Spoznala sva se pred enim letom. Začela seks vezo, dogovorila sva se, da bova imela vezo brez obveznosti. Vse lepo in prav, dokler se jaz nisem zaljubila. Dobivala sva se še naprej. Oba sva ločena z otroci. Ves čas najinega dobivanja je bila vmes njegova bivša. Sama sebi se danes čudim, da sem šla čez to, ampak tako se je zgodilo. V tem času mi je tudi sam povedal, da čuti z mano, ampak, da ga je strah, da ne bo razočaran tako kot pri bivši in povedal mi je tudi, da še čustveno razčiščuje do bivše. Vem, da ji je ves čas po smsih težil, jo zmerjal..se opravičeval. V bistvu, sem mu jaz takrat določene stvari povedala o njegovi bivši, pač zato, da je vedel, ker se mi je smilil, da še vedno teži za njo, ona ga pa tako odvrača. Bil je primer, ko sva bila zmenjena da se dobiva na kavi, pa ga je vmes poklicala bivša, da če gresta na kavo. In kaj je naredil…rekel mi je, da ga je klicala, da gresta na kavo in da če se midva malo kasneje dobiva. halo??? Seveda sem pop***** in spet jokala. Bilo je še kar nekaj takih situacij, ko sem dobesedno izvisela, pa nisem ziher, ali zato, ker se tip ne zna obnašat do ženske, ali zato, ker me je imel ves čas samo za zabavo. Čas je mineval, vmes sva se velikokrat skregala, pa spet pobotala, pa končala in spet začela. Zelo burna veza. Mislim, da sem se zaljubila v iluzijo…
Nekako sva po pol leta zaživela skupaj, preselil se je k meni. Prinesel svoja oblačila. Vse ostalo je vrnil bivši (tv,…). Z izgovorom da je vse za otroke in vse zaradi otrok. Kadarkoli sem kaj rekla na to temo, sva se vedno skregala. in na koncu, ok, bom pa šel…
Enkrat sem celo omenila, ko sva bila pri temi o otrocih, da če bi jaz zanosila zdaj, da bi otroka najbrž obdržala. Tip je čist vn padu, da zakaj mu nisem prej povedala da hočem otroka ipd.

Še vedno usklajujeva in urejava odnose med nama in otroci, hodimo na izlete, se imamo lepo, pač nekako počasi se stvari razvijajo. Brez posebnih težav, bi rekla. Res je naporno uskladit tolko zadev, vsi ti odnosi med nami…ampak jaz sem mnenja, če imaš nekoga rad, greš čez to, se potrudiš za dobro vseh. Ni problema meni npr. imet njegove otroke popoldan če dela, samo on me nič ne vpraša prej, če imam kaj v planu ipd. Njegova reakcija je grozna, če za kakšno stvar povem svoje nazaj. in potem se je že zgodilo, da mi je pribil, ok, se bom pa odselil…s tem me je zelo prizadel.
Danes se veliko prekregava, jaz jočem skoraj vsak dan. Nekaj mi ne štima, pa ne vem točno kaj je to. V bistvu so to kreganja zaradi vsakodnevnih zadev nič velikega. Enostavno se začne drugače obnašat in zdi se mi, da se dan po kreganju dobro počuti, ko me pokliče, je ves dobre volje, jaz pa cela skurjena. Iz njega ne zvlečem kaj dosti, ker se takim pogovorom umika. Želim vedeti, ali me ima res rad ali je z mano samo zato, ker ima vse na pladnju.

V čem je problem? Problem je v tem, ker tip tudi pije (opažam sicer, da manj kot prej), je drugačen ko spije in z njim sem nonstop negotova, včasih se mi zdi, da se mi bo zmešalo. Super poskrbi zase in za svoje potrebe, počutim se prikrajšana za marsikaj, počutim se kot da sem mu mama, urejam mu stvari, ga oblačim, skratka vse kar bi naj bilo nekako skupno, je na meni. Po drugi strani pa hrepenim po njem, si ga želim in zdi se kot, da ne bi znala živet brez njega. Vsak dan mi pove, da me ima rad, da sem njegova in on moj. Ampak zakaj zakaj se tako negotovo počutim ob njem? Pa hudiča, da mi je tak lajf od nekje poznan…od doma.

Spoštovana beauty74!

Vaše sporočilo ste naslovili »Negotovost«. In res je v zgodbi, ki jo pripovedujete, polno negotovosti. Začetek vajinega odnosa je bila »seks veza«, kot jo imenujete, zveza brez obveznosti, brez odločitve drug za drugega in tudi brez varnosti, ki jo omogoči le zaveza za obojestransko negovanje in vlaganje v odnos. Nihče nima sam te moči, da naredi odnos varen, če se za to ne odločita oba. Včasih je to izredno težko sprejeti, ker potem pade »iluzija«, o kateri ste spregovorili tudi sami. Ta iluzija je v tem, da če se bom zadosti potrudil(a), bo drugi opazil moj trud in predanost in slej ko prej uvidel, da mora tudi sam več vložiti v odnos.

Negotovost je očitno zasidrana globoko v vajino doživljanje in predstavo o odnosih. Je kar del vaju najbrž vse od otroštva in odnosov, ki so vaju oblikovali. Kar ste napisali na koncu, bo verjetno tudi ključno za to, da se od svoje nenehne negotovosti začnete poslavljati (»Pa hudiča, da mi je tak lajf od nekje poznan … od doma«). Morali boste prevzeti odgovornost za svoje doživljanje in se iskreno vprašati, zakaj se vam to v odnosu dogaja, kakšno zvezo ima to z vami in vašo preteklostjo in kaj lahko vi naredite, da se zavarujete pred vedno novimi razočaranji in nenehno negotovostjo. Izkušnje, ki sta jih prinesla iz svojih primarnih družin, je še poglobila izkušnja ločitve, ki je za vama. Tako je že od začetka vajine zveze navzoč strah pred tem, da bi se znova navezala in bila razočarana.

Čeprav se da pri vašem partnerju začutiti veliko nepredelanih vsebin, s katerimi se bo moral slej ko prej soočiti, če bo želel, kaj narediti s svojimi odnosi, pa se bom v svojem odgovoru namenoma osredotočil na vas in vašo vlogo pri vsem skupaj. Vi lahko namreč poskrbite le za svoj delež odgovornosti pri reševanju vajinega odnosa, pa naj bo to še tako boleče spoznanje. Osredotočil se bom na nekaj tem oz. vprašanj, ki se mi zdijo pomembna in naj služijo za izhodišče, na katerem boste lahko začeli graditi neko novo doživljanje, novo izkušnjo in, upam, tudi drugačen odnos(e).

[list]
[*] Iz vašega pripovedovanja se da razbrati, da se še niste odločili zavarovati same sebe, se pravi vaših potreb, s katerimi vstopate v odnos. Najprej je tu začetek vajinega odnosa, o katerem sem že spregovoril. Če ste popolnoma iskreni sami do sebe, zakaj ste pravzaprav vstopili v ta odnos? Kaj ste pričakovali, da boste v njem našli? V kaj ste upali, da se bo razvil? Kaj ste s tem upanjem naredili, koliko sta se o tem pogovorila in do česa sta prišla? Pravite, da ste se po začetnem srečevanju zaljubili vanj. Kako pa je bilo z njim? Če vas prav razumem, ga je bilo strah ponovnega razočaranja. Kaj sta naredila s tem strahom? Koliko ste ga tudi vi čutitli?

Potem se je kar preselil k vam, pravite. Prinesel je svoje stvari, pravzaprav bolj obleke, drugo je dal bivši. Kaj ste občutili ob tem? Ste čutili predvsem jezo, ki veje iz vaših vrstic, ali ste čutili njegovo stisko, “obubožanost”, zanemarjenost? Katera čutenja so bila tam tako močna, da se en moški kar naseli, čeprav prihaja z ustrahovanjem, da bo kar šel, če se bo od njega pričakovalo, da začne vlagati v odnos? Kako to, da ste mu dali toliko kredita? Kdo v vašem življenju je tako preziral sebe, da se moškemu ob njej ni bilo treba za nič odločiti in narediti?

Ne vem točno, kaj je z vašo JEZO in mejami. “Super poskrbi zase in za svoje potrebe, počutim se prikrajšana za marsikaj, počutim se kot da sem mu mama, urejam mu stvari, ga oblačim, skratka vse kar bi naj bilo nekako skupno, je na meni,” pravite. Zakaj ste pripravljeni toliko zdržati, kaj v tem odnosu je tako zavezujoče, da vas lahko nekdo tako izkorišča. Nasplošno se da čutiti nenehno nihanje, najprej en kup groznih stvari, takoj zatem pa pravite: “Še vedno usklajujeva in urejava odnose med nama in otroci, hodimo na izlete, se imamo lepo, pač nekako počasi se stvari razvijajo. Brez posebnih težav, bi rekla.” Očitno je tukaj veliko zanikanja, da zdržite z vsemi grožnjami z odhodi, izkoriščanjem, alkoholom in podobno in ob tem napišete – brez posebnih težav, bi rekla. Predlagam, da jih raje začnete reševati in prepoznavati svoje potrebe in precej jasno in odločno spregovorite o njih ter jih tudi ustrezno zavarujete, saj boste le na ta način lahko upali, da bo prišlo do premikov tudi na partnerjevi strani.
.

[*] Druga stvar, ki bi jo izpostavil, je vprašanje STRAHU. Ali vas ni nič strah spočeti v takem odnosu? Kar nekaj tveganja ste pripravljeni vzeti nase: “seks veza, brez obveznosti”, spočetje v odnosu, kjer je kar naprej nekdo na izhodnih vratih … Govorimo o odločitvah, ki so, vsa mnogim, najpomembnejše v življenju in zahtevajo določeno varnost, zavarovanost, zavezo. Zakaj vam ta varnost ne pripada? Kje je bilo preveč strahu, da bi ga še smela čutiti in ga morate očitno še danes zanikati?

Razbrati se da en takšen vzorec: ker ne čutim strahu, v kaj se spuščam, sem v stalni negotovosti, ki mi je že itak od nekdaj poznana, iz nje se ne da iti, ker ne verjamem, da sem vredna, da nekaj pričakujem in zahtevam zase. Zato se tudi ne smem razjeziti, ker potem izgubim še tisto, kar je sicer boleče, a poznano. In potem bi se počutila verjetno še krivo, ker vam ni uspelo in zato ste spet sami. Kako bi bilo verjeti, da vam, tako kot vsakomur, pripada dostojanstvo, varnost in odnos, v katerem bo vzajemno prizadevanje za to, da vama bo uspelo? Kako bi vam bilo ob nadaljnjem izsiljevanju in ustrahovanju, da bo odšel, pokazati vrata in zdržati s tem, da to ne govori o vašem neuspehu, temveč o tem, da se dovolj cenite, da ne boste več prenašali takšne negotovosti? Čeprav prekinitev odnosa še zdaleč ni najslabše, kar se vam v tem primeru lahko zgodi (veliko slabše je vztrajati v izkoriščanju in negotovosti!), pa vas k temu ne nagovarjam, saj sta skupaj z razlogom. Očitno imata nek potencial, da skupaj predelata tisto, kar se je v preteklih izkušnjah nabiralo in vaju oblikovalo. A za to se bosta morala odločiti oba in zaenkrat pri njem ne čutim toliko motiviranosti za to da bi nekaj spremenil. Mislim, da bo motivacija pri njem prišla šele s tem, ko boste vi začeli ceniti samo sebe in postavljati zdrave meje ter tako tudi zavarovali svoje potrebe. Šele potem se bo pokazalo, koliko je vaš partner zares v odnosu, koliko pa je vse skupaj samo “iluzija” in izkoriščanje.[/list]

Ne vem, koliko vam je strašljiv tak bolj “moški” odziv, v katerem je precej odgovornosti in bolj malo sočutja, ki pa vam glede na to, kar doživljate, nedvomno pripada. Ampak preprosto verjamem, da boste lahko slišali to, kar se mi je ob vašem primeru zapisalo in šli naprej. Verjamem, da boste ob vsem tem tudi vse bolj v stiku s tisto “punčko”, ki je v vas in je nekoč ostala sama, negotova, čustveno zanemarjena in ranjena. Spregovorili boste z njo in jo potolažili, predvsem pa opogumili, da nekaj šteje in lahko zase pričakuje potrebno spoštovanje in rahločutnost.

Ob tem vas podpiram in želim vse dobro! Pa veliko poguma pri iskanju varnosti!

Kolikor jaz vidim, beauty74, sta vidva še vedno na pol v ‘sex zvezi brez obveznosti’. In sicer tako, da on dobiva vse ugodnosti brez obveznosti, nate pa padejo vse obveznosti.

Živita v tvojem stanovanju, domnevam da za vse tekoče bivalne zadeve poskrbiš ti. Ti preživljaš čas z njegovimi otroci, ker si on ne zna urediti časa in se ne zna dogovoriti z bivšo, da bi obiske priredili njegovemu delovnemu času, če je ta tako nepredvidljiv, čeprav se ne morem izgoniti sumu, da se mu enostavno ne da, se izgovori na delo in otroke obesi tebi.

Ja, res gledaš nanj tako kot mati, a njemu si manj, kot mati. Si neplačana služkinja, varuška, spolne storitev so zastonj, v bistvu mu še plačuješ, da te lahko izkorišča. Jasno, da v takem suženjskem razmerju ne moreš biti srečna, kar se kaže v tvojem razpoloženju. A ko malo dvigneš glavo, te potlači nazaj in zarenči, da se bo odselil. In to vzameš kot nekakšno grajo, da nisi dovolj dobra mati temu razvajenčku.

Ja ljuba duša, kaj pa boš izgubila, če se on odseli? Ali nimaš do sebe prav nobenega spoštovanja? Človek je vendar, ko je seksal s tabo (potešitev vedno prav pride), še vedno lazil in klečeplazil za svojo bivšo. In vprašanje, kaj si sploh v resnici hotela in pričakovala, ko sta vstopila v prvo fazo zveze (sex brez obveznosti), se tudi meni zdi bistveno. Ali si zavestno ali podzavestno pričakovala, da ga boš priklenila nase in ‘zmagala nad bivšo’? In da bo ta zmaga prinesla nekaj dobrega? Nisi zmagala, samo vsem ugodnostim, ki si mu jih ponudila, se enostavno ni mogel upreti.

Glej, po eni strani se mu mečeš pred noge, kot predpražnik, na katerem piše: podrgnite se obme z okovanimi čevlji, po drugi strani mu zameriš, ker točno to tudi počne. Mislim da živiš v izluziji, da boš primerno poplačana za svoje žrtve. Pa ne boš.

Ko bo nasldnjič zagrozil (beri: obljubil) da se bo izselil, spakiraj tistih par cunj, ki jih je prinesel s sabo in mu pokaži vrata.

hvala vam za vaše odgovore.

na razumski ravni vse to vem kar ste napisali in mi je vse jasno. jasno mi je tudi, da sem se zavrtela v vrtinec čustev tako zelo močno, da mi je spodneslo tla pod nogami. ja res je, kot droga, brez katere se ne da preživet. pa tako lepo sem začela sama živet. vem, da imam v življenju zaradi svojega težkega otroštva še veliko stvari za predelat in jih sama s sabo nikakor ne bi mogla, verjetno je to lažje v nekem odnosu, ko se zavedam določenih stvari. razmišljam o tem, kaj me je tako potegnilo v ta odnos?!???

po drugi strani pa…stvari so začele it nekako na boljše. tip si je uredil proste dneve za stike, pomaga mi v gospodinjstvu (skuha, pospravi posodo,…), tudi finančno prispeva kolikor dobi, razen preživnine seveda…večere preživlja z mano in ne v gostilni…no tako zaenkrat.

razmišljam, a je pomagal ves moj jok in teženje za tole? a res tako blefira samo zaradi ugodja in ker mu največ pomeni tole, da se njegova dva otroka pri nas počutita u redu (spoštujem to, da obožuje svoja otroka in da skrbi zanju!!!) ali jaz ne vidim druge strani, da me ima kljub temu rad, zelo rad, da ga je bilo samo strah, da bi izgubil še svoja dva otroka, potem ko je ostal sam (bivša ga je prej zelo zaničevala, tudi njena primarna familija je zelo močna kar se teh zadev tiče on pa je v tistem času skoraj prekinil stike s svojo družino, ker ni imel nobene opore tam in ker pač njegovi bivši njegovi niso bili ravno najbolj pri srcu..).

skratka, tip se je začel trudit zame, jaz pa sem vedno bolj skeptična. in to prav zaradi preteklih dogodkov, ki so zaznamovali nejino vezo. nevem še če bom zmogla preko tega. pravi, da bi se rad poročil z menoj, to je že prej tudi govoril…

sprašujem se, zakaj se je tako obrnil? me ima res rad ali samo rešuje sebe??? je tudi sam tako čustveno invaliden kot jaz in se oklepa še zadnje bilke, nekoga ki ga ima vsaj rad, nekoga, ki skrbi zanj in otroke??

upam, da se bo na vsa ta vprašanja kmalu pokazal pravi odgovor. vsaj tisti, ki mi bo dal zadoščenje, da bom lahko ponovno zaživela…z njim ali pač sama, kakorkoli.

spet se malo oglašam..še vedno sva skupaj, vendar gre vedno na slabše. tip je alkoholik, ki po mojem niti pod razno ne misli nehat pit. pa ni nasilen fizično, začne pa psihirat sto na uro. moje reakcije na njegova psihiranja so take včasih ne prepoznam niti sebe več. to enostavno nisem več jaz. primer: z mojo hčerko sva šle zadnjič v kino. njega je najbolj skrbelo kaj bosta rekla njegova dva otroka, ko se bo moja pohvalila, da je bla z mami v kinu. pa sem mu povedala, da njegova dva gresta tudi s svojo mamo in da to se mi ne zdi nič takega, on pa pravi, da to ni ok, da ju on nikamor sam ne pelje, men to ne moti, sem mu že rekla večkrat naj zamenja avto, ker s tisto staro kripo pač ne more daleč, pa naj ju pelje v kino ali na bazen. pred pol leta, ko sem mu to rekla, je rekel, da on tega ne rabi, da je zanj dovolj, če so doma in ne rabijo kina ipd., midve pa sva šle ko sve bile še same pač naokoli…skratka rešitev je bila zanj najboljša ta, da od zdaj naprej bo tudi in sam hodil s tamalima okrog, da se morda kako nedeljo zmenimo za skupen izlet ipd. pa itak ne bo nič iz tega, to vem, ker so pri njemu vse samo besede. zadnjič npr. je pop****, ker moja hčerka pač ni pojedla enga koščka mesa, ko je on kuhal. da on več ne bo nikoli kuhal, samo takrat kadar prideta njegova dva, čeprav njegov tamali zadnjič tudi ni pojedel vsega pa nisem komplicirala, ker sem mnenja, da če pač ne more več ok, saj vidim ali sploh kaj poje otrok ali se igra s hrano. Včeraj recimo, je imel spet “vesele alko urice” in mi težil po smsih, da če bo moji hčeri ok, če skuhamo to in to, da naj jo vprašam, ker itak ona vse ukazuje, da on bo svoja dva peljal ven jest, da bi rad bil sam z njima…rekla sem mu da ok, ker sem ga imela že poln kufer. in kaj je bilo popoldne, nikamor ni šel z njima, doma pri meni (kjer tudi živi)je bil z njimi cel popoldan…

še polno takih stvari je, ki ne vem kam naj z njimi. mislim, da za najino vezo ni prihodnosti. izčrpana sem od vsega teženja. obnaša se kot otrok…mu gre moja hčerka na živce? se me je naveličal? zmedena sem z njim totalno…sej vem kaj boste rekli, PROBLEM JE V MENI, KE SEM ODVISNA OD ODNOSOV!!!!

Spoštovana Beaty74,

kar opisujete, je zelo ponižujoče do vas. V partnerstvu iščete sodelovanje, spoštovanje, občudovanje in razumevanje, toda partner, kot kaže, ni pripravljen skoraj nič vlagati v vajin odnos. Nekaj drobtinic tu in tam, ko se zadosti razjezite, da začuti strah. Ni pa to tisto, kar iščete v partnerskem odnosu in vi to dobro veste. Pravzaprav tega odnosa tam sploh ni, je le izkoriščanje določenih ugodnosti, če se blago izrazim (stanovanje, skrb za otroka ipd.). Mislim, da se morate resno vprašati, zakaj vztrajate v tem odnosu, od katere zlorabe se ne da posloviti in zakaj. Škoda je, da propadate v zvezi, v katero partner ni pripravljen vlagati. Zaslužite si veliko več, kot imate, ste inteligentna in sposobna oseba, morda ne z najlažjo zgodovino, a vedno ostajamo svobodni in sposobni, da nekaj spremenimo v sedanjih odnosih. Začnite verjeti vase in to, da niste tako odvisni od tega prezira, ki ga dnevno požirate. Prav gnusiti se vam mora že vse skupaj. Prekinitev z zlorabo ni nikoli poraz, je pa soočenje s sabo in zahteva nekaj napora, treba je zdržati nekaj “abstinenčne krize”. Priporočam vam, da si najdete ustrezno strokovno podporo, ki vam bo pomagala postaviti zdrave meje, vzpostaviti samospoštovanje in postaviti stvari na svoje mesto. Ne se pustiti zlorabljati in izčrpavati naprej, niti dneva več. Tudi hčerino telo se uglašuje na vaše, pa to še zdaleč ni edini razlog, zakaj morate poskrbeti zase.

Pogumno ukrepajte!