Lep pozdrav!

Ko sem jih imel 20, sem ob obali naključno spoznal dekle primorko, v katero sem se zaljubil na prvi pogled. V glavnem se je v meni nekaj premaknilo pač.
Pričela sva s pogovori se ujela, bila sva eno, vse je bilo prelepo, tako pravljično…Cele noči se poljubljala a sexa ni bilo! Toda trajalo je le štiri dni, ker je potem bilo konec dopusta ob obali! Zelo zaljubljena sva razmišljala z razumom. Ne moreva biti skupaj, prevelika razdalja 200km, ona je imela resnega fanta doma, bil je njen prvi, tri leta sta bila skupaj, v glavnem rada ga je imela in ga ni hotela prizadeti.
A ko sva se razšla sem iskal tolažbo drugje! Našel dekle s katero sem bil pet let, šla je od mene, ker ni čutila moje ljubezni, ker sem v srcu imel še njo-primorko, vedela je zanjo! Spoznal sem drugo dekle, čudovito, lepo, preskrbljeno, ljubečo,…vse naj-naj! Sem mislil, da bom s to pozabil primorko. Leto in pol je šlo, dokler nisva začela razmišljati o naraščaju, otroku!
Tu sem se nekako ustrašil, kaj pa če kdaj potem, ko bo družina, gre kaj narobe in si znova zaželim primorke? Bolje da se preizkusim prej! Se dobim s primorko po osmih letih, jo namerno objamem in da ugotovim kaj čutim. Zgodilo se je kar sem se najbolj bal! Z njo-primorko se je začela dogajati ljubezenska kemija, slišal sem dobesedno odmev njenega srca v njenem telesu! Šel sem na vse ali nič! Želel sem jo, si razčistiti čustva. Pripravljen zapustiti vse! Službo, svojo čudovito partnerico, samo, da sem z njo! Tudi ona je zbrala pogum in pustila fanta, ter poslušala to pot srce! Kakor tudi jaz! Sedaj sva skupaj šele en mesec, videvava se ob vikendih in imava se prelepooo…
Kaj menite?
Ali bo zveza obstala, ali nisva mogoče poveličevala ljubezni med nama, ker je bila neizživeta?
Sem naredil prav, ker sem želel razčistiti svoja čustva do primorke?
Zakaj je bilo potrebno toliko žrtev za najino ljubezen?
Kako se lahko ljubezen ohrani po osmih letih?!

Fredi,

najbolj prav kar si lahko naredil, je to, da si se odločil, da preveriš kako in kaj. Ni ravno v redu, ni pa napačno, da že na začetku vajine zveze dvomiš in se sprašuješ, kako bo, namesto, da bi to ljubezen živel. V nasprotnem primeru, pa je prav, da na začetku razčistiš kaj hočeš.

Kaj je bilo, kako je bilo, kdaj bi bilo…..ogromno možnega razmišljanja, ampak v tem trenutku je edino prav to, da si zbral pogum in si znjo, če tudi ona tako čuti. Le tako naprej s srcem.

Odgovoril bi samo še na vprašanje, zakaj je vedno potrebno toliko žrtev? To niso žrtve ali nesreče, so samo spoznanja. Svet je sestavljen iz polarnosti, če ni minusa ne more biti plusa. Če je jin, mora biti tudi jang, če je noč, mora biti dan. Če je nesreča mora biti tudi sreča. Eno brez drugega ne more obstajati.
Nikoli ne dobimo tistega kar želimo, vedno pa dobimo tisto kar potrebujemo.

primož

Zakaj si čakal 8 let, če je bila ljubezen tako močna?! Morda pa le ni bila tako močna, saj bi pri 20-tih letih zmogel tudi tako razdaljo.

In zdaj sprašuješ nas, kaj mislimo? Jaz mislim, da si samo nestanoviten in bežiš pred obveznostjo in odgovornostjo. To si dokazal že pred osmimi leti, kakor tudi z obema drugima zvezama.

In še to: največja ljubezen je ljubezen do otrok!

Si moški, ki morda sploh ne ve, kaj si v resnici želi. Ko si bil z drugimi puncami, si se kar naprej spraševal, če bo šlo, ker si mislil na primorko. Sedaj si s punco svojih sanj, pa se spet sprašuješ, če bo šlo z njo. Ne moreš imeti vsega, svojo ljubezen, pa še zasigurano, da ne boš nikoli več ostal sam in brez nje. Bojiš se biti s svojo ljubeznijo, ker se čutiš tako ranljivega. Ampak to tveganje moraš sprejeti, če želiš biti srečen. Pustiti prejšnja dekleta za sabo in se posvetiti samo njej oz. vajinemu odnosu. Če si bosta oba prizadevala zanj, potem je velika možnost, da vama uspe.

Odločil si se narediti ta odločilni korak, da pustiš vse za sabo in se prepričaš, kaj bo z vajino ljubeznijo, torej ta korak tudi izpelji. Ne premišljuj kar naprej, kaj bi bilo, če … ker boš tako vedno živel ali v preteklosti ali v prihodnosti, sedanjost pa bo čudna. Tudi, če bosta ugotovila, da vama skupaj ne gre, boš preživel. Ampak mislim, da dvema osebama, ki se zavzameta za isti odnos in si ga želita, ne more biti hudega.

Imaš pa tudi še eno možnost. Pustiš primorko, ker se ti zdi ta ljubezen negotova, si spet s tisto čudovito deklico kot prej, ampak potem moraš nehati sanjariti o primorki in se posvetiti samo tisti deklici. Hočem ti povedati tole: karkoli se odločiš, sprejmeš tako odločitev in se ne ubadaš z mislijo, kako bi bilo, če bi bil z drugo. Z vsem srcem se moraš posvetiti odnosu, v katerem si trenutno (z eno ali drugo punco).

Fredi, sem v podobni situaciji, čeprav imava z mojo (ne)sojeno gospodično nekoliko več skupne zgodovine… a žal sva bila premlada in oba premalo zrela, da bi lahko drug drugemu bila, kar sva takrat potrebovala. Podobno kot ti, tudi jaz nisem mogel pozabiti.
Samo upam lahko, da bo njen odziv po skoraj 7 letih podoben, kot si ga doživel sam…

Ne sprašuj se. Včasih pač najdeš nekoga, za kogar čutiš, da je preprosto del tebe… večina ljudi tega občutka žal nikoli ne spozna. Srečno 🙂

Poročena sem 20 let, pa ne vem, če bo moj zakon ostal, kaj šele, da bi vedela zate. Nihče nima garancije za ljubezenske vezi, tudi če si jo še tako drago kupil.
Upajva, da se boš imel še dolgo tako krasno.

naredil si edino pravilno. skoda le, ker si toliko casa cakal. uzivajta!

aja: najvecja ljubezen je ljubezen do sebe. ce sebe nimas rad… potem je vse za en k…

Tudi jaz sem poročena 20 let, pa ne morem pozabiti srednješolske ljubezni, za katero lahko trdim, da je bila ljubezen mojega življenja. Poročila sem se kmalu, da pozabim to ljubezen. Pa sem ugotovila, da sem zgrešila. Vztrajam v zakonu, ker nimam poguma, da ga najdem in mu povem. Predvsem takrat, ko so prazniki, še mnogo več premušljujem o tem, a nimam poguma…..