Been there, ste se kdaj vprašali, kaj so doživljali sošolce vaše hčere? Učitelji in učiteljice, ki so tam ZA VSE, ne samo za enega otroka, ki jim spije 90% energije in v katerega vlagajo enormen trud, napor, znanje, vedenje, ki bi ga morali vlagati v vse otroke enako? Ste se kdaj postavili v vlogo prvošolca, ki gleda in sodiživlja divjaka, ki mu skače pred nosom, uničuje potrebščine, pa pojma nima, zakaj? Ste se kdaj postavili v vlogo najstnikov, ki so prisiljeni shajati z nekom, ki neprestano moti uro, se meče ven, teži, najeda in jemlje celemo razredu čas za snov, ki je zaradi takih izpadov ne predelajo in ostane “za doma”? Ne, a ne, ker je najlažje pričakovat, da bo se svet pač podrejal in prilagajal samo vam, medtem ko vi vse po spisku zavračate. S tem ste izredno krivični do vseh okoli sebe, ampak tega vam res ni mar, ker ste vi in vaša hči pač center sveta.

Moj sin je hud ADHD, pa še Asperger zraven, pa nismo nikoli jemali nobenih zdravil. Ja, so nam jih ponudili, pa sem jih zavrnila v upanju, da bo šlo brez njih. Do zdaj je šlo, upam, da tudi vnaprej, ampak če ne bo šlo, bomo posegli tudi po njih – če bom prepričana, da mu bodo res v korsit. Diagnozo je dobil pri 5 letih in pol, od takrat je tudi v terapiji. Prepričanje pa, da kar vsak, ki malo razgraja dobi ritalin ali concerto ali kaj tretjega, je dobesedno smešno – ali pa tragično, saj ne vem kaj bolj. Pred kakršnokoli medikametozno obravnavo je prej kar precej posvetov in poskusov, stvari reševati s psihološkimi pristopi, bodisi individualnimi pa tudi skupinskimi. Kot rečeno, naš fant ni požrl niti ene tablete, dal je pa skozi leta psiholoških (ne NE psihiatričnih!) obravnav, je pa res, da je nalog za psihološke obravnave dala psihiatrinja, ki je otroka pregledala in predstavila vse možnosti. Odločitev pa je v prvi fazi prepustila nama kot staršema in začeli smo s psihološko obravnavo. Kdaj vmes smo se tudi že spogledovali z možnostjo tablet, a smo zgurali brez. Vendar – moj otrok ni bil nikdar in nikoli agresiven, nikoli ni skrivil lasu nikomur, nikoli ni uničeval stvari sošolcev, zganjal scen, je pa motil pouk, ker se je na smrt dolgočasil. A smo tudi pri tem zelo resno in radikalno ukrepali – po 3. opozorilu je bil odtranjen iz razreda, ker – meni je zelo žal! – pouk ni samo za enega, ampak za vse in če eden moti, ves čas moti, kljub opozorilom, ga je treba pač odstraniti. Seved mu to ni bilo všeč, pa tudi hitro je ugotovil, da se ne splača. Letos obiskuje klinično psihologinjo 7. leto in napredek je taaaaaaak, da samo stojiš pa gledaš. Ne samo, da sledov ADHD praktično skoraj ni, ne samo, da z razumem premaguje svojega Aspergerja, je vesel, zadovoljen, nasmejan, samozavesten dečko, ki je izredno priljubljen pri učiteljih, ki je lepo sprejet v sredini svojih sošolcev in sošolk, ki so dobri 2 leti starejši od njega, ki je uspešen na tekmovanjih in je poln življenja, predvsem to. Naporna so bila najbolj leta pred preskoki razredov, dokler je ostajal na razredni stopnji. S prehodom na predmetno stopnjo se je otrok prerodil in nenadoma ni bilo nobenih problemov več, obiski profesorjev pa povsem nepotrebni. Namreč, pri nas smo otroka učili življenja v svetu, kakršen je, namesto da bi skušali svet prilagajat otroku – ker ne bom jaz celo življenje hodila pred njim in mu pripravljala teren, ker je on pač tak in tak in bo “pekel”, če bodo delali tako, ampak se mora OTROK naučiti shajati z načini in pristopi tako, da ne bo delal pekla, ko mu nekaj ne bo všeč. Mora dojeti, da so ljudje taki in drugačni in da se moramo prilagajati VSI in da NOBEN SINDROM ali diagnoza nista opravičilo in dovoljenje zato, da posametnik terorizira skupino s svojimi izpadi in aroganco. Če pa teh impulzov res ne more obvladovati in je nevaren ob izbruhih sebi in drugim, potem pa žal nima kaj delat v običajni šoli.

Veliko manj zavračanj in predsodkov bi bilo s strani staršev zdravih otrok, če bi se starši drugačnih otrok, sploh otrok z ADHD, Aspergerjem, avtizmom drugih sort itd kdaj vprašali “kaj moj otrok dela okolici? Kako lahko okolica sploh shaja z mojim otrokom?” Pa to vprašanje zelo malokrat pride na površje. Been there – kaj boste pa v srednji šoli? Pa na faksu? Boste tudi hodili pred hčero in ji gladili poti? Boste šli v službo k šefu in jim razložili, česa ne smejo počet, da ne bo pekla? Ste o tem kdaj razmišljali? Ja, ostalo je po vaše, hčer ste obdržali doma, nima diagnoze, strokovne podpore in pomoči (ki še zdaleč niso samo kemija!!), da bi obvladovala, zares obvladovala svoje težave, pa tudi ne – komu je to v korist? Se vam zdi, da ste zmagali? Nad čem oz. nad kom točno pa?

Pozdrav!
Jaz imam tudi posebnega otroka, ki sicer nima tega sindroma kot tvoj in je star že 13 let.
Se pa spomnim, da sem tudi doživljala boleče izkušnje z njim že v vrtcu, ko so starši svoje otroke dobeaedno vlekli od mojega sina, češ da se s takim naj ne spoprijateljijo.
To je problem v njih in ne v tebi. Ti samo dvigni glavo in pohvali svojega otroka tam kjer si zasluži in sigurno je na kakem področju dober.
Daj jim vedeti, da si močna in pozitivna, kajti bolj boš jamrala in to poudarjala večjo moč jim boš dajala.
Skozi to moraš enostavno iti kot da je tvoj otrok najboljši, saj tudi njihovi sigurno niso popolni. Držim ti pesti. Tudi jaz sem iz štajerske. Lp

Pozdrav!
Jaz imam tudi posebnega otroka, ki sicer nima tega sindroma kot tvoj in je star že 13 let.
Se pa spomnim, da sem tudi doživljala boleče izkušnje z njim že v vrtcu, ko so starši svoje otroke dobeaedno vlekli od mojega sina, češ da se s takim naj ne spoprijateljijo.
To je problem v njih in ne v tebi. Ti samo dvigni glavo in pohvali svojega otroka tam kjer si zasluži in sigurno je na kakem področju dober.
Daj jim vedeti, da si močna in pozitivna, kajti bolj boš jamrala in to poudarjala večjo moč jim boš dajala.
Skozi to moraš enostavno iti kot da je tvoj otrok najboljši, saj tudi njihovi sigurno niso popolni. Držim ti pesti. Tudi jaz sem iz štajerske. Lp