihoze. Kaj naj naredim. Pripravljen sem iti k psihologu ali psihiatru, le da koncno vzpostavim stik z njim. Mi morda svetujete kaksnega po imenu? Kateremu bi lahko zaupal? Kdo je imel podobne tezave. Vem, da morda zahtevam prevec, ampak razumite me, ne zelim, da bo prepozno…ko ga ne bo vec (in to se v zivljenju hitro lahko zgodi), si ne bom nikoli odpustil, da sem ga tako zapostavljal in bil z njim tak.

Hvala za vas odgovor!

Nejc

Spoštovani Nejc,
res bi bilo najenostavneje,če bi očetu pokazali ta post, vendar mi je jasno, da tega kar tako ne zmorete.Predvsem se motite o njegovi krivdi za vaše stanje in čas bi že bil da začnete razmišljati kot drugi triindvajsetletniki, torej kot odrasli ljudje.Le kako naj bi oče vplival na vaše navezovanje stikov z dekleti?Prej bi rekel, da skušate svojo siceršnjo negotovost racionalizirati.Potrebujete intenzivno psihoterapevtsko obravnavo, najbolje v skupinski tehniki.Če med zasebnimi psihiatri ne boste našli ustreznega se lahko obrnete na psihoterapevtski oddelek Kliničnega oddelka za mentalno zdravje na zaloški cesti.

Živjo!

Po tem, kar sem prebral lahko rečem, da imam oz. sem imel podobne občutke do mojega očeta tudi jaz. Da ti tukaj ne nakladam, si lahko prebereš (seveda če želiš), moj post in odgovore na njih v forumu skrb za duševno zdravje, tema izolirani.
Tam so več ali manj moji spomini z njim in “današnja situacija”. Mislim, da je v mojem primeru celo prepozno. Ne vem.

Sam presodi, če je tudi pri tebi bilo kaj podobnega, ter v koliki meri je nate to vplivalo in če želiš, lahko komentiraš (ali karkoli) na onem postu. Morda pa si lahko pomagava?

LP

New Report

Close