Nekomu moram povedati.
V meni je toliko jeze, celo agresivnosti in zadnje čase opažam, da se znašam nad otrokom. Ko se to zgodi, bi najraje umrla, tako mi je hudo. Ne želim pisati podrobnosti, naj povem le to, da sem otroku že nekajkrat zadala manjše poškodbe.
Zavedam se, da sem grozna mama, za to niti več ne iščem izgovorov v mojem otroštvu. Dejstvo je, da se ne znam kontrolirati tako kot se ni znala moja mama. Življenje, ki ga trenutno živim, mi ni v nobeno pomoč. Povzroča mi le še več jeze. Predvsem sem jezna nase. In s tem posledično na vse okrog mene.
Nihče, ki me pozna mi takšnega obnašanja sploh ne prisodi – če komu omenim, mi ne verjame…O tem se z nikomer ne morem pogovoriti osebno…Kakšen dan se mi zdi, da je tako zelo težko biti mama. Kakršnakoli. Dobra ali slaba.

Spoštovana libor,

taka je resnica. Kar ste navedli, ste priznali vsem nam in sebi in to je veliko vredno! Ni zadosti za rešitev problema, je pa njegov začetek.

In zaradi tega vas človek lahko spoštuje, ker ste iskreni. Ker si želite resnico in ne večnega sprenevedanja in izmikanja. Nočete si več lagati. “Takšna sem, delam napako, ne gre mi najbolje…”. In ste naveličani nenehnega obsojanja, napadanja, očitkov, kritiziranja in občutkov nesposobnosti ter krivde. Želite si le tople in razumevajoče besede, da bi vas nekdo zares slišal, razumel in sprejel takšno, kakršni ste. Da se vam ne bi bilo treba več umetno predstavljati, prilagajati, lagati, bežati, ampak da bi bili lahko vi, z vsemi dobrimi in manj dobrimi lastnostmi, da bi se lahko ustavili, umirili in zadihali. Ker je preveč naporno bežati od preteklosti, stran od otroštva in bolečine, ki so vam jo nekoč prizadejali vaši najbližji, predvsem mati, ki ste jo omenili. Nekoč je tudi vaša mati do vas imela podoben odnos, kot ga imate vi danes do svojih otrok: ne-varen, poln agresije, besa, sovraštva, nasilja – in tega nočete več, nočete ponavljati njenih napak, ne veste pa, kaj narediti, da bi bilo drugače. Ne vem sicer, kje je bil vaš oče, ki bi vas takrat moral zaščititi, če je bil bolj priseben.

Danes se vam v različnih situacijah nenadoma sproži bes, ki ga ne zmorete kontrolirati in obvladovati, kar pomeni, da imate negativnih občutkov (besa, sovraštva…) preveč in kateri do danes še niso bili pravilno ovrednoteni, zato so le-ti prevzeli nadzor nad vami in vašim življenjem. Ker ste jih kot majhna punčka s strani vaše matere ogromno pokasirali, niste pa jih mogli nikoli izraziti, mater ustaviti ali ji povedati, kako vam je, se je bes le tiho v vas kopičil, danes pa vam nepričakovano (brez večjega razloga) “uide” na otroke, ki v resnici nimajo nobene zveze z njim, so pa edino varno okolje, kamor ga lahko “lansirate”. Vem, da se tega že zavedate in je izredno dobro slišati vaše zrelo razmišljanje, “da niti nočete več iskati izgovorov v otroštvu” (kar je res) in katero je hkrati dober znak na poti reševanja vaših težav. S tem kažete pripravljenost, da prevzemate odgovornost zase, za svoje mišljenje in vedenje, kajti za vaš nezdrav odnos do otroka, ki ste ga že večkrat tudi ranili, ste odgovorni (ne glede na vaše otroštvo), saj lahko s svojim odnosom in življenjem nekaj naredite. Lahko stopite korak naprej od vaše matere (glede na to, da se vašega nasilja zavedate) in si poiščete neko zunanjo pomoč, ki bo vztrajala z vami in vas spodbujala, kadar vam bo najbolj težko.

Predvidevam, da v svojem partnerju ne najdete opore in razumevanja, zato bi vam na poti okrevanja priporočila, da si poiščete nekoga (strokovnjaka), ki bi mu vsaj približno lahko zaupali in ob katerem bi se počutili varno, medtem ko bi obravnavali izkušnje, ki vam ne dajo miru v življenju. Predvsem je tu pomembna vaša drža, ena trdna odločitev, da takšnega vedenja res nočete več. Imejte takrat v mislih sebe, kot majhno punčko, ki tako močno hrepeni po enem maminem objemu, ki bi povedal vse. Ko boste do sebe našli sočutje, da niste tako grozen in nemogoč človek, kot mislite, da ste, boste našli tudi pot do vašega otroka, ki ga ne boste več prizadeli. Tako kot vi, si tudi vaš otrok želi samo še, da bi najraje umrl, tako težko mu je. Ne more pa se braniti ali si pomagati, ker je odvisen od vas, vi mu lahko pomagate in ga začnete imeti radi drugače, bolj prijazno in bolj nežno. Do tja bo sicer preteklo še veliko časa, kajti to je proces, vendar ne obupajte, saj ste v življenju doživeli še veliko težjih stvari.

Želim vam mnogo močne volje in veliko upanja. Bom mislila na vas.

Hvala, ker ste svojo izkušnjo delili z nami.

Najprej hvala za tako odkrito pisanje in kot ti je odgovorila že terapevtka pogum, da celotno situacijo vidiš zrelo in na začetku izhoda iz nje. Zakaj pravim na začetku izhoda? Ker od zavedanja, da si sposobna nasilja, da ga tudi povzročaš so možne spremembe. Morda pomaga vprašanje kdaj se ti nabere toliko agresivnosti, da otroku povzročiš, kar mu povzročiš, nato pa poskušaš zadevo ustaviti: iti ven, zadihati, se ODLOČITI: ne tega otroku ne bom delala. Kaj te lahko ustavi, da tega res ne boš več delala. Pa še nekaj, kar bi morda lahko pomagalo: Mene osebno je kar pretresla tvoja izpoved, predvsem zaradi iskrenosti, s katero si se predstavila; veliko jih je (nas je), ki smo (so) nad nami ali mi nad njimi že povzročili nasilje, tudi tako o katerem si spregovorila ti, zato je prav, da se o tem spregovori brez obsojanja. Meni osebno je pomagala pot štirih korakov, ki so: zavedati se, da povzročam nasilje, ustaviti se, vprašanje kaj lahko naredim drugače in potem to izvesti v življenje, za vsem tem pa odločitev, da nočem nasilja ne povzročati, ne doživljati. Druge poti pa so morda še, da se obrneš na kakšno društvo, ki se ukvarja z nasiljem in poznajo probleme “obeh” strani.

Spoštovani

Tudi v meni se razrašča nasilje, vendar ne do mlajših (otrok nimam), temveč ga začutim vsakič, ko pomislim na očeta, obračam ga pa verjetno nase/vase. Ko sem živela doma, sem to morala. Da, morala. Druge izbire ni bilo kot si nadeti nasmešek na obraz ter se pretvarjati, da je vse v najlepšem redu ter streči drugim, medtem ko sem sama v sobi norela, ne vedoč, kaj mi sploh je. Drugega oče ni prenesel, njegovi partnerki je pa itak samo do tega, da je on ok. Pred njim daje LAŽNI videz, da ji je ful mar zame in jaz tega zelo dolgo sploh nisem skapirala! Še veliko kasneje sem pa skapirala, da oče to ve in da stvari pusti kot so 🙁 .

Prosim za vašo pomoč, ker ne vem oz. ne znam, resnično NE ZNAM ustaviti nasilja, ki se dogaja v meni. Pa čeprav si še tako želim! Čeprav vsa zmedena tuhtam, kaj lahko storim, pa ne dobim in ne dobim rešitve in je le še slabše, le še več notranje vojne in vedno manj nadzora.

Mislila sem, da imam mirnejše življenje in da sem te stvari bolj ali manj pustila preteklosti. A sestrino poročanje o konfliktu z očetom je v meni znova prebudilo izjemno sovraštvo do očeta in tolikšno zamero, da bi ga tisti trenutek hotela videti trpinčenega ali pa za vedno v zaporu. Takšna krivica se mi zdi, da taki ljudje živijo na prostem! Takšna krivica je, da v mojem otroštvu nihče ni ukrepal! Nihče! Nikogar ni bilo, ki bi takega človeka v trenutkih njegovega nasilja odstranil od mene in ga streznil. A mar bi jaz takrat to sploh hotela… Da izgubim še očeta, da mi vzamejo še njega! Ne, ne bi hotela. In vendarle bi ga vseeno moral nekdo postaviti pred dejstvo. Vseeno! Nekdo bi moral nekaj storiti, da bi se zavedal, kaj počne otrokom in da z nasiljem, manipulacijami in izkoriščanjem prekine.

V mojih mislih se je v zadnjih dneh dogajalo vse mogoče, samo miru ne. Kregala sem se z njim (v mislih), da kaj se gre in mu očitala vse, kar mi je kdaj rekel in storil. V mislih sem ga preklinjala in preklela vse, kar ima vezo s tem, da nimam očeta. V mislih sem ga izzivala s sramotilnimi besedami.

Bolj kot sem se v mislih kregala z njim, bolj sem imela občutek, da me zavrača in bolj sem čutila, da nasilje v meni narašča. Imelo me je, da bi se nanj spravila s pestmi. Tolkla bi ga do onemoglosti, dokler se ne bi pomirila. Če bi se. Ko sem se zavedla teh svojih misli, sem se sama sebi zazdela še bolj grozna. Kako sem lahko tega sposobna. Kako sem grda in pokvarjena, da lahko pomislim na kaj takega. Ali veste kako hudo mi je, ko se zavem, da sem lahko nasilna ženska! Kako sramotno se počutim! Kot da cel svet kaže s prstom name in me sramoti, tako se počutim!

Ko sem tako pomislila, se je v meni sprožil še večji občutek nemoči in še bolj me je imelo, da bi okrog sebe začela razbijati. Ker nisem vedela, kako naj nasilje v sebi ustavim, me je imelo, da bi se s pestmi začela tepsti po glavi – za to, da bi mi ta glava dala mir. Da bi lahko odgnala in utišala vse te miselne boje, ki me ubijajo.

Kak trenutek vmes iz nemoči in v hudi bolečini zajočem. Ta bolečina je preveč huda, takrat se namreč počutim še bolj zapuščena in tako zelo zavržena, da jok hitro prekinem. A takrat ponovno ne vem, kaj naj storim, da bi odgnala vse te hude telesne napetosti – zato bi takrat še bolj razbijala, še bolj mi je ubupno.

Pritisk mi zelo dvigne še posebno takrat, ko vse zanika. Tako je recimo prišel do mene sprenevedajoč se, da ne ve, zakaj je sestra jezna, medtem ko je on svoje sovražne reakcije nadnjo zanikal. Takrat me je imelo, da bi razbila svet! Najprej se dela, da bi rad stvari uredil in bi se imeli vsi radi ter se mi še nekaj v tri dni opravičuje, da če je že kdaj kaj narobe storil, je to storil nehote. Jaz pa dobro vem, da mu ni prav za nič žal, le kako naj mu bo, če pa sploh noče vedeti, kako vpliva na druge, če vse zanika! Edini razlog, da se opravičuje, je v tem, da mene pripravi do tega, da bi hodila domov na obiske (tudi če nerada!) in da bi še vedno skrbela za njegovo razpoloženje in to jaz dobro vem! Že sedaj se mi dviguje pritisk, za počit imam, ko pomislim, da me bo naslednjič pod krinko prijaznosti ponovno vprašal, če pridem k njim domov (kot da je odvisen od mene!) Prasec me je vsa leta kar sem živela v tistem peklu zavračal in delal z mano kot s cunjo in zdaj bi me rad zvlekel nazaj, da se bodo tam počutili bolje, da bodo imeli kam vreči svoje sranje!!!

Čim ga pa soočim z njegovimi besedami in reakcijami, ki so se zgodile še kak dan nazaj – da ne, da on tega NIKOLI ni rekel/ naredil! Obenem pa od mene pričakuje prijaznost! Ko bi vedeli, kakšno nasilje občutim ob tem! Ali se sploh da karkoli storiti, dokler starši zanikajo svoje ravnanje?! In veste, kdaj mi je še huje? Ko se mi zasmili!Ko pomislim: saj to je vendar moj oče! Takrat mi je še huje!

Nasilne miselne kregarije se mi v zadnjem času prebujajo večkrat dnevno. Ugotovila sem, da se streznim, si olajšam in oddahnem od vseh teh miselnih udarcev, ko dobim stik s seboj. Da, takrat je bolje. A kako naj se ustavim, ko sem spet notri, ko padem v tako stisko in nimam stika s seboj, ki bi me spravil k sebi? Kako naj se pomirim? Kako naj ravnam s svojo agresijo? Obstaja kakšna varna vaja za sproščanje agresije kot recimo tepež blazine? To sem včasih prakticirala, a zdaj se včasih bojim, da bom preveč padla notri, da bom med tepežem blazine popolnoma izgubila oblast nad seboj in me nihče ne bo mogel ustaviti. Da se mi bo zmešalo.

Po takih konfliktih rabim precej časa, da pridem nazaj k sebi in porabim ogromno energije! Rada bi ga VEN IZ SVOJE GLAVE! Kako naj ga pošljem ven? Rada bi se nehala ukvarjati s tem stvarmi; teh ljudi ne morem videti, sovražim jih! Rada bi svoj prostor in svoj mir!

Prosim za vašo pomoč.

Spoštovana Vojna,

sploh ne vem, kje naj začnem, toliko iztočnic ste dali. Izredno dobro ste opisali čustvene posledice psihičnega nasilja in prikrite manipulacije očeta nad hčerko (marsikomu bo koristilo za razumevanje), ki jih danes doživljate kot odrasli otrok, ki je svoje težko otroštvo odnesel s sebo v življenje. Čeprav si želite »svoj prostor in mir«, ga sploh ne najdete, pa čeprav ste se že davno odselili od doma! Vse bi dali, samo da bi našli svoj notranji mir. Ko sem prebrala vaše pismo, v katerem tako močno hrepenite po tem, da bi se umirili, sem si želela samo to, da vas močno objamem, dokler se ne umirite in zjokate. Objem je tisti, ki ga potrebujete in ki bi vas zares umiril. Če vam kaj pomeni, vas objemam s temi besedami in tako, da vas želim res razumeti. Pa saj vas ni težko razumeti, ravno nasprotno, zelo jasni in odkriti ste in si želite samo, da bi oče en dan rekel: »Res je, prav imaš, napako sem naredil…«. Samo to in nič drugega. Koliko bi se v vseh odnosih občutki sprostili in kako z veseljem bi potem obiskali očeta. A žal je zgodba drugačna.

Veliko propagand je danes možno zaslediti na temo preprečevanja nasilja… in najučinkovitejše orožje pri ustavitvi in preprečevanju le-tega je zagotovo RESNICA – in ravno te vi ne dobite, saj oče že vse svoje življenje svojo umazano manipulacijo, sprenevedanje in spletkarjenje do konca zanika. In vas razumem, da bi ob njem človek kar »znorel«, saj zanika in taji prav vse ter resnico sprevrača. Jeza je čustvo, ki človeku pravi, da želi, da se nekaj spremeni (če nekaj ni v redu, če z nečim nismo zadovoljni, začutimo jezo in s tem ni nič narobe), ker tako, kot je, človeku ni več sprejemljivo, ga onesrečuje, bremeni ali kaj drugega. In jeza je zelo zdravo čustvo, še posebej če je sprejeta in slišana, saj le-ta človeka motivira in ga usmerja naprej v življenju. Če pa ni sprejeta in slišana, če je vedno zatrta, ustavljena in spregledana, se zgodi tako, kot ste opisali. Od otroštva dalje se vam je je že toliko nakopičilo, da se na trenutke potencira v bes in sovraštvo, poleg tega pa se vam ob najmanjšem vzvodu sproži na tone. Takrat začutite nasilje v sebi in se ne zmorete umiriti. Če vas prav razumem, ste odraščali brez matere (ali pa ste jo v otroštvu izgubili) oz. z mačeho, ki vas tudi ni prav dosti razumela. Če izhajam iz te predpostavke, ste se trudili za vsako ceno obdržati vsaj očeta. To pa je za vas pomenilo, da ste ga »morali« v vsem razumeti, biti prijazen in priden otrok, s čim manj problemi in zahtevami. Svoje potrebe in želje ste morali odriniti na stran ter čustveno skrbeti za to, da bo vaš oče v redu, zadovoljen in srečen. Zato pa ste morali plačati visoko ceno: ob njem izgubiti sebe in svoje občutke zanikati. Nikdar niste smeli biti in pokazati to, kdor ste v resnici in kar čutite zares. Če se s čim niste strinjali, ste se vseeno morali strinjati, jezo pa potlačiti (kot ste že prav zapisali). Vaše želje niso bile upoštevane in slišane, kar pomeni, da ste se vedno počutili nepomembno, prezrto, morda odveč in zavrženo. Niste smeli biti dekle ali ženska, kakršni ste, ampak ste se morali vesti in živeti v skladu z očetovimi željami in potrebami. Zato ste se morali vseskozi sprenevedati, si lagati in tajiti resnico. Zato, da ste imeli ali ohranili očeta. Kako žalostno in grozno je to slišati. Sebe ste morali vedno povoziti, zato da ste imeli srečnega očeta. In ta oče še danes ne spregleda, kako težko in hudo je njegovi hčerki ob njem. Še vedno ne razume, kaj doživljate in čutite ob njem, saj ni v stiku s seboj. Vse dela avtomatsko, mehanično in ničesar ne dela nalašč (čeprav tako izgleda). Ne zaveda se, kako vas prizadene s svojim sprenevedanjem, ve le, da drugače ne zna živeti in razmišljati. Tudi on je nekoč živel v nasilju, zato je to edino življenje, ki ga pozna in ga je izživel na vas. Krivično in kriminalno je to nasilje, za v zapor, za sodit. Res bi moral to nekoč nekdo ustaviti, pa ni. Morda bi to lahko bila vaša mati, ki bi vas zaščitila. Vse je res, kar ste zapisali in logično je, da se vam je po toliko letih ob očetu, ki ne zmore iskrenega stika z vami, ki ne pride do vaše globine, nabralo toliko sovraštva in besa, ki ga ne zmorete obvladovati, saj ga je preveč naenkrat. In ni sramotno, da pišete o tem, kaj doživljate oz. si priznate, kako se počutite, ampak obratno: pogumno in zrelo je, saj s tem sebi dajete resnico in tako preživite. Sram je tisti, ki ga vzbudi in prinese nasilje staršev nad otroki, še posebej pa odkrito sramotenje, posmehovanje in poniževanje otrok. To otroka za vse življenje zelo zaznamuje.

Menim, da je to, da očeta v mislih preklinjate in obsojate, začasno čisto v redu, saj vas deloma sprosti, saj je resnica taka, da do njega čutite sovraštvo in odpor. Nekaterim pomaga, če se kregajo na grobu, drugim, če napišejo pismo. In vam ni treba nikoli več delati nekaj proti svoji volji: ko ste bili otrok, niste imeli izbire, zdaj jo imate. Nihče vas ne more v nič prisiliti (tudi oče ne) in če čutite odpor do tega, da bi ga obiskovali, ga ne obiskujte več. Obiščite ga ali pokličite, ko boste to res želeli, dotlej pa poslušajte in sledite samo sebi. Tudi to je manipulacija. Naj vam sam pokaže, koliko mu pomenite in če ga bo skrbelo za vas, vas bo on poklical ali obiskal. To je oče. S tem da ga obiskujete, čeprav nočete, nikomur ne koristi, saj vi svojo jezo potlačite, on pa itak ni iskren do sebe in tega ne počne, ker to res želi, ampak ker vas rabi zase. Tukaj pa so vaše potrebe spet prezrte in njegove v ospredju. Kadar se človeku nekdo smili, ga v resnici prezira. In tudi to je razumljivo, saj ste doma pokasirali ogromno prezira, ki ga zdaj nevede lansirate naprej v odnosih z drugimi. Oče vas ‘ujame v svojo zanko’ na tem, da se vam zasmili in se ga »usmilite« z obiskom (s tem da sebe čisto povozite in razvrednotite). Saj ne more biti drugače, kot da v vas samo nori, besni in vam prekipeva večkrat na teden. Do danes še nihče ni zdržal ob vas (predvidevam, da besnite vedno kadar ste sami) oz. vi še niste toliko tvegali, da bi bili z očetom do konca iskreni, saj s tem tvegate, da ga izgubite. Vendar je to edina pot, ki vodi k razrešitvi. Tam, kjer je izvor problemov, tja je treba iti. Morali boste začeti gledati nase, šele potem na druge. Da bo najprej vam v redu, ne glede na druge. Da boste očeta obiskali, če ga boste vi želeli – in ne oče. Resnica je torej ta: sebe in svoje občutke začnite resno jemati in jim sledite. Delajte, kar zares čutite. Resnica pa je tudi ta, da te težke občutke, ki vas spremljajo, ne boste mogli sami izničiti, ampak v nekem varnem odraslem (živem) odnosu s človekom, ki mu zaupate. To ni nujno strokovnjak, terapevt, lahko je to vaš partner, prijateljica, nekdo, ki mu res zaupate. In zdravljenje vaše rane bo terjalo čas, tega se ne da na hitro spremeniti, ampak tekom življenja, preizkušanja, tveganj, soočanja, občutenja in vztrajanja naprej. Živ odnos zato, da dobite pozitivno izkušnjo, da to občutite kot človek in razčistite s preteklostjo, ki vas nenehno bremeni.

Verjamem, da vam bo uspelo. Želim vam vse dobro in mnogo pogumnih odločitev.

Ja, ni za verjet kaj vse dovolimo svojim staršem in kako oprane možgane imamo glede tega da so starši samo eni, da jih je potrebno razumet, jim oprostit, saj so naredili najbolje možno, skratka človeku obrne želodec. Še dobro da mu, še posebno če mu ob tem uspe izbruhat vse nasilje, zlorabe in manipulacije. Pa to ne gre tako na lahko. Naj napišem primer svoje sodelavke: ne obiskuje več očeta, ne vozi otrok k njemu na obisk, ko ga sreča spregovori z njim le vljudnostne besede. Zanjo in njeno družino je tako najbolje. Zadovoljna je da ne skrbi več za očeta,saj je to počela odkar se zaveda, v čustvenem smislu pa tudi drugače. Sodelavka obiskuje terapevtsko skupino kjer se učijo bes in ostala težka čustva predelovati v varnem okolju ljudi s podobnimi problemi in ob podpori terapevta. Upam da najdeš tudi zase kaj primernega, pa veliko sreče.

Nisem mislila, da v sebi nosim toliko potlačene jeze, besa, prezira do moških (očeta?). Pa sem spoznala nekoga, ki mu je v reakcijah podoben. Moj notranji monolog je izgledal tako: “Pa moraš res vsako oblajat in to še s temi brezveznimi forami? Joj, spet en, pri katerem moje mnenje nič ne šteje in ga ne upošteva. Ki govori samo o sebi in sploh ne navezuje pogovora tako, da bi kaj zvedel o meni, jaz mu postavljam vprašanja, on samo odgovarja, govori, govori, če hočem kaj svojega v podobnih sferah povedat, se moram grebst za besedo. Živi obup. No, in zdaj, ko je videl, da navezujem pogovor tudi z drugimi, in je nevarnost, da bi me kdo speljal, bi me pa kar v svoj “stekleni grad” odpeljal. Huh.” A imate kakšno idejo, kaj naj naredim z vsemi temi čutenji, ki sodijo tja in so živo prisotna tudi tu?