S partnerjem sva skupaj 3 leta. Oba sva situirana, imava dobre sluzbe in nasploh kakovostno zivljenje. Na zacetku veze sem mislila, da sem spoznala svojega princa na belem konju, svojo duso dvojcico – bil je socuten, nezen, spostljiv, skratka nasploh je imel vse vrednote, ki sem jih v partnerju iskala. Prvi prepiri so se sicer priceli zelo hitro in vedno brez pravega razloga – zaradi malenkosti. Hitro sem namrec spoznala, da je partner izjemno vzkipljiv in nagle jeze. Sedaj, ko je zaljubljenost minila pa sem na zalost spoznala, da je ta njegova vzkipljivost postala stalnica. Imava obdobja, ko mi nic ne zna reci normalno, kar takoj se zacne name dreti, me ponizuje, provocira, manipulira z besedami in se na vse moci upira konstruktivnemu resevanju tezav. Sem ze cisto na robu z zivci in ne vem vec kako naprej. Vecna uganka mi bo, kako se lahko nekdo tako spremeni, ko pa sem jaz bila ves cas do njega enako ljubeca oz. Mu nisem dala nobenega povoda za taksen nacin komunikacije. Sploh ga ne prepoznam vec. Stara sva okrog 30 let. Na zacetku sva tudi sanjarila o poroki, otrocih, sedaj pa se le se prepirava.

Si si že sama odgovorila. Nista za skupaj.

Mi lahko samo poveš zakaj si še z njim?
Zakaj vztrajaš?
Upam samo, da ne razmišljaš o kakem otroku, ker te bo spravil na psihiatrijo.

Aja. Mogoče pa počakaj, da te prvič vseka preko ust. Pomoje boš še takrat našla izgovor zanj.

Glej. Ni edini. Probaj preko te slepe zaljubljenosti. Boš prebolela, tako kot smo vsi.

Verjetno se ni spremenil sedaj, ampak se je za tisti kratek čas na začetku, ko sta se spoznavala. Res pa je, da se lahko nekateri tudi ob različnih ljudeh različno obnašamo. Eni dovolijo več, drugi manj in to lahko kažejo že na zelo subtilen način.

Pozdravljeni, zahvaljujem se za odgovor, ceprav je provokativen. Z partnerjem sem se vedno zato, ker menim, da razhod ni resitev problema, temvec dopuscanje, da je problem premagal vez. Taksne kemije in potenciala za vecno sreco, kot sem na zacetku imela z njim, nisem imela se z nobenim in to znam ceniti. Cenim to, kar sva nekoc imela. Sem vztrajna in ne zelim vreci kar tako puske v koruzo… ceprav se hkrati zavedam, da on verjetno to mojo vzrajnost le izkorisca..

Srcno si zelim druzine, vendar vem, da v trenutnih razmerah to ne bi peljalo nikamor.

Malo si preberi o narcistični osebnostni motnji. O verbalnem nasilju.
Iz svojih izkušenj ti lahko povem, da taki so vedno na začetku princi na belem konju, sočutni, nežni, kemija je neustavljiva itd… Vedno bolj globoko v vezo, ko vržejo zanko, pa se sprostijo in postajajo tisti ‘pravi’, taki kot so v resnici že ves čas bili. Nikoli nisi dovolj dober za njih, skoraj vsi ostali ljudje so tudi obupni, tvoji starši, prijatelji… kdorkoli ti je pač blizu. Kaj kmalu se celo življenje vrsti le okoli njih, stopicljaš po prstih naokoli, da ne bi povzročila te hude jeze pri njih.
Postaneš drug človek.

Naj te to ne spravi v stanje, ki ga hoče doseči s gaslightning-om.
Zapusti ga, čimprej. Zaslužiš si človeka, pri katerem ne boš rabila pazit na vsako besedo, dejanje… Dobro, da še nimata otrok. Takrat je pa LEVEL 2 🙂

3 leta so še dovolj za to da greš stran od takega tipa, pac se navezes po 3 letih, ampak si se mlada, in imaš še dovolj potenciala za najti svojega princa ki ga iščeš. Jih je dovolj verjemi, tega ki pa imaš pa pogovori se še zadnjič če bo zopet kreg pa veš kaj narediti. Lp.

Čimpreje zamenjaj svojega princa ker tako nikamor več ne vodi.
Upam da v nadaljevanju najdeš sebi primernega partnerja, ki te bo spoštoval na dolgi rok.
Lep dan ti želim..

Pozdravljeni, zahvaljujem se za odgovor, ceprav je provokativen. Z partnerjem sem se vedno zato, ker menim, da razhod ni resitev problema, temvec dopuscanje, da je problem premagal vez. Taksne kemije in potenciala za vecno sreco, kot sem na zacetku imela z njim, nisem imela se z nobenim in to znam ceniti. Cenim to, kar sva nekoc imela. Sem vztrajna in ne zelim vreci kar tako puske v koruzo… ceprav se hkrati zavedam, da on verjetno to mojo vzrajnost le izkorisca..

Srcno si zelim druzine, vendar vem, da v trenutnih razmerah to ne bi peljalo nikamor.
[/quote]

Zelo preprosto; če je interes reševanja konfliktov z obeh strani, potem se marsikaj da rešit.
Če on tega interesa nima, lahko pripelješ svetovne strokovnjake, prebereš sto knjig, greš sama na terapijo, sanjaš in moliš da bo jutri drugače, postaneš najbolj prijazna in ljubezniva oseba na svetu, be bo nič od tega pomagalo (terapija morda pomaga zgolj tebi, da prej spoznaš in sprejmeš, da ne bo nič od tega pomagalo).
Za dvojino sta potrebna DVA oz interes morata imeti OBA.
Nič manj in nič več od tega.
Lahko ceniš in spoštuješ vrednost čudovitih trenutkom začetne zaljubljenosti, a to niti malo ne reši in ne bo rešilo sedanjosti niti preteklosti.

Torej preprosto vprašanje zanj se glasi:
Ali mu je do vaju, torej mu ni vseeno počutje drugega, je pripravljen SODELOVAT (npr. terapija), da se odnos izboljša, ali mu je vseeno in išče sto izgovorov in zanikanj, da se vsemu skupaj izogne, iz odnosa, dvojine, partnerstva?

Pozdravljeni, zahvaljujem se za odgovor, ceprav je provokativen. Z partnerjem sem se vedno zato, ker menim, da razhod ni resitev problema, temvec dopuscanje, da je problem premagal vez. Taksne kemije in potenciala za vecno sreco, kot sem na zacetku imela z njim, nisem imela se z nobenim in to znam ceniti. Cenim to, kar sva nekoc imela. Sem vztrajna in ne zelim vreci kar tako puske v koruzo… ceprav se hkrati zavedam, da on verjetno to mojo vzrajnost le izkorisca..

Srcno si zelim druzine, vendar vem, da v trenutnih razmerah to ne bi peljalo nikamor.
[/quote]

Potencial je bil samo namišljen, in sicer posledica hlapljive kemije. Ko problem premaga zvezo, je čas za odhod.
Ustrezno moraš znati (o)ceniti predvsem sedanjost, preteklost pa prepustiti lepim spominom. Se ti dejansko zdi možno, da je zveza lahko vzdržna nekaj desetletij na račun par mesecev uvodne sreče? Kje si to pobrala? Tale vztrajnost, čeprav se tebi zdi plemenita in znak zrelosti (vsaj zdi se mi tako), ti samo škodi in tudi neke življenjske zrelosti v njej ni, samo otročje kljubovanje dejstvom.

Potencial je bil samo namišljen, in sicer posledica hlapljive kemije. Ko problem premaga zvezo, je čas za odhod.
Ustrezno moraš znati (o)ceniti predvsem sedanjost, preteklost pa prepustiti lepim spominom. Se ti dejansko zdi možno, da je zveza lahko vzdržna nekaj desetletij na račun par mesecev uvodne sreče? Kje si to pobrala? Tale vztrajnost, čeprav se tebi zdi plemenita in znak zrelosti (vsaj zdi se mi tako), ti samo škodi in tudi neke življenjske zrelosti v njej ni, samo otročje kljubovanje dejstvom.
[/quote]

Mislim da nista dobro situirana jaz sem brezposelna pa sem raje samska ko v takem cirkusu.

To kar si opisala se dogaja tako pogosto, da ima celo ime : patološko ujemanje.
Drugo so ti že ostali napisali, jaz dodajam le tole :

Ko nam narcis »dvori« (ni nujno, da le v ljubezenskem odnosu – to bo počel v vsakem odnosu, od katerega bo pričakoval koristi), smo v devetih nebesih. Kaj to, deveta nebesa so puščava proti našim občutkom! Zdelo se nam bo, da smo princi in princese iz pravljic, »kemija« bo neopisljiva, od iskric toliko da se ne bomo vžgali! Pomislili bomo, da smo končno našli sorodno dušo; da sta se prepoznali dve duši iz prejšnjih življenj ali po zakonih karme ipd. Ne glede na to, v kaj verjamemo, bo skupni imenovalec ta, da gre za nekaj izjemnega, posebnega, nekaj, ob čemer zbledijo vsi naši preostali odnosi.
….
https://med.over.net/clanek/sorodna-dusa-ali-patolosko-ujemanje-z-narcisom/

Š eto : to kar si napisala o puški v koruzi in da se ti zdi, da razhod ni rešitev, je do neke mere smiselno in uporabno v relativno ” normalnih” odnosih. V odnosu, ki si ga opisala, pa je tako kot bencin na ogenj. In požar je in bo uničujoč, preveri na forumu Mejna in narcistična osebnostna motnja- za svojce. Dlje, kot si v požaru, huje si ranjena, ljudje tudi po deset let okrevajo od posledic, ko se končno uspejo rešiti. Ti imaš dobre pogoje, šele tri leta sta skupaj in če prav razumem, še nimata otrok. Kaj se začne dogajati, ko v tak odnos pripelješ še otroke, pa je čista srhljivka in pohaba nedolžnih bitij za vse življenje ( če nekoč ne poiščejo pomoči, in še potem ni nujno, da se bodo res rešili travm ).

Poiščita razlog za njegovo vzkipljivost, odreagiraj strpno a trdno in obdrži svoj jaz.ko vzkipi se mu ne upiraj, ampak se raje umakni, še prej pa mu daj vedeti, da želiš rešiti nastalo situacijo in ne vreči puške v koruzo.naj se zamisli, naj ve, da te z tem prizadene. Nobenih težkih besed in nobenega dviganja glasu. S tem ni mišljeno ,da se mu boš podredila ampak mu boš dala vedeti, da na tak način ne bo šlo. Če se pa (bognedaj) zgodi, da dvigne roko nadte, pa brez razmišljanja končaj zadevo. Evo ,to je ključ. 🙂

Avtorica že v prvem postu pove, da mu ne daje povoda za vzkipljivost. Menim, da iskanje vzroka v tem primeru nima pomena, ker je partner vkipljiv in žaljiv ker je pač lahko. Ker želi biti žaljiv in avtorico ponižati. On bo pri sebi vedno našel razlog za jezen izpad (pa čeprav bo vsem drugim ta razlog nerazumljiv).
Avtorica – če želiš seveda lahko ostaneš v tem odnosu, ampak kot praviš sama, ta odnos ne funkcionira kot bi moral, ti se v njem ne počutiš varno in sprejeto. Dober odnos temelji vzajemnem spoštovanju, zaupanju in razumevanju. Če en partner drugega večkrat žali, se nanj dere ali ga kako drugače vedno znova razvrednoti, to ni kvaliteten odnos v katerem bi bilo vredno vztrajati.
Zanima me tudi: kako partner reagira ko ga soočiš z njegovim neprimernim vedenjem (odnosom do tebe)? Ali ga zanika, opravičuje, morda pravi da se bo spremenil..?

tukaj ti nasvete dajejo pretepene ločenke. se ti to zdijo pravi ljudje za dajat nasvete? men ne. že delaš, neki kar v njem izzove agresijo in jezo. verjetno si ljubusumna in ga delaš ljubusumnega namerno z svojim ženskim orožjem. in ti on vrača z moškim orožjem. te pretepne ženske, niso bile tepene za brez veze. vrjami mi! pri naslednjem možu se več tako oblastno in nadute ne bodo obnašale. niti ne bodo delale partnerje ljubusumen in ji mdale povod za ljubusumje in jih zavirale. mislim da je problem v tebi in tvoji nezrelosti.

Pozdravljeni,

Zahvaljujem se tako vam, kot tudi vsem ostalim posameznikom, ki ste si vzeli cas za konstruktivni odgovor na mojo objavo.

Sem zmedena.. partner namrec obicajno isce izgovore za svoja dejanja in sele po dolgem prerekanju z muko prizna, da je ravnal napacno. Na mojo veliko zalost pa se vklipljivost nato spet ponovi. Je pa prejsnji teden spet tako odreagiral in se mi nato zacuda kar hitro opravicil in prvic, od kar sva skupaj, sem dobila obcutek, da mu je bilo dejansko zal… je pa res, da sem se tudi sama ohladila do njega, pomagali so mi tudi vsi vasi komentarji, upostevala sem predloge in si prebrala vec o NOM in partnerja delno nasla v opisu…

Upam, da je partnerju tokrat resnicno zal in da prijazno obnasanje ne bo trajalo le dokler ne bo ponovno dobil obcutka, da mu zaupam. Prenaglih odlocitev ne bom sprejemala, definitivno pa ne bom cakala v nedogled, da partner spozna, da si zasluzim spostljiv in razumevajoc odnos, ki mi ga pa zal ne da.

Tvoja zgodba je moja zgodba. Če želiš vedeti, kako se vse skupaj konča…moj odgovor: precej klavrno. Nesrečno. Dobrih 6 let prenašanja žalitev in izpadov se je spremenilo v izgubljena leta…takšna, ki bi morala biti zame najlepša, pa so bila vse prej kot to in jih NIKOLI ne bom dobila nazaj. Vsak dan sem upala, da bo boljše, da se bo spremenil, da bo videl vso mojo ljubezen in da tista moja puška, ki bi jo morala že zdavnaj zabrisati v vse koruze in pšenice, končno dobi svoj namen in happy ending. Dokler ga nisem mogla več niti gledati in sem preprosto vzela hčerko, spakirala najnujnejše in šla. Tip mi praktično od razhoda (pred 5 leti) s**je po glavi, ne da mi miru, kliče, piše, komandira in se vtika v vse aspekte mojega življenja. Neumoren je, vse skozi dramatizira, išče pozornost na vse možne (neumne in bolne) načine. Če si želiš takšno življenje…potem se oklepaj tiste puške, ki spada v koruzo. Nihče ti ne bo dal medalje, ker ne obupaš…še najmanj gospod, ki bi moral biti tvoj partner v dobrem in slabem, tvoja opora in tvoje varno zavetje. Pa je (kolikor razumem) vse prej kot to. Vse, kar boš imela od življenja, bo strah, kdaj bo spet ven padel in s kakšno besedo te bo tokrat ozmerjal. Kaj boš imela od tega? Navlekla boš nase enega narcisa, zaradi katerega boš pozabila, kako je dihati svež zrak, kako je biti ti in nikoli ne boš poznala, kako je, če te nekdo ceni in spoštuje.

Nobeno vedenje ženske (ljubosumje, nadutost ali celo varanje) ni in ne sme biti razlog za verbalno, čustveno ali fizično nasilje! Če moškemu ni všeč partnerka taka kot je, ima vse možnosti, da jo zapusti. Ne sme pa njenih napak itd. uporabljati kot razlog za raznovrstne zlorabe. Seveda velja to tudi v obratni smeri.
V partnerskih zvezah se ne uporablja, kot trdi Igor13, “ženskega” ali “moškega” orožja. Zveza namreč ni vojna ampak sobivanje, spoštovanje in kompromisi.

Draga avtorica, resnično priporočam knjigo “Zakaj to počne?” s podnaslovom “kaj se dogaja v glavah jeznih in nadzirajočih moških” avtorja Lundy Bancrofta.

Pozdravljeni Igor,
Verjemite, ce bi bili kaksna nevidna muha in bi opazovali vse te najine prepire, bi hitro vzeli svoj komentar nazaj. Kaksno zensko ljubosumje? Partner se razjezi ob najbolj nepomembnih stvareh tega sveta, kot je recimo kje se bo susilo perilo (katerega tako ali tako jaz susim). Lp

Pozdravljeni, zahvaljujem se za odgovor, ceprav je provokativen. Z partnerjem sem se vedno zato, ker menim, da razhod ni resitev problema, temvec dopuscanje, da je problem premagal vez. Taksne kemije in potenciala za vecno sreco, kot sem na zacetku imela z njim, nisem imela se z nobenim in to znam ceniti. Cenim to, kar sva nekoc imela. Sem vztrajna in ne zelim vreci kar tako puske v koruzo… ceprav se hkrati zavedam, da on verjetno to mojo vzrajnost le izkorisca..

Srcno si zelim druzine, vendar vem, da v trenutnih razmerah to ne bi peljalo nikamor.
[/quote]

Potem pa živi v sanjah o tem, kakšna je bila preteklost z njim in trpi v sedanjosti, kajti tiste preteklosti žal ni več.