Pozdravljeni,

s fantom sva skupaj skoraj 3 leta. Jaz sem imam svoje stanovanje on pa je pri 35 še vedno živel pri svojih starših. Oddaljena sva nekje 100 km. Na začetku je k meni prišel za vikende, kasneje pa še kakšen dan med tednom. In že od samega začetka s to situacijo niso bili najbolj zadovoljni njegovi starši. Vedno znova in znova so spraševali zakaj ne more bit več doma. Vedno so imeli tisoč in en izgovor zakaj mora prit. Kasneje je nekako naneslo, da se je preselil k meni. Vendar se je vsak dan ustavljal pri svojih starših, saj se iz službe pelje mimo njih. Ko je naneslo, da je imel kakšen dan dopust in ga recimo 4 dni ni bilo, potem je že pes kihal, mački je dlaka odpadala,… vse, samo da bi se oglasil. Ko sva bila pri njih na obisku in sva se zvečer odpravljala domov, je bilo vedno isto vprašanje: “saj ne mislita it, res ne moreta nikoli bit doma?”. vendar najin dom ni pri njih. Ko so prazniki je vprašanje zakaj ne moreva bit doma. Ko ga kličejo vprašajo kdaj bo prišel domov. Ko prideva z dopusta mu naštejejo kaj je vse treba postoriti. Njegovi starši so že starejši in ne zmorejo več vsega kar lahko mlajši. Vendar še vedno lahko skrbijo zase, kuhajo, delajo na vrtu,…ampak moj partner jim mora pomagati, da lahko imajo še druge stvari (ki pa pomojem mnenju niso pomembne in ko jih pač ne moreš več sam delat, jih pač nimaš). Zdaj ko sem mu pa rekla, da se mi res ne zdi normalno, da vsak dan hodi tja pa pride domov vsak dan kasneje zaradi tega, se je odločil, da hodi na malco med službo k njim. S tem izgubi eno uro, malce pa ima seveda 30 minut. To naredi skoraj vsak dan, ostale dneve pa gre popoldne tja, saj treba peljat mamo v trgovino, zamenjat plin, prestavit rože, okopat vrt, žagat drva, sestavit omaro, seveda pa jo še prej it gledat v trgovino, jo naslednjič pripeljat domov, it v lekarno…. v glavnem. po eni strani si mislim naj dela kar hoče, po drugi strani pa mi gredo zelo zelo na živce. Sosedo imava, ki je stara skoraj 90 let pa skrbi zase in ima svoj vrt. in je mimogrede dosti manj gibljiva kot njegovi starši. Oni pa ne morejo nič uredit sami, bi pa vse imeli. Vsak dan neomejeno sporočil, vsak dan vprašanja kdaj pride, čeprav pride vsak dan, razen za vikend. Vsak dan neko novo delo zanj,… v glavnem, sploh ne znam postavit vprašanja, zanima me samo vaše mnenje ali lahko partnerju rečem, da ne sme hodit k staršem vsak dan, da naj zna rečt tudi ne. Ali nimam pravice do tega? Strah me je kaj bo prinesla prihodnost, saj bodo zmogli vedno manj. Midva pa se pogovarjava o otrocih samo me je strah.

ne vem kje ti živiš, ampak v Sloveniji še vedno velja fevdalni red. Človek se lahko preseli samo, če mu gospodar, to so v tem primeru starši, to dovoli. In tale mladenič oz. moški srednjih let, tega dovoljenja nima in ga nikoli ne bo dobil.
Če ga boš hotela imeti, se boš preselila k njemu v mansardo in pika.
On je v paketu in ne sam.

Tale tvoj partner je zelo ubogi, njegova starša pa sta preprosto nasilna – po 30.letu gre za vikend k punci in norita?!?! Ne, ne, ne tole je samo nasilje, pazi na reveža, ker ko jima bo prej ko slej enkrat moral reči “ne” bo tako hudo, da bo vsaj en odšel v prisilnem jopiču ali krsti.

Vem, da se sliši butasto in nezrelo, če ne še kaj drugega, ampak daj postavi se mu v bran. Bodi prava baba, pa pojdi z dedcem tja in ga brani.
Tam bodi z nasmeškom in tema dvema nasilnežema kimaj in delaj “hihi”, pa še kaj odgovori v njegovem imenu. Ta dva ga tolčeta z istimi palicami in prijemi od rojstva – ki tebe ne ganejo.

Če se tebi začne tašča jokat “plenice sem ti menjala, kako si lahko tako hudobna!!!” Se ji boš v ksiht smejala.
Če ti tast po mizi začne tolči in kričati, da si nespoštljiva in si zaslužiš klofuto, boš mirne vesti poklicala policijo.

Tipu povej, da tja za malico nima več za hoditi, in pred njim pokliči taščo in povej da mu grozi odpoved zaradi zamujanja iz malice, da ga do (sobote ali nedelje) tja ne bo, in da bosta v (Sob ali Ned) na kosilu pri tvojih. Svoj telefon naj da tebi vsakič, ko onadva pokličeta in se javi, ker je na WC, pod tušem, s psom na sprehodu, prijatelji na pivu – njega f**King NI. Ne dovoli več stika z njegovimi ta starimi brez tebe za npr. 3mesece – boš vidla kako se bo poznalo.
Pa seveda s fantom se to morata dogovoriti – da ne boš še ena, ki samo po njemu tolče.
Lp

Tako kot majhnim otrokom je tudi nekaterim odraslim treba postavljat meje. Včasih to velja tudi za preveč posesivne starše. Prejšnja dva odgovora sta zelo nazorna in tudi ustrezna. Jaz ti dam popolnoma prav, fantovi starši so nemogoči in mu ne dovolijo živeti svojega življenja, jemljeta ga kot svoj podaljšek in tako rekoč sužnja, ki jima je dolžan biti vedno na voljo.

Razlogov za tak odnos do otrok je več, zelo pogost je na primer, da zakon ne funkcionira brez amortizerja, kar so ponavadi otroci. Drugi je enostavno nezmožnost trezne presoje o svojih sposobnostih in o tem, koliko smeš obremenjevati druge. Tretji so kake psihiatrične diagnoze oziroma motnje.
Fant je verjetno vse življenje prenašal takšen modus operandi svojih staršev in se niti ne zaveda, kako zgrešen je in česa vsega sta ga s tem oropala. Ker drugih ne moremo spreminjati oziroma zelo težko, se mora spremeniti on, odrasti, se začeti zavzemati sam zase in za vaju kot par (pozneje po to še vajina družina, če bosta imela otroke). Če se on počuti tako kot ti, torej da ga starši dušijo, sta že naredila par korakov v pravo smer in je treba samo izbrati metode odbijanja napadov staršev.
Prav je, da nudimo pomoč. Ampak ta ima svoje meje, sploh če so na voljo tudi druge možnosti. Če te možnosti pomoči potrebnemu niso idealne, to ni več naš problem. To je težko uveljavit, sploh ko gre za starše, je pa nujno. Generacija, ki je zdaj stara 65, 70, bo dočakala zelo visoko starost, hkrati pa je večinoma zgodaj izgubila svoje starše in nima izkušenj iz prve roke, kako je 10, 20 ali celo 30 let servisirati nekoga in hkrati skušati imeti svoje življenje.
Včasih se ta patologija poklopi na obeh straneh, torej da tudi otrokom ustreza živeti za starše. Tvoj fant se je že skoraj zaciklal v to.
Starše lahko omeji, da jim predpiše število klicev. Če zboli pes, pomaga veterinar. Če nimata prevoza, obstajajo taksiji. Trgovine običajno nudijo tudi dostavo domov in celo montažo. Vrta delaš toliko, kot zmoreš, preštiha ti lahko nekdo, ki ga plačaš. Mogoče je tudi čas, da se odkrito pogovorite oz. se tvoj partner pogovori z njima. Prišel bo trenutek, ko bosta res rabila veliko pomoči in bo to neizogibno, ker naš sistem žal ni zelo učinkovit pri skrbi starejših in obnemoglih. Naj te “jolije” prišparata za takrat, zdaj pa naj se skušata čim večkrat znajti sama. Če bosta sina izčrpala že zdaj, jima ne bo mogel pomagati, ko bo to res nujno. To je življenje in to so življenjske zadeve. Nekateri smo jih dali skozi. Treba je biti realen in treba je tudi starše postaviti na realna tla, če se ne znajo sami prizemljit. Magari tako, da ti govoriš namesto njega, zakaj pa ne.

Reši se ga dokler še nista z otroki itd. Mamin sinko, ki ni sposoben zaživeti po svoje.
Tašči naj bo jasno da sta z možem sama in naj delajo in imajo toliko kolikor zmorejo, ne pa vrtovi in njive polne dela, ne zmorejo pa sami narediti nič…. nobenemu sinu ali hčeri ni problem pomagati, a vsak dan, teden to je pa že obsesija in izkoriščanje.

[[[Zdaj ko sem mu pa rekla, da se mi res ne zdi normalno, da vsak dan hodi tja pa pride domov vsak dan kasneje zaradi tega, se je odločil, da hodi na malco med službo k njim. S tem izgubi eno uro, malce pa ima seveda 30 minut. To naredi skoraj vsak dan, ostale dneve pa gre popoldne tja, ]]]

Kako ima lahko fant v sedanjem trgu dela, službo, kjer lahko vsak dan 30min zamudi iz malice, če se njegova starša ne poznata s šefom? Komu ga bosta blatila, če bi hotel na svoje? Pri takšni posesivnosti, kjer je “greh” biti za vikend pri punci, ko si 30+, ti garantiram, da mu nista pustila službe, kjer ne bi držala vsaj par niti v rokah.

Sam se ne bo izvlekel iz tega, verjemi, da sta poskrbela, da je lahko na varnem samo v grobu. Vem, da je zelo grdo od mene, da polagam odgovornost na

Pozdravljeni še enkrat,

najprej hvala za vaše odgovore. Res sem vesela, da nisem edina, ki takšen odnos mame do sina kritizira.

naj najprej povem bolj natančno o tej malici. On se mora v službi štemplat in če je eno uro na malci je to njegova stvar, pač na koncu dneva mu manjka pol ure. Torej, glede na naravo njegovega dela, ima obdobja, ko mora zaradi obsega dela, delat nadure. In namesto, da bi se te nadure nabrale za kakšen prost dan, lepo počasi ampak vztrajno izginjajo s temi 30 min na dan.
Nimata pa njegova starša nikakršne povezave z zunanjim svetom. Tako da tudi blatenje ne pride v poštev, saj razen v trgovine ne hodita nikamor.

Moram priznati, da je situacija dosti boljša kot je bila na začetku vendar ker so se na začetku dogajale res nenormalne stvari kar se tiče njihovega izkoriščanja svojega sina, me seveda zdaj že zmotijo stvari, ki me verjetno ne bi, če ne bi imela že od prej vsega poln kufer.
En takšen primer je, da ji je cela družina kupila toplo gredo za rojstni dan. In ko mi je partner povedal za to idejo, sem skočila do stropa in se začela dret, če so razmišljali kdo bo to postavil. Saj vem, da ni dosti dela in da ni težko staršem postavit nekaj takega samo to je bilo za vse njih samoumevno, da bo on. Zakaj? Zakaj morajo kupit takšno darilo, brez da bi pomislili kako bo postavljeno? In seveda smo ji to dali en četrtek ko je bil pač njen rojstni dan in je rekla: super, to pa moraš za vikend postavit. Mislila sem, da se mi bo zmešalo od vrenja v meni, seveda pa nisem nič rekla. Po poti domov sva se skregala kot že nič kolikokrat zaradi teh stvari. In greda še ne stoji. Ampak je to normalno? Ne bom ga zapustila, ker se imava preveč fajn. Na prste ene roke bi lahko preštela prepire, ki jih imava in niso povezani z njegovimi starši. Res se imava fajn dokler tema ne nanese na njih. Takrat pa se na smrt skregava in se mi res zdi škoda.
Je pa še ena stvar, ki me zelo moti. Oni sploh nimajo slabe pokojnine ampak ne znajo z denarjem in ko si kaj umislijo sploh nimajo denarja za to in je samoumevno, da plača sin, potem pa mu vsak mesec vračajo (vsaj upam, da je to res). Prav tako da polovico za drva on zraven in ko sem ga vprašala zakaj, je rekel, da mora, ker je vedno deval zraven. Ja, razumem, da je prispeval ko je živel tam ampak je sedaj še vedno dolžen plačevat, čeprav ne živi več tam. Razumela bi, če bi bila slaba pokojnina in ne bi imeli. Ampak temu ni tako. Mu naj prepovem prispevat denar? saj je denar njegov, vendar kot partnerja mislim, da vseeno nekako čudno gledano, je ta denar tudi moj. Njemu tudi verjetno ne bi bilo prav, če bi jaz denar zapravljala za druge.

Nekje 2 leti sem čakala, da jih je postopoma navajal, da ga je vedno manj. Samo je to pri 35 res potrebno? Pač greš, iz danes na jutri ne pa dve leti navajanja…. Zdaj pa govori, da jim itak minimalno pomaga, res tisto kar ne zmorejo sami. To je res vendar to, kar ne zmorejo sami se nabere, ker se nočejo ničemur odrečt. Košnja trave bo zdaj vsak teden. Pomlad se bliža in delo na vrtu, okolici je neizbežno…Povejte mi prosim, kolikokrat na teden/mesec je normalno da gre sin, ki je star 36 let k svojim staršem pomagat. Res ne vem več kaj naj in strah me je kaj bo prinesla pomlad, zato bi rada kakšno mennje, saj sama več ne vem kdo pretirava. Jaz ker mislim, da naj pomaga tam občasno pri kakšni stvari, ki je pač nujna in nič drugega. Ali oni, ki bi radi, da kosi travo, vozi v trgovino, prekoplje vrt, žaga drva, sestavi omaro,…
Kaj je kot otrok po moralni dolžnosti dolžan naredit za svoje starše, ki še lahko skrbijo sami zase kar se tiče kuhanja, pospravljanja, vožnje z avtobusom, taxijem itd.

Najlepša hvala za vse odgovore, ker ste mi res v pomoč.

Vsaka taka *** je samo način nasilja nad sinom. Tudi to z malico: “ja, kako to, da ti manjka po 3h na teden – kaj pa delaš?”
On jima mora dajati denar “za drva” zato, da ga izsiljujeta “glej kakšen strošek si, denar ti dajeva” in “kako si boš otroka privoščil brez naju”.
Na vrtu mora garati, zato, da je fizično tam na pranju možganov, dam roko v ogenj, če sta mu 1x pristno rekla hvala.

Vsak, vsaj kanček dostojen starš, naredi vse v svoji moči, da se njihov otrok NE UKVARJA z njimi.
Da si “dolžen” priti pomagat staršem na vrtu (ne koline, trgatev ipd.) morajo biti začasno nepokretni npr. Zlom noge ali po operaciji.
Da takole “zahtevajo”, da se z njima pogovarja, ukvarja in ju zabava, je upravičeno, če bi dobila neozdravljivo bolezen (z zdravniškim potrdilom).

Vaju s fantom imata točno tam, kjer vaju hočeta – tebi se že meša od te kolektivne psihoze (ker si podzavestno zaznala, da je vsaka malenkost eno izživljanje, razum pa ti ne dopušča takega ekstrema), medtem ko tvojega fanta še vedno držita v rokah in mu vcepljata “boš videl, da naju sovraži – zakaj naju izdajaš, zakaj si nehvaležen”.

In BTW, če se nekaj ne ukrene, se bosta po parih letih razšla, ker tega nihče ne more zdržati, in bosta oba obžalovala verjetno do smrti – to, da se nekdo odloči namesto tebe, da si se že skregal z nekom tretjim in zganja nepojmljivo, nenehno, večletno nasilje … ZLOMI TE!

Ostajam pri svojem prvotnem nasvetu – da se s fantom poskusi zmeniti, da govoriš/se odločaš v njegovem imenu, in da tja ne gre več nenadzorovano … In zaradi vsega pranja možganov, daj (1.) časovno omejitev npr. 3 mesece ali 1 leto in (2.) Razlog, da želiš preizkusiti/vaditi za “potem, ko se bova dokončno odločila za otroka” (kar v bistvu ni laž), ter (3.) Da hočeš razčistiti in popraviti svoj odnos z njima, ker se ti “zdi”, da se kregata samo okoli njiju.
POZOR! NE DOPUSTI, DA NJEGOVA STARŠA IZVESTA KAJ SE DOGAJA!!! Ker bosta spremenila igro, taktiko in prijem.

Res veliko sreče

Ne bom ga zapustila, ker se imava preveč fajn. Na prste ene roke bi lahko preštela prepire, ki jih imava in niso povezani z njegovimi starši. Res se imava fajn dokler tema ne nanese na njih. Takrat pa se na smrt skregava in se mi res zdi škoda.

Za to je razlog. Prav ta : da so vajini prepiri zdaj zgoščeni okoli ene teme, njegovih staršev. To je le en odklon v vajini zvezi, le ena reč, ki ni taka kot se zdi. Ne pravim, da bi se drugače skozinskoz prepirala. Ampak dokler je v vezi prisoten tako močen ” katalizator ” je tudi vse drugo popačeno. Verjamem da se ti sedaj ne zdi tako. Ampak drugače ne more biti, to je dejstvo. Kot bi recimo imela v prostoru več vonjev, po citrusih, vrtnicah, žajblju…. potem pa bi po tleh polila kis. Vsi prejšnji vonji bi se umaknili ali pa bi jih zaznavala drugače (šibkeje, z drugačno aromo ).

Dala sem skozi to kar opisuješ. Leta dolgo sem verjela, da so glavni problem njegovi starši. Desetletje in pol prepirov in mojih solz in obupa, brezupa že, ker se ni nič spremenilo. Samo jaz sem postajala vsebolj zagrenjena in depresivna. Vmes so prišli otroci. Upala sem, da bo sedaj dojel, kdo je zdaj njegova družina in kdo ga ima v resnici rad, ne pa da ga izkorišča in manipulira.

Ni.

Prišlo je do točke, ko sem končno jaz dojela, da to ni normalno, da gre za nekakšno bolezen, motnjo, odvisnost. Tedaj sem ga smrtno resno dala pred odločitev : ali poišče terapevtsko pomoč ali ločitev. Odločil se je za pomoč. Na srečo je terapevtka želela, da tudi jaz sodelujem v terapiji. Skupaj sva se več kot leto dni učila, kaj je kaj in kaj poganja najin, ja najin bolan odnos. Res je, da je imel strupene starše, kot so že drugi zgoraj opisali, in da je šele skozi terapijo spoznal, da tu ni imel nikoli ljubezni, da je bil samo sredstvo. Da ga niso hoteli izpustiti in da sam ni bil sposoben ” prerezati popkovine” . Ampak tudi jaz sem prispevala svoje. Kot prvo če bi bila “normalna”, dovolj samozavestna, če si ne bi delala iluzij, kako bo boljše in kako ga bom spremenila, bi zvezo že na začetku prekinila. Kot drugo se ne bi spuščala v take dramatične odzive kot si tudi ti opisala (da si se začela dreti zaradi tople grede ). Taki skrajni odzivi so jasen simptom, da je tudi z nami nekaj narobe. In da smo mogoče odvisni od drame. Čeprav se nam takrat zdi, da drugače sploh ne bi mogli odreagirat. Da smo samo odreagirali kot vsak ” normalen “. Ne ni tako. Normalen umirjen samozavesten človek bi se mirno a resno pogovoril, postavil meje. Napr. ne morem biti v odnosu, kjer sem napram staršem vedno na stranskem tiru, zato bom odnos zapustila, če ne bo spremembe. Tvoja drama je verjetno privlačna tudi za partnerja, saj je tega vajen od doma. V tem prepoznava poznano, domače, nekaj kar ” rabi”. Kot tretje ne bi prepoznavala problemav v njegovih starših, ampak tam kjer so bili v resnici- pri njemu. Ko otrok takih staršev odraste, je namreč na njemu odgovornost, da poskrbi zase in se reši bolnih vzorcev in pretrga popkovino. Ne pa da v to dramo in v te bolne odnose potegne še svojega partnerja in po možnosti, še njune otroke!

Dokler ne bo on sam uvidel problema in ga začel reševati, ti ne moreš storiti nič- razen da poganjaš dramo dalje in s tem oba samo še bolj toneta. Resnično ti ne priporočam, da nadaljna desetletja svojega življenja preživiš tako v prazno, in boleče in obupano. Rade se pridružijo duševne in tudi telesne bolezni, ker se vsa ta toksičnost nekje pač mora manifestirat. In ko imaš otroke, še na njih prenašaš vse to. In nekega dne imaš najstnike, ki s tabo delajo in govorijo tako kot tast in tašča. In takrat spet umreš v sebi. Tako kot si umiral kot otrok, ki ni dobil ustrezne ljubezni in zdrave samopodobe- in zato kot odrasel ne moreš prekiniti strupenih odnosov. In začarani krogi se vrtijo dalje….

Res bi bilo lepo in dobro, če ljudje ne bi rabili 15, 20 in več let, da to ugotovijo. Dobro poznam fazo, ko misliš “eh to pa že ne velja zame in za mojega, pri nama je drugače, midva bova to rešila, meni-nama bo uspelo, ker se ljubiva ” in podobne iluzije. Pri tem pa sploh ne razumemo, kaj ljubezen v resnici je.

Želim ti, da bi ti uspelo prej kot večini. Poiščita terapevtsko pomoč.

Zelo širok in realen odgovor/nasvet oziroma pogled na problem.

Glede na to, da je tvoj partner zdresiran v ubogljivega sinčka in si ti tako nesamozavestna, predvidevam, da boš ostala z njim. Piši spet čez 10-15 let, ko boš na istem kot sedaj, samo otopela, izmozgana, nezadovoljna, nesrečna in boš v to mizerijo rodila še enega ali dva otroka.

posesivna snaha pozdravljeni.

Z zanimanjem sem prebral vaš prispevek.

Verjamem vam, ko pišete, da vaš partner s svojimi starši preživi preveč časa in po nepotrebnem. Je pa to samo en vidik, ki v opisanem sistemu primarne in sekundarne skupnosti nikakor ni edini.

Veliko pišete o starših vašega partnerja, čeprav bi to morala biti za vas postranska stvar. Tisto, kar je pomembno je vajin odnos in če prav razumem je ta dober, ko sta skupaj in ne govorita o njegovih starših. Ali je pol ure dnevno, ki jih preživi vaš partner s svojimi starši res problem sam po sebi? Ali je večji problem pravzaprav v kontroli, kjer ena stran uporablja ene metode pritegnitve pozornosti in druga stran druge.

Zelo velik korak osebnostni korak naprej bi lahko naredili, če bi začenjali prepoznavati elemente strahu in kontrole partnerjevih staršev vsaj v določeni meri tudi pri sebi. Ali lahko najdete določene povezave tudi med vašo družino in sedanjim odnosom s partnerjem? Ali lahko sprejmete, da za nekaj ur dnevno partnerja delite z njegovo službo in še pol ure z njegovimi starši. Če bi to lahko naredili, potem bi se napetost v dinamiki vseh vpletenih zelo znižala. Posledično pa bi se spremenila tudi dinamika sama, morda celo v smer, ko se njegovi starši ne bi počutili tako ogrožene od vas. Ni potrebno veliko, pogosto je dovolj kakšna malenkost.

Tisto, kar je resnično pomembno, je odnos med vami in partnerjem. Če tega ne moreta urediti sama, potem je je zelo smiselno, da poiščete primerno strokovno podporo. Da bi lažje razumeli celotno situacijo bi bilo zelo dobro vedeti, kakšno je iskreno mnenje vašega partnerja. V določenih delih Slovenije (in družinah) je skrb za starše v starosti zelo pomembna vrednota, v kakšnih drugih pa ravno obratno. Tako kot nikjer, tudi tu ni dobra nobena skrajnost. Poiskati tisto “sladko točko” ravnovesja pa je vedno izziv.

Vse dobro.

Avtorica, tale odgovor je en od najboljših kar sem jih tukaj prebrala, v tej temi in nasploh!
Toplo ti svetujem, da ga prebereš NEKAJKRAT! (dokler se ti res ne usede v zavest, se ga zaveš).
Veliko sreče ti želim.

G. Topovšek,
Zelo spoštljivo, bi vas opozorila, da problem ni v 30min na dan, ki jih partner od “PosesivnaSnaha” nameni svojim staršem, vendar je mnogo širša slika – omenila je, da je bil že na začetku zveze problem, če je 30+letni sin bil celi vikend pri punci, in je problem, ko ima dopust, in je/bo vsak vikend moral priti travo Košir dvema za delo na vrtu sposobnima staršema…
Razumem, da imate znanje in kvalifikacije, ter spoštujem vaše mnenje, vendar mi lastne izkušnje ne dovolijo ostati tiho in vas ne opozoriti na “ostale” podrobnosti
Lep pozdrav

G. Topovšek,
Zelo spoštljivo, bi vas opozorila, da problem ni v 30min na dan, ki jih partner od “PosesivnaSnaha” nameni svojim staršem, vendar je mnogo širša slika – omenila je, da je bil že na začetku zveze problem, če je 30+letni sin bil celi vikend pri punci, in je problem, ko ima dopust, in je/bo vsak vikend moral priti travo Košir dvema za delo na vrtu sposobnima staršema…
Razumem, da imate znanje in kvalifikacije, ter spoštujem vaše mnenje, vendar mi lastne izkušnje ne dovolijo ostati tiho in vas ne opozoriti na “ostale” podrobnosti
Lep pozdrav
[/quote]
Hvala za vašo repliko. Druga mnenja so vedno dobrodošla, če so izražena na spoštljiv način. Dobro se zavedam vidika, na katerega ste opozorili. Vendar v resnici ne vemo ničesar o partnerju “posesivne snahe” in ničesar o njegovih starših. Ničesar ne vemo o njihovih vrednotah.

Partnerja nimamo pravice spreminjati, še manj njegove starše, lahko pa postavimo meje in tudi odnos prekinemo, če se v odnosu ne počutimo dobro. Kriterij za to bi morala biti kvaliteta partnerskega odnosa, kjer se lahko oba partnerja počutita varno, kjer je izražen JAZ obeh partnerjev, in kjer vlada zaupanje, spoštovanje in povezanost. Če tega ni, potem je potrebno delati na tem, če ne gre drugače, tudi s pomočjo strokovne podpore. Priporočam čimprej, ko se da skoraj vedno nekaj pozitivnega narediti, in ne kasneje, ko je škoda v odnosu že prevelika, da bi jo bilo mogoče popraviti.

Vse dobro.

G. Topovšek,
Najprej hvala za razumevajoč odgovor.
Se popolnoma strinjam, da imamo samo njeno plat zgodbe, samo njen pogled na zgodbo, ter samo tiste informacije, ki jih je delila – kar je dejstvo na delno-anonimnih forumih.
Ker je objektivno resnico nemogoče doseči (ali skoraj nemogoče) pri čustvih in namerah znotraj skupine ljudi, moramo (vsaj laiki), dopolniti vrzeli z lastnimi izkušnjami, mnenji in pogledi.
In znotraj mojega subjektivnega krpanja zgodbe menim, da bi, ne glede na izvorno namero “PosesivnaSnaha”, bilo za fanta koristno, da ga nekdo malo porine stran od staršev proti samostojnosti. Vzorci, ki se vzpostavljajo in krepijo 35 let so zelo “trdovratni”, medtem ko vzorce, ki potekajo 3leta lažje ozdravimo in jih tudi sami mnogo lažje prekinemo. Ponovno – govorim iz lastnih (zelo grenkih) izkušenj – imam starše, ki gredo tako nepojmljivo daleč z “dolžna si mi”… Da resnično znoriš in vsak, ne glede na to, kako uravnovešen je, takšne kolektivne, z nasiljem inducirane psihoze ne zdrži in tudi ne more… Kar ste verjetno razbrali ob mojih odgovorih, ki se slišijo kot, da jih pišem med shizofrenično epizodo.

Kljub temu, da bom “trmarila” pri svojem laičnem, subjektivnem in “črno-belem” mnenju, sem zelo vesela, da ste izpostaviti drugo možnost, drugi (možen) vidik in drugi pristop k rešitvi znotraj “odtenkov sive”. In seveda se pridružujem mnenju, da bi strokovna podpora, pri kateri bi sodelovala tako PS kot njen partner, pripomogla k razkritju ali ga skuša spremeniti ali mu pomagati (oziroma katera namera prevlada) ter kaj bi bilo najbolje za suverenost obeh.
Lep pozdrav in vse dobro tudi vam ter ponovno hvala za “upoštevanje mojega mnenja, četudi ni enak vašemu” (prepogosto se samo razvrednoti tuje mnenje, brez obrazložitve – vsakič sem znova prijetno presenečena).

Dobro vas razumem. Veliko je takšnih primerov.

Žal težave ne boste rešili s tem, da boste še vedno pozorni na starše. Majhna je verjetnost, da se bodo spremenili. Toksični odnosi, so še vedno odnosi. Lahko bi rekli, da lahko bežite, vendar pa se ne morete skriti. Zelo pogosto otroci, ki živijo vzorce toksičnih odnosov v primarni družine, le te živijo na en ali drug način tudi v drugih odraslih odnosih. Drugače niti ni mogoče, saj se največ naučimo s ponavljanjem.

Težavo lahko rešite samo tako, da se začnete učiti kakšni so zdravi odnosi. Šele, ko človek to začuti in vsaj na nekem nivoju osvoji, lahko začne postavljati meje na pravi način in se ločevati od toksičnega dela, ter krepiti zdravi del odnosa z neko osebo.

Zdrave odnose se lahko učimo imeti s prijatelji, sodelavci, partnerjem in nenazadnje tudi s terapevtom, če drugje tega ni mogoče izkusiti in raziskati.

Vse dobro.

Tale čas karantene, verjamem da je lahko začasno rešil ali vsaj omilil stalne “obiske” vašega partnerja pri starših. Ali so pa zdaj še bolj nebogljeni.
Podobno izkušnjo imam, v morda nekoliko blažji obliki in nekako čutim, kar čutite vi. Res si poiščita pomoč. Vaš partner, ki ima vgrajene odnose že 35 let morda ne razume, da to ni tako samoumevno, kot mu rečete vi. Koristen je nevtralen pogled tretje osebe, ki bo morda razkril pri še kaj drugega. Da najdeta kompas za skupno pravo smer.
Vse dobro vam zelim.

Zakaj pa ne greš zraven in pomagaš? Mogoče bodo začeli gledati na stvari drugače. In po vsej verjetnosti če tam nisi dobrodošla tudi sina ne bodo tako pogosto klicali. Je lepo, da pomaga. Sem bila v podobni situaciji…se je vleklo leta in leta..sedaj sva zase in sva srečna. Jaz osebno nisem nikoli in nikoli ne bom rekla da staršev ne sme obiskati. Je tudi moj takrat hodil sam k staršem, tam jedel, ko so ga klicali nobeden ni vprašal zame…ampak veš kaj? Na koncu ljubezen zmaga. Moja tašča je MORALA me sprejeti,ker je vedela da lahko zgubi tudi sina. Če imaš res rad, potrpis, pojes marsikatero besedo, in pustiš, da začnejo sami gledati okrog sebe. Moja izkušnja: bolj boš kazala, da te to moti, bolj bosta imela veselje, to delati kar pač delata. Mogoče se motim. Poskusi.. veliko sreče.

Ni nemogoča tašča, ona je kakšna je. Je pa odvisno kakšen dogovor imajo imajo med sabo. Lahko gre za dogovor o dediščini. Ne vidim problema če hodi pomagat, problem je v tvoji kontroli nad partnerjem. Samo za sebe ga ne moreš imeti, žal ne. Če boš kdaj imela svoje otroke boš tudi želela, da te obiščejo. Ali pomagajo. Ne vem zakaj ne greš za vikend z njim? Se pa bojim, da se bo človek naveličal tebe in tvojega nadzora nad njim in se bo odločil za starše. Pa 100km dolga pot v službo, resno?
Imela sem podobno situacijo kot jo imaš ti, rada sva se imela ampak večno mama. Skozi neprestano klici. Pustila sem ga, ko sem imela po štirih letih dovolj sem mu rekla, da to pa res ni več normalno. Se dve leti sva bila skupaj ampak je šel nazaj k mami. Ker ji je bil dolžan pomagati, brez nje bi bil kriminalec, baje tako je rekel. Ko sva šla narazen mi je bilo grozno hudo, danes po treh letih sem hvaležna. Ne bi zmogla tega odnosa.
Napisala sem svoj primer in svojo zgodbo. Čim bolj mirno in ukvarjaj se sama s seboj. Vse bo čas prinesel.