Nemogoče razmere, ločitev in otroci

Pozdravljeni!
Moj dopis bo malce dolg, zato se že v naprej opravičujem. Hvala vsem tistim, ki si boste vzeli čas da preberete. Vsak nasvet bi mi v tej situaciji prišel pošteno prav.
Pa da začnem:
Z možem sva skupaj 6 let – od tega 3 leta poročena. V tem času sta se nama rodila dva otroka (starost 4 in 1 leto).
Na začetku sem bila prepričana, da sem našla sorodno dušo. Je res, da ima mož rad nadzor nad vsem, vendar je to zadnja leta preraslo meje sprejemljivega.
Vedno bolj imam občutek, kot da imam ob sebi ”rezervnega” očeta in ne moža.
Dnevno me kritizira glede opravljenega dela po hiši (sem še v porodniški), kako jaz nič ne naredim prav in ne izpusti nobene priložnosti da bi me prizadel – namerno.
Kadar porabim kak evro zase, ali pa kupim otrokom kaj, kar se mi dopade (govorimo o vsoti 10 eur), me kritizira in pravi, da za brezveze zapravljam – Sam pa je kadilec in rad spije kakšno pivo, kar mesečno nanese precej več kot mojo ”zapravljanje” (Pa da ne bo pomote, nisem mu ”fauš”, ampak me boli ko mi sponaša vsak euro, on pa lahko počne kar hoče – imam lasten prihodek in ne zapravljam NJEGOVEGA denarja).

Živimo v hiši skupaj z njegovimi starši (ločeno gospodinjstvo, lastnik je mož). Problem je pri starejšem sinu, sploh me kot mamo ne jemlje resno. Če jaz kaj rečem, reče mož nasprotno, če jaz kaj prepovem ali rečem da naj napravi, mu on dovoli ali pa reče, da mu tega ni treba narediti.
Sin večino časa preživi v spodnjem nadstropju (pri tašči), ki misli da mora prevzeti vlogo mame, ona zanj kuhati in odločati za njega – vem, nam vsem, ki smo imeli stare starše je bilo kosilo pri babici bolj dobro kot doma, ampak ne pa vsak dan!
Boli me to, da ko otrok pride domov, niti ne pride gor, da bi me pozdravil, ampak ostane v spodnjem nadstropju.
Jaz vsak dan kuham, sveže – saj tašča tudi, vendar ko otrok česa tam noče jesti, dobi ali puding, čokolado ali pa pizzo! Mojemu možu se vse to zdi sprejemljivo. Meni niti najmanj, samo ko pa kaj rečem, sem pa otroku ”fauš” – in to mi rečejo pred njim. (si lahko potem predstavljate kakšno spoštovanje ima otrok do mene…)
Naša najmlajša je dobila vročino, tašča je okrivila mene, češ, bila sem pre dolgo veni z njo – otrok je bil dovol oblečin, bilo je prekrasno vreme in kdo pri milem bogu sedi z otrokom v hiši pri lepem vremenu?! Ampak kadar otroci zbolijo, sem kriva jaz! Kdo pa drug… Ko kaj na to temo rečem možu se njemu tega ne da poslušati. Aja in včerajšnja izjava tašče – baje da preveč loputam z novimi vhodnimi vrati. Kar nekaj, jih zapiram kot vedno…. Financirala sem jih pa lahko 🙂

Vse skupaj in še par dogodkov iz preteklosti je privedlo do tega, da moža enostavno ne prenesem več. Z najmlajšo, (ki se ponoči še zbuja) sem se odselila v drugo sobo, ker enostavno ne zdržim več zraven njega. Najhujše je to, da se on al svoje nesramnosti sploh ne zaveda ali pa uživa v tem.
Kadar se hočem z njim pogovoriti, mu povedati kako mi je, pa kako se počutim, se norčuje iz mene in me spravlja ob pamet… To je privedlo že tako daleč, da sem sama začela dvomit o svojih sposobnostih. Večino časa sem žalostna, imam izbruhe joka in bolečine v prsih, to zame več ni živjenje, ampak zapor.
Vem kaj mi boste nekateri povedali, ”kriva si sama” ipd. Vem, sama sem kriva da je prišlo tako daleč. Moža sem nekoč, nekdaj imela iz srca rada, hotela sem ugodit njemu in njegovim staršem po najboljših močeh -huda napaka! Se zavedam, saj vem in vsak dan bolj občutim, da nisem več enakopravni član v tej hiši, ampak ”ne bodi ga treba”, ki je rodil dva otroka in nosi dodaten dohodek k hiši, od katerega sam ne sme preveč zapravit…

V ponedeljek imam posvet pri odvetniku, pa da vidimo kako in kaj naprej. Bojim se da mi bo mož vzel otroke, saj delam troizmensko delo, ki je 70km (v eno smer) oddaljeno od kraja kjer živimo. delovniki so 13 urni in sem doma morda 3 dni na teden – pa še to ne med vikendom. Tako da, po temi grem, po temi pridem… Bojim se tudi, ker je hiša pisana na njega, da bi spoznali to kot ”boljše” za otroke, saj bi se jaz potem morala seliti nekam v stanovanje…
Tudi na svoje starše ne morem računat za pomoč, saj ko sva že 1x imela podobno krizo, so se vmešavali in bili na njegovi strani. Češ, če se bom ločila, na domačiji nimam več kaj iskat ipd.
In sem se ”zrušila” pod pritiskom, saj sem bila naenkrat sama. Sedaj pa sem prišla do točke, kjer je biti sama boljše kot pa z njimi vsemi…

Če je morda kdo, ki je bil v podobni situaciji in mi zna svetovati, bom zelo hvaležna.

Zdi se mi, da ti najboljši nasvet v tej situaciji lahko da dober odvetnik.

Pozdravljena,

Soočaš se spodobnimi občutki kot sem se jaz.Tudi jaz sem bila ”nebodigatreba”.
Veš,jaz sem potem spokala stran.Sedaj s hčerko že leto in pol živiva v svojem stanovanju in je situacija popolnoma drugačna.
Socialno je ponavadi na strani mater. Ne boj se,da zato,ker ima on hišo, bi dobil otroke.
Naporna služba? Probaj si uredit varuško.Vem,da so drage.Vendar za začetek,dokler ne dobiš primernega delovnika.
V službi ti ne gredo na roko? Jaz grem drug teden k hčerini pediatrinji, če mi lahko napiše kakšno potrdilo glede urnika.Čene pa na socialno.
Povedala ti bom tudi kje sem jaz naredila napako.
Želela sem biti fer do bivšega in hčerke ter sem dovolila maksimalne stike in še več.
Sedaj se mi to vrača v obliki,da hčerko obračajo proti meni,je tudi agresivna do mene.
NE DOVOLI VEČ STIKOV KOT JE DOLOČENO!KER,ČE SEDAJ OBRAČAJO OTROKA PROTI TEBI,BODO TUDI POTEM.
Želim ti vso srečo.
Če želiš mi lahko pišeš na [email protected]

Prva stvar, ki jo naredi je temeljit pogovor o njunem odnosu do tebe. Podrobno in temeljito jima razloži v kakšni situaciji si, ker jima to očitno ni jasno.
Druga stvar, ki jo nujno moraš narediti je, da postaviš meje. Mejo dovoljenega obnašanja tvojega moža do tebe. Mejo obnašanja tašče do tebe. Mejo glede prehranjevanja otrok, ker bodo s takimi prehranjevalnimi navadami (jemo kar nam je všeč, sicer pa junk food) že v najstniških letih lahko sladkorni, gastro bolniki. Tu morda malo pretiravam, ampak resnične posledice niso daleč od tega, ker je prehranjevalne navade iz mladosti zelo težko spremeniti.
Otrok ti verjetno ne bodo vzeli, ker se to, da jih dodelijo očetu pri nas zgodi bolj redko. Če se boš ločila, boš vsaj na začetku zelo potrebovala pomoč svojih staršev, zato se z njima temeljito pogovori, da boš vedela na kaj lahko računaš in na kaj ne.
Ne ločuj se prehitro in ne vrzi puške v koruzo. Ni še rečeno, da se reči ne bodo še spremenile v tvoje dobro. Morda greš sama h kakemu družinskemu terapevtu na pogovor in po nasvet, preden se dokončno odločiš za ločitev.

Tvoj mož je kreten.
Tudi zelo dvomim, da te ima rad, ker očitno ne zmore kanca empatije. Verjemi, jaz zmorem več empatije kot tvoj mož – in to pove vse.
In ker si sama v stiski, ti svetujem, da si poiščeš strokovno pomoč, družinskega terapevta. Rabiš trezen in odkrit pogovor, z nepristranskim uvidom.

Vso srečo, resnično.

------------------------------------------------------------------------------------------------------- [i]Do what you can't.[/i]

Dejka1
Hvala za mail, se ti sigurno oglasim 🙂
BTDT
Z vsem kar si napisal se strinjam, tudi mene skrbi za otrokovo zdravje, ampak ko kaj rečem sem fauš. Ko pa otroku rečem naj poje to ali ono mi odgovori ” ati in babi sta rekla da ne rabim”, pol pa doseži svoje.
Glede pogovora z taščo in njim, tašča – ne odstopa od svojega prav, je trmasta, ko ji pa povem kaj mi ni prav pa dobim odgovor ” jaz sem tak vsem na potu, prej ko bom umrla boljše bo” in potem še razpravljaj z takim človekom… Možu sem pa že večkrat probala povedat, dopovedat, pa kot sem rekla, me ne jemlje resno, še norčuje se iz mene, da me ja še bolj potlači.
Zato sem se pa odločila za odvetnika, mogoče če bo imel ločitvene papirje pred sabo, se bo končno pripravljen pogovarjat na nivoju odrasle osebe.
Me je pa strah da če bo treba, pa mi ne preostane druga kot ločitev, kako pa potem naprej, sploh z dvema otrokoma.
Glede mojih staršev, vem da se z njimi ne da. Mogoče kot osnutek, ko sem bila v bolnišnici zatadi operacije in enkrat zaradi tvegane nosečnosti, me starši niti pogledat niso prišli, kaj šele da bi kdo poklical – toliko o tem kako blizu smo si 🙂


Praviš: “mogoče če bo imel ločitvene papirje pred sabo, se bo končno pripravljen pogovarjat na nivoju odrasle osebe”. Se ti zdi nivo odrasle osebe, da maha s papirji za ločitev, če s tem ne misli smrtno resno? To je izjemno nevarna igra. Če bi v resnici ti kljub vsemu v končni fazi rada ostala z njim, vedi, da je tole mahanje po zraku najslabše, kar lahko narediš.

Prvič, ko boš napravila malo vetra, potem pa z njim kljub vsemu ostala, mu boš s tem potrdila, da te ni treba jemat resno. Kaj misliš, kaj vse to potegne za seboj.

Drugič, kolikor jaz poznam moške, si mu s tem dala dovoljenje, da se gre tolažit h kakšni drugi. Le glej čez par mesecev na forumu: “mojega ljubimca žena ne ljubi; tudi ločiti se je že hotela od njega”. Na koncu so vedno fantki tisti, ki so bogi revčki, ki jih žene ne razumejo.

Tretjič, tudi če vidva po čudežu zakrpata vajin odnos in pozabita na to turbulentno obdobje, ne bojo njegovi starši pozabili nikoli. V njihovih očeh že zdaj nisi nič vredna, potem boš pa zadnja smet, ki parazitira v njihovi hiši in bo itak prej ali slej odšla. Dokazala boš, da nisi vredna njihovega sinčka, ker ga ne ljubiš. Narediti znajo marsikaj, da bi se te čimprej znebili. Predvsem bojo pa vnuke še bolj podkupovali in ščuvali proti tebi. V bistvu bi bila to najbolj naravna reakcija neke babice v takšni situaciji, pa če je s tvojega stališča lepo ali ne.

Skratka, če se misliš ločiti, se loči. Če pa samo groziš, ga ne biksaj.

Napravi si črni fond. Vsak mesec daj nekaj denarja na varno. Ne na račun, kjer je sledljivo, ampak v sef ali pod lopato.

Tvoj mož je ******.
Tudi zelo dvomim, da te ima rad, ker očitno ne zmore kanca empatije. Verjemi, jaz zmorem več empatije kot tvoj mož – in to pove vse.
In ker si sama v stiski, ti svetujem, da si poiščeš strokovno pomoč, družinskega terapevta. Rabiš trezen in odkrit pogovor, z nepristranskim uvidom.

Vso srečo, resnično.[/quote]
Saj na začetku ni bil tak in sem res bila prepričana, da imam ob sebi idealnega moža, oz. pravega zame. Mogoče me je enostavno nehal imeti rad, saj se drugače najbrž ne obnašaš tako, ali pa je z leti najin zakon postal samoumeven. O možnosti terapevta še nisem razmišljala, a je sploh smiselno da grem sama tja?

Sama delam tudi s posamezniki, ki pridejo v iskanju morebitnih drugačnih rešitev glede partnerskega odnosa in zakona, pa včasih partner/partnerka ne želi iti na svetovanje/terapijo z izgovorom “kaj bo meni tam ena tuja ženska neki pamet solila, ki naju ne pozna” in pač pridejo sami. Nekateri posamezniki, ki se sami oglasijo v Svetovalnici, povejo, da ne mislijo drugemu nič o tem povedati in da so prišli sami zato, da izvejo še od nekoga nevtralnega kaj drugega kot so samo lastni problemi, ko se običajno vrtimo v krogu lastnih vprašanj, jeze, razočaranja in žalosti.

Ker pa tukaj govorimo o zelo odtujenem odnosu, ki je seveda tudi zelo škodljiv za zdrav osebnostni razvoj otrok, ki se z vsakim trenutkom, ko jim stari starši vse dovolijo in še več in ko jim oče vpričo vas poruši vašo zapoved in zminira vašo starševsko avtoriteto, je priporočljivo, da prideta na svetovanje oba. Verjetno je to pri vas neizvedljivo, ker bi mož po vsej verjetnosti uporabil zgoraj napisani izgovor. Seveda pa se lahko odločite, da poiščete strokovno pomoč sami in si tudi nalijete čistega vina, kaj se v odnosu dogaja, kakšne so možnosti in koliko ste sami zmožni in pogumni začeti delati spremembe. Mož vsekakor žal ne bo čez noč sprevidel, da se vede do vas arogantno in poniževalno, če to po tihem pričakujete. Čudeži so v partnerskem odtujenem odnosu na žalost izjemno redki.
Srečno,
Melita

Melita Kuhar www.svetovalnica.si [email protected] tel: 031 666 168


Ce ti otrok rece kaj takega mu lahko reces nekaj kao: jaz sem tvoja mama in moja naloga je, da te naucim, da bos uspesen v zivljenju in da bo vse najbolje zate, in te ucim zdravo jesti, da bos zdrav, uspesen in npr, da te bojo imele punce raje ipd… ti pa naredi kar hoces… No nekaj v tem smislu…ne vem zakaj je.potrebno otrokom skrivati meganizme nasih dejanj

Ne veš kako zelo te razumem. Živela sem zelo podobno. PRi tašči, maminem sinkotu, ki me je zelo rad kritiziral, pogovor je bila zanj španska vas… Končno sem zbrala pogum in odšla,vendar nikakor ni bilo enostavno. Na to moraš biti pripravljena – jaz takrat nisem bila. Kot tvoj je tudi moj bivši mene imel za nekaj samoumevnega, niti v sanjah si ni mislil da bi res lahko odšla. Moj bivši je človek z velikim egom, za moškega pa je eden največjih porazov da ga ženska zapusti. Nagajal mi je kjer je bilo le mogoče… zahteval je skrbništvo, ščuval otroke proti meni, uporabljal vse možne veze, še v službo se je vmešal in me hotel očrniti z namenom da izgubim službo…
Po nekaj letih se je vse dobro rešilo, otroka sta pri meni, seveda imata stike z očetom, spoznala sem čudovitega človeka…, ki konec koncev tudi mojim otrokom daje pravi zgled, kako naj bi razmerje med moškim in žensko izgledalo, kako pomembno je spoštovanje…. Sedaj končno vem da je bilo vredno da sem odšla, vmesno obdobje . 2-3 leta pa bi najraje izbrisala iz mojega življenja. Otroci vse vidijo in sedaj je tudi njima jasno, da z očetom ni lahko živeti, saj se na žalost sedaj do njiju obnaša podobno egoistično kot prej do mene..
Želim ti dati pogum, da moraš nekaj spremeniti. Ne dovoli da hodijo po tebi. Tvoja družina je tvoja in sploh ne bi smela dovoliti, da sin kosilo je pri babici. Ločitev je res težka za vse vendar če se mož niti potruditi noče da abi se kaj spremenilo, potem je to daleč najboljša rešitev.

Včasih enostavno pridemo do tega, da ne moremo več.
Tudi jaz sem poskušala govoriti, dopovedati, da tak odnos, kjer se njegovi starši neprestano vmešavajo ne pelje nikamor. Sploh z njegovim dovoljenjem…Zdelo se mi je, da za vsako stvar sprašuje njih za nasvet ali celo dovoljenje.

Gluha ušesa…Rada sem ga imela, vendar sem se poskusila sama pripeljati čustveno do takega nivoja, da bi bila sposobna živeti brez njega z dvema otrokoma.

Ravno tako, sem imela svojo plačo, skrbela za vso prehrano…Pa ni bilo dovolj dobro…Nekaj časa ne je podpiral. Sčasoma pa je začel razmišljati in govoriti kot oni.

Namenoma me je nekajkrat zelo prizadel, sicer mi je dal vedeti, da mu veliko pomenim. Pa vendar ne je uničevalo.

Lepega dne, ko je ponovil besede, ki so zrasle izključno na taščinem jeziku…Popolnoma izmišljene, neresnične, žaljive…Sem popokala otroke in odšla k svojim staršem.

Nisem prej vprašala, sem vedela, da lahko pridem, če mi ne bi bilo za zdržati tam. So pa vedeli, kaj se dogaja, na kakšen način se funkcionira.

Prvi dan, seveda šokiran, da sem to naredila, da sem ga zapustila…Še žalitve ne je poskusil, pa mu nisem dovolila, da nima nikakršne pravice z mano tako govoriti, otroke pa lahko s predhodnim kličem obišče kadarkoli želi. On pa naj bo pri svoji mamici.

Potem pa je ploščo obrnil, popolnoma obupan, da ne zmore brez nas, brez mene
Ipd.

Sedaj je od tega minilo 10 let in imam, super moža in zalo pomembno mir pred taščo. Seveda se skregava, tudi jaz rečem kaj takšnega k še sama ne mislim…Ni idealno, ni pravljica…Vendar sem zadovoljna.

Nikoli mi ni bilo žal, da sem takrat odšla…Postavili smo meje, temelje.

Tudi tako se lahko odvije.
Najprej razčisti, kaj v resnici želiš in kako boš te meje postavila.

Če naletiš na gluha ušesa, pa razmisli o teh drastičnih ukrepih, ampak pripravljena moraš biti na vse. Čustveno.

Otroku pa le povej, da si ti mamica in ga imaš neskončno rada in te zanj skrbi in delaš kar je zanj najboljše. Pri tašči popoldan? Pa Jade, na sprehod ga pelji, že nekaj…Igraj se z njim. Ti si tista, ki ga ne bo težko osvojiti, pogumno.

Otrok ima vse rad, mamice pa imamo posebno mesto, sigurno je tudi pri tebi tako.


Praviš: “mogoče če bo imel ločitvene papirje pred sabo, se bo končno pripravljen pogovarjat na nivoju odrasle osebe”. Se ti zdi nivo odrasle osebe, da maha s papirji za ločitev, če s tem ne misli smrtno resno? To je izjemno nevarna igra. Če bi v resnici ti kljub vsemu v končni fazi rada ostala z njim, vedi, da je tole mahanje po zraku najslabše, kar lahko narediš.

Prvič, ko boš napravila malo vetra, potem pa z njim kljub vsemu ostala, mu boš s tem potrdila, da te ni treba jemat resno. Kaj misliš, kaj vse to potegne za seboj.

Drugič, kolikor jaz poznam moške, si mu s tem dala dovoljenje, da se gre tolažit h kakšni drugi. Le glej čez par mesecev na forumu: “mojega ljubimca žena ne ljubi; tudi ločiti se je že hotela od njega”. Na koncu so vedno fantki tisti, ki so bogi revčki, ki jih žene ne razumejo.

Tretjič, tudi če vidva po čudežu zakrpata vajin odnos in pozabita na to turbulentno obdobje, ne bojo njegovi starši pozabili nikoli. V njihovih očeh že zdaj nisi nič vredna, potem boš pa zadnja smet, ki parazitira v njihovi hiši in bo itak prej ali slej odšla. Dokazala boš, da nisi vredna njihovega sinčka, ker ga ne ljubiš. Narediti znajo marsikaj, da bi se te čimprej znebili. Predvsem bojo pa vnuke še bolj podkupovali in ščuvali proti tebi. V bistvu bi bila to najbolj naravna reakcija neke babice v takšni situaciji, pa če je s tvojega stališča lepo ali ne.

Skratka, če se misliš ločiti, se loči. Če pa samo groziš, ga ne biksaj.

Napravi si črni fond. Vsak mesec daj nekaj denarja na varno. Ne na račun, kjer je sledljivo, ampak v sef ali pod lopato.[/quote]

S Teto se večkrat ne strinjam, ampak je tokrat napisala skoraj tako, kot bi ti odpisal sam.
Ločitev ni hec in ko enkrat stopiš na to pot jo moraš speljati do konca.
Charlie26, glede na tvoje življenjske razmere je res najbolje, da si organiziraš črni fond.
Uredi si odnose s svojima staršema. Za to boš potrebovala zelo veliko potrpežljivosti in bistre misli. Ne obupaj takoj. Glede na to, kar si napisala sklepam, da te potrpežljivosti nimaš in da na njuno zavrnitev odreagiraš z zamero, kar sam odnos še poslabša.


Praviš: “mogoče če bo imel ločitvene papirje pred sabo, se bo končno pripravljen pogovarjat na nivoju odrasle osebe”. Se ti zdi nivo odrasle osebe, da maha s papirji za ločitev, če s tem ne misli smrtno resno? To je izjemno nevarna igra. Če bi v resnici ti kljub vsemu v končni fazi rada ostala z njim, vedi, da je tole mahanje po zraku najslabše, kar lahko narediš.

Prvič, ko boš napravila malo vetra, potem pa z njim kljub vsemu ostala, mu boš s tem potrdila, da te ni treba jemat resno. Kaj misliš, kaj vse to potegne za seboj.

Drugič, kolikor jaz poznam moške, si mu s tem dala dovoljenje, da se gre tolažit h kakšni drugi. Le glej čez par mesecev na forumu: “mojega ljubimca žena ne ljubi; tudi ločiti se je že hotela od njega”. Na koncu so vedno fantki tisti, ki so bogi revčki, ki jih žene ne razumejo.

Tretjič, tudi če vidva po čudežu zakrpata vajin odnos in pozabita na to turbulentno obdobje, ne bojo njegovi starši pozabili nikoli. V njihovih očeh že zdaj nisi nič vredna, potem boš pa zadnja smet, ki parazitira v njihovi hiši in bo itak prej ali slej odšla. Dokazala boš, da nisi vredna njihovega sinčka, ker ga ne ljubiš. Narediti znajo marsikaj, da bi se te čimprej znebili. Predvsem bojo pa vnuke še bolj podkupovali in ščuvali proti tebi. V bistvu bi bila to najbolj naravna reakcija neke babice v takšni situaciji, pa če je s tvojega stališča lepo ali ne.

Skratka, če se misliš ločiti, se loči. Če pa samo groziš, ga ne biksaj.

Napravi si črni fond. Vsak mesec daj nekaj denarja na varno. Ne na račun, kjer je sledljivo, ampak v sef ali pod lopato.[/quote]

S Teto se večkrat ne strinjam, ampak je tokrat napisala skoraj tako, kot bi ti odpisal sam.
Ločitev ni hec in ko enkrat stopiš na to pot jo moraš speljati do konca.
Charlie26, glede na tvoje življenjske razmere je res najbolje, da si organiziraš črni fond.
Uredi si odnose s svojima staršema. Za to boš potrebovala zelo veliko potrpežljivosti in bistre misli. Ne obupaj takoj. Glede na to, kar si napisala sklepam, da te potrpežljivosti nimaš in da na njuno zavrnitev odreagiraš z zamero, kar sam odnos še poslabša.[/quote]

Točno tako!

Se mi zdi, da je težko povedat kaj novega …

Jaz bi se samo malo bolj poglobila v tvoj odnos do otroka. Ker se mi sanja ne, kako funkcionirata s starejšim otrokom, govorim malo na pamet, ampak mogoče je pa v tem tudi kaj resnice.
Zelo pogosto vidim mlado družino, mami potiska voziček z dojenčkom, ati drži starejšega otroka za roko. Vedno se vprašam: mami je cel dan z dojenčkom, večji je verjetno v vrtcu, zakaj ne izkoristi in se ne posveti večjemu otroku? (Saj mogoče se mu doma, tega ne vem, ampak ker je takšna kombinacija prej pravilo kot izjema, se pač to sprašujem.)
Koliko se ti dejansko ukvarjaš s starejšim? Kolikokrat se pohecata, nasmejeta skupaj, kolikokrat ga požgečkaš kar tako, stisneš k sebi kar tako in mu rečeš koštrunček moj? Kolikokrat mu rečeš, ne morem zdaj, ker moram to, ono, tretje, malo počakaj. Vem, da imaš veliko dela, ampak z otroki se je treba tudi samo sproščeno igrat in jim naklonit pol ure, ne da so vmes kake motnje. To dela čudeže. Imam občutek, da moraš ti predvsem vzpostaviti drugačen odnos s starejšim. Potem ne bo čutil take potrebe, da se zateka k babici. Jaz sem tak otrok, ki je rasel ob babici, ker starši niso imeli časa in volje (takrat so bili tudi drugačni časi). Babi je bila zame zakon. Večina mojih otroških spominov je povezana z njo. Ona je imela čas, energijo, voljo, nikoli ni bila slabe volje in živčna.
Ti imaš na grbi slab odnos z možem in gotovo se to odraža tudi v tem, kako se obnašaš do otroka. Skušaj čas, ki ga preživiš s starejšim otrokom, jemati kot duševno, čustveno hrano zase, kot nekaj izjemno pozitivnega v življenju, ne glede na vse ostale težave.
Glede hrane mu pridi del poti naproti. To ne pomeni, da ga odslej futraš s smokiji in čokolado, ampak najdi nekaj, kar je hkrati dobro in zdravo. To ne bi smel biti prevelik problem. Ali pa iz obroka naredi žur, minute, ko se imata z otrokom fletno, pa bo rad s tabo in rad bo jedel, kar mu pripraviš. Nadzoruj oz. meri, kolikokrat se z otrokom skupaj nasmejeta … In pusti kdaj dojenčka pri tašči, pa pojdita z večjim nekam posebej, samo vidva.

Mene je v tukaj zmotilo v bistvu bolj kot grožne z ločitvijo, tvoj starejši otrok. Mama si vendar ti! Cele dneve pri babici, a? In tebi še odgovarja ker mala rabi več pozornosti. Stisni zobe in ga odpelji od babice na lep način. Če bodo kaj sikali, otrok pa vreščal, se vzdrži komentarjev. In začne naj jesti pri tebi, pa saj itak skuhaš in družina ste menda vi! Cincava si pred otrokom in on je to že zdavnaj skužil.


Verjetno si hotela reči “pusti kdaj dojenčka možu”?

Kot da imamo otroke s taščami, no. Ko ženska hoče oditi, takrat se mož spomni, da je po zakonu polovica otroka njegova, prej je pa najbolj normalno, da če žena kaj rabi od moža, naj to zrihta z moževo mamo.

Drugače pa super napisano in zelo res.

V moj odnos z otrokom se nisem tako poglobila, in tako kot si napisala, žal, govoriš na pamet.
Z otrokom se dosti ukvarjam, hodima na sprehode, sedaj ko je lepše na igrišče, na obisk k mojim staršem, da imam nekaj časa z njim. ta mala pa je ta čas pri atiju ali pa pri moji mami. Tašča posveča pozornost samo ta starejšemu, ta male kot da je ni, oz. kadar je bolana se vtikuje vame, kao, kaj delam z njo.
In ja, normalno, katera mama pa ne stisne svojega otroka k sebi in mu posveti pozornosti? Ko previjam mlajšo ali pa jo hranim, ga vedno motiviram, da mi ”pomaga”, da pleničko ali če jo hranim jo obriše okrog ust, ipd. Nikoli ga ne podim vstran, češ nimam časa. Sama sem odraščala v družini kjer je bil ta mlajši priviligiran, mene pa so tretirali, ”ja, je večja ne rabi pozornosti”. Vsak otrok rabi pozornost. Zato mi na kraj pameti ne pade da bi ga podila vstran.
Kaj se tiče prehrane, a misliš da nisem že vsega probala? od pisanih testenin do rezanja sadja in zelenjave v obliki metuljčkov, živali ipd., ampak ne, ne pomaga, ja kak pa bo če sta 2 proti meni?
In kak sem z otrokom malo ”pre dolgo” doma sama skupaj, ga že tašča kliče in mu obljublja od čokoladic, pa vsega, samo da pride dol. Naj ga pol not zaklenem pa rečen, ne ne boš šel k babici? mislim… Z njo pa se tak ne da pogovarjat, kot sem že rekla. Manipulator prve lige.
In vas vse moti ker bi grozila z ločitvijo, a ne pomaga pogovor, ker me ne posluša. Še boljše, norčuje se iz mene, to da spim sedaj v drugi sobi, je pač ja, ženska z izbruhi čustev. K terapevtu on ne bo šel, ker pove, češ ”po tem bo še terapevt potreboval terapije”, ko mu bo on povedal svoje. Kaj pa mi potem drugega preostane, kot da mu zagrozim z ločitvijo, če druga ne zaleže? Potem pa bi prosla za drugačen nasvet, ne samo za karanje.
Žarna, ja, babice so zakon, tudi v mojem primeru je bilo tako, je bila babica bolj mama. Saj se pa moji starši NISO toliko ukvarjali z mano, jaz se pa z mojim hočem, pa mi posegajo vmes!!!

ahjaj
”Mene je v tukaj zmotilo v bistvu bolj kot grožne z ločitvijo, tvoj starejši otrok. Mama si vendar ti! Cele dneve pri babici, a? In tebi še odgovarja ker mala rabi več pozornosti. Stisni zobe in ga odpelji od babice na lep način. Če bodo kaj sikali, otrok pa vreščal, se vzdrži komentarjev. In začne naj jesti pri tebi, pa saj itak skuhaš in družina ste menda vi! Cincava si pred otrokom in on je to že zdavnaj skužil.”

Ahjaj, ja tudi sama sem to rekla, ko sem prebrala tvoj žaljiv komentar. Ja, ta mala potrebuje več pozornosti, nič kaj manj pa ta starejši! če si boš prebral/a ta zgornji zapisa boš morda dojel/a da mu ne manjka pozornosti iz moje strani. Za moje pojme bi naj bili družina mi,ja, ampak očitno, kot sem napisala sem za taščo in moža samo en človek, ki živi tukaj v bajti, je rodil dva otroka in nosi dodaten dohodek.
Cincava pred otrokom… mogoče tako deluje, ti pa lahko povem primer kaj bi se zgodilo če bi tašči zaloputnila vrata pred nosom : delala bi se bogo pred ta malim in možem, češ, kaki tiran sem, zdaj mora vzet tableto za pritisk in it ležat – pa ni taki hudi bolnik, ker ji je doktor enkrat že sam povedal da je simulant!
Ali pa na primer če bi možu povedala svoje – bi pred malim ” ja češ, mami se meša”
To vse sem že dala skozi. In kaj je potem boljše?


Saj si ga dobila: rada se imej. In v tvoji situaciji to pomeni: loči se. Pa tega ne rečem z lahkim srcem. Ampak ti si pri teh ljudeh poskusila vse, pa – je kaj pomagalo? Kakšen nasvet bi še rada? Ti ljudje tebe ne upoštevajo, nikoli te niso in te ne bojo čudežno začeli spoštovati.

Nič me ne “moti”, da bi ti rada grozila z ločitvijo. Povem pa ti, da je to korak, ki bo vse spremenil. Na dva možna načina:

a) odideš, se ločiš, finančno si veliko na slabšem, imaš logistične probleme z varstvom, probleme v službi, tvoj bivši mož in njegovi te še zmeraj dajejo v nič pred otrokom in na vse kriplje minirajo tvojo vzgojo, ampak to dvakrat na teden popoldne in vsak drugi vikend, sicer pa ne;

b) drugi scenarij: ne odideš, ker se tip potuhne in obljubi par stvari, ti ostaneš in s tem potrdiš vsem skupaj, da te ni za jemat resno. Obenem ti pa nihče več popolnoma ničesar ne zaupa, ker nikoli ne veš, zato temu ustrezno tudi ravnajo. Tip si išče rezervo, babica poskuša vnuka prepričati, da je boljša od tebe in da ga ti nimaš rada in da mora ostati pri njej. To se lahko zgodi. Praviš “vse vas moti, ker bi grozila z ločitvijo, ampak nič drugega ne pomaga”. Nič nas ne moti, ampak vemo, kaj se bo najverjetneje zgodilo, medtem ko ti vidiš samo

c) tretji scenarij: tvoj mož pride k sebi, spozna, kako te boli duša, se skesa, ker je materi svojih otrok to naredil, svoji mami končno pove svoje, skupaj se odselita, živite srečno v svojem stanovanju nekje daleč od vtikanja njegove družine. Ja, so taki primeri, ampak jaz se ne bi zanašala na to, ker so izjemno redki. Še enkrat: ne grozi z ločitvijo, da bi bilo kaj bolje, ker bo še slabše. Če greš v to, greš s polno odločitvijo, da odhajaš. In res greš. Če pride on za tabo, super, si dosegla svoje, ampak … beri zgoraj.

Si nežno bitje brez prave samozavesti, brez pravega občutka, koliko je vredna, kako dragoceno bitje je. Zato si prišla k napačnim ljudem in zato jih ne zmoreš ustaviti. To so ljudje, ki čutijo tvojo mehkobo, tvoje šibke točke. Lej, jaz sem v primerljivi situaciji šla na terapijo. Terapevtka me je poslušala, potem me je pa ustavila in me je vprašala, zakaj to prenašam. Kakšna druga ne bi tega tolerirala niti pet minut, mi je rekla. Kar pozijala sem, ker nikoli v življenju nisem razmišljala, da imam pravico udariti po mizi in zahtevati, da se nekaj pri priči neha. Tebi tudi ne bi škodil kak pogovor z dobrim terapevtom. A si opazila – prebrala si naše odgovore in si na njih reagirala “joj, ne pustijo mi, ne smem, kregajo me”, medtem ko je bilo rečeno čisto nekaj drugega. Odrasla ženska si, si opazila? Mama, zaposlena, nima ti kdo kaj govorit!


Saj si ga dobila: rada se imej. In v tvoji situaciji to pomeni: loči se. Pa tega ne rečem z lahkim srcem. Ampak ti si pri teh ljudeh poskusila vse, pa – je kaj pomagalo? Kakšen nasvet bi še rada? Ti ljudje tebe ne upoštevajo, nikoli te niso in te ne bojo čudežno začeli spoštovati.

Nič me ne “moti”, da bi ti rada grozila z ločitvijo. Povem pa ti, da je to korak, ki bo vse spremenil. Na dva možna načina:

a) odideš, se ločiš, finančno si veliko na slabšem, imaš logistične probleme z varstvom, probleme v službi, tvoj bivši mož in njegovi te še zmeraj dajejo v nič pred otrokom in na vse kriplje minirajo tvojo vzgojo, ampak to dvakrat na teden popoldne in vsak drugi vikend, sicer pa ne;

b) drugi scenarij: ne odideš, ker se tip potuhne in obljubi par stvari, ti ostaneš in s tem potrdiš vsem skupaj, da te ni za jemat resno. Obenem ti pa nihče več popolnoma ničesar ne zaupa, ker nikoli ne veš, zato temu ustrezno tudi ravnajo. Tip si išče rezervo, babica poskuša vnuka prepričati, da je boljša od tebe in da ga ti nimaš rada in da mora ostati pri njej. To se lahko zgodi. Praviš “vse vas moti, ker bi grozila z ločitvijo, ampak nič drugega ne pomaga”. Nič nas ne moti, ampak vemo, kaj se bo najverjetneje zgodilo, medtem ko ti vidiš samo

c) tretji scenarij: tvoj mož pride k sebi, spozna, kako te boli duša, se skesa, ker je materi svojih otrok to naredil, svoji mami končno pove svoje, skupaj se odselita, živite srečno v svojem stanovanju nekje daleč od vtikanja njegove družine. Ja, so taki primeri, ampak jaz se ne bi zanašala na to, ker so izjemno redki. Še enkrat: ne grozi z ločitvijo, da bi bilo kaj bolje, ker bo še slabše. Če greš v to, greš s polno odločitvijo, da odhajaš. In res greš. Če pride on za tabo, super, si dosegla svoje, ampak … beri zgoraj.

Si nežno bitje brez prave samozavesti, brez pravega občutka, koliko je vredna, kako dragoceno bitje je. Zato si prišla k napačnim ljudem in zato jih ne zmoreš ustaviti. To so ljudje, ki čutijo tvojo mehkobo, tvoje šibke točke. Lej, jaz sem v primerljivi situaciji šla na terapijo. Terapevtka me je poslušala, potem me je pa ustavila in me je vprašala, zakaj to prenašam. Kakšna druga ne bi tega tolerirala niti pet minut, mi je rekla. Kar pozijala sem, ker nikoli v življenju nisem razmišljala, da imam pravico udariti po mizi in zahtevati, da se nekaj pri priči neha. Tebi tudi ne bi škodil kak pogovor z dobrim terapevtom. A si opazila – prebrala si naše odgovore in si na njih reagirala “joj, ne pustijo mi, ne smem, kregajo me”, medtem ko je bilo rečeno čisto nekaj drugega. Odrasla ženska si, si opazila? Mama, zaposlena, nima ti kdo kaj govorit![/quote]

Do pike se strinjam!
Srečno!

New Report

Close