Kako težko je pisati o sebi…v strnjenih stavkih… Moje otroštvo ni bilo srečno – oče alkoholik, pa še bolestno ljubosumen povrh, bolan, najbolj ubogi. Mama se mu je v vsem podrejala, jaz pa begala okrog. Pri prijateljih, na treningih, …. Sedanjega moža sem spoznala pri 18. letih. Danes si mislim, da sem verjetno tako potrebovala ljubezen, nekoga, ki bi mi stal ob strani… Ostala sem z njim, imava dva sina, stara skoraj 18 in 14. Sčasoma sem postajala nezadovoljna v zakonu, mož je skoraj vse prepuščal meni. Vso organizacijo, finance, čeprav sicer ni bil slab. Kar sem želela, potovati, da bi me kdaj kam povabil, razbremenil, sem sicer povedala, samo pač ni zvenelo resno. Že par let nazaj sem začela pomišljati, samo pomišljati o ločitvi. V postelji tudi ni bilo tisto tapravo, lahko bi rekla, ni bilo kemije… Vedno sem si mislila, da sem pač zavrta, da tega ne potrebujem preveč…

Pred letom dni sem spoznala nekoga…Mlajšega (ni to razlog, da sem z njim, samo navajam kot dejstvo), kresale so se iskre, privlačnost, energija, ki jo je izžareval…in jo še… Mislila sem, da bo to avantura, nekaj lepega v mojem življenju, da ostanem z družino. Postala sva prijatelja, čustva so postala močna, želi zaživeti z mano. Moža sem začela že kar dosti časa nazaj zavračati, pa še vseeno sva potrebovala kar nekaj mesecev. Jaz, da sem mu priznala, on, da je upal vprašat.

Z možem se sedaj veliko pogovarjava, ve, da ljubim drugega, pa je kljub temu pripravljen ostati z mano. Celo zelo hudo mu je, me še vedno ljubi. Jaz vem, da želim zaživeti na novo, vendar mož pravi, da mu ne smem odvzeti vsega. Da naj otroka ostaneta z njim. Ne zmorem tega zadnjega koraka… Naj pustim otroka pri možu? To mi bosta gotovo zelo zamerila. Starejši že nekaj ve, obzirno sem mu želela razložiti. Reakcija je bila, da sem nora… Kljub temu sem mu ponovno povedala, da tega nisem želela, da se je zgodilo, da mi lahko pove vse, kar ga bo težilo, da bova upoštevala njune želje… Poslušal je, o tem pa ne spregovori več niti besedice in prav vidi se, da o tem ne želi govoriti. Mlajšemu še nismo povedali… Mož prav tako tudi ne pristane, da bi morda ostal z mano mlajši sin, češ da ju ne smeva ločiti. Samo navsezadnje je starejši že kar samostojen in veliko hodi ven, v družbo…

Pomagajte prosim… Ostajam doma zaradi otrok, neodločna sem, ne morem do konca, bojim se…. Se samo opravičujem, ker me je v resnici strah? Pa me je tudi res strah, pa še kako… Še do konca lanskega leta niti pomislila nisem, da bi bila kdaj v resnici zmožna tako korenito spremeniti svoje življenje, zdaj vsaj upam pomisliti na to… Moti me tudi, da živim v manjšem kraju, kjer me bi prav gotovo na veliko obsojali…

Hvala vsem za odgovore, nasvete. Vem, da se bom na koncu morala odločiti sama. Samo kako težko je to….

Vaš strah in dvomi so običajni in upravičeni in doživljajo jih vsi, ki se znajdejo na pomembnih življenjskih prelomnicah. kljub vsemu mislim, da ste še vedno lahko dobra mama svojima otrokoma. Osemnajstletniku ne dovolite, da egocentrično kroji vaše življenje. Pri teh letih še potrebuje mamo, vendar pa ni potrebno, da ste stalno prisotni. Zdravo je , da postaja vedno bolj samostojen in odgovoren. Mama naj ne bo gospodinjski servis osemnajstletniku. Mnogo osmnajstletnikov se znajde samih v večjih mestih, kamor pridejo študirat in kjer ni več mamice vedno pri roki pa se čisto dobro znajdejo in to jim samo koristi, pri dozorevanju. Tudi mlajši je že dovolj star, da bo lahko povedal svoje mnenje, ali si želi ostati z bratom ali bo sprejel dejstvo, da bi se le videvala. Ta možnost je odvisna od tega, kako močna je vez med njima. Če sta veliko skupaj in čustveno zelo navezana drug na drugega, ločitev res ne bi bila dobra rešitev, če pa se pogosto sporečeta, imata malo skupnega in sta si zelo različna, ni nobenega razloga, da ne bi eden živel pri materi, drugi pa pri očetu. Če mislite, da je vaš novi partner, res moški vašega življenja, da je to tisto pravo in da sta oba dovolj zrela za uspešno zvezo, potem se boste že odločili, ko bo čas za to. Želim vam vse najbolje.

Alenka B

Naj povem nadaljevanje… Ker živim v majhnem kraju, kot sem že povedala, sem se želela z mlajšim sinom in svojim novim partnerjem preseliti v en večji kraj… Na družinskem sestanku sta me otroka gladko zavrnila, da nikakor, niti eden od njiju ne želi drugam kot ostati v našem kraju. In da “tipa” tud slučajno ne želita spoznati, videti, kontaktirati… Izpadla sem seveda najbolj kriva za vse.

Ostala sem doma zaradi otrok, ker ne prenesem misli, da bi ju “zapustila” in odšla v drug kraj sama.

Ampak, moje srce počasi, na obroke odmira, mislim si, kakšno je življenje, kjer ne smeš poslušati svojega srca… Ne morem se sprijazniti, počutim se, da sem obstala nekje in ne morem ne naprej ne nazaj.

Moj dragi medtem ni več zdržal tega položaja, ko se jaz ne morem odločiti.

Če bi želela biti še z njim, medtem sta pretekla dva meseca, bi morala jaz stran od družine. Je to prav? Bi bila to prava odločitev, da bi lahko bila srečna, da me ne bi pekla vest?

Razmišljam zadnje čase, ko ne morem več tako, da bi se morda preselila v najemno stanovanje v istem mestu. Pa me lahko otroka obiskujeta vsak dan, če želita. V tem primeru bi se morala pač soočiti z ljudmi, ki bi rekli: saj veste, kako to gre… Znorela je, zaljubila se je v mlajšega, pustila moža in otroke in šla… Ne vem, še kar sem občutljiva. Spet po drugi strani pa mislim, da bi morala ugrizniti v to kislo jabolko, se odseliti, razčistiti, kje sem, kaj čutim. Za mojega ljubega bo morda celo prepozno…

Prosim vas, svetujte mi. Je katera že pustila otroke pri možu? Sicer je zelo zelo skrben in dober do njiju.. Hvala za odgovor vsem, tudi vam Alenka…

Ja, poznam eno gospo, jo je mož pustil zaradi druge, sin je bil takrat ene 11, je tudi samo hotel ostati z očetom, a mislim, da je tudi oče to malo izsilil. Takrat je bilo težko zanjo, a ima zdaj s sinom dober odnos in ve, da se je takrat odločila prav.