ne znam si/nama pomagat
Večina nas z nekaj več življenjske kilometrine je že v začetku razumela celotno sliko. Ni problem v tem, da gospa ni navedla še več podrobnosti, ampak v tem, da ti nimaš dovolj življenjskih izkušenj, da bi lahko do potankosti razumela take situacije – tudi če bi ti jih gospa navedla še več, slike ne bi razumela v celoti. Ker si 1. še premlada in 2. še nimaš otrok in pojma nimaš, kako so stvari z njimi lahko drugačne. Zato se tvoje pisanje, v omiljeni ali neomiljeni obliki – v slednji še posebej, a tudi prva ni dosti boljša – pač bere kot prepotentno pametovanje. Ti namreč misliš, da stojiš v istih čevljih kot gospejin mož, ker si pač v službi, kot on, gospa pa ne. Ampak pri tem se hudo motiš, še zdaleč nisi v istih čevljih. Če bi bila, bi tvoj partner že zdavnaj znorel in razmišljal enako kot ta gospa. Morda pa tudi še bo, če boš ti hodila domov vsa zlovoljna in se boš obnašala tako kot ta mož: “Vedno je družina nekje za vsemi njegovimi ostalimi prioritetami.” To je namreč tu glavni problem, ne pa to, kdo služi denar in kdo ne ali kakšne so razmere po službah danes.
Obupanka, z zaostrovanjem in vsem skupaj ne boš prišla nikamor. Spremenit moraš sebe, morda ti bo sledil ali pa tudi ne.
Iz zadnjega zapisa vseeno zaznam, da on očitno v službi išče neko potrditev in zadovoljitev svojih psihičnih potreb (ki je doma ne dobi). Postal je workoholik in to je očitno odvisnost, ti pa si tipična soodvisnica (tista, ki najeda in teži).
Se pa strinjam s tabo, da najbrž ne bosta zmogla urediti vajinega odnosa brez svetovanja oz. posrednštva/mediacije. Vendar ne pričakuj od terapevta potrditve za tvoje teze o tem kako je njega treba spremenit. On se bo spremenil le sam, če bo tako hotel. Ti pa lahko spremeniš le sebe in svoj odnos do njega.
Vse kar sem zgoraj zapisala drži. Ti pa se v svoji družini ne počutiš dobro, ker ste pravzaprav v hudi finančni stiski, saj sem osebno mnenja, da 5 članska družina nikakor ne more (pre)živet z jurjem mesečno. In je popolnoma jasno, da pol ni ne izletov, ne smučanja, ne nobenga luksuza..in to ubija življensko radost, tudi odnose.
Za “za dete1234”,
1. sem res mlada, ampak nisem zato čisto neizkušena (izkušnje si namreč človek pridobi tudi v primarni družini in iz okolice)
2. res nimam otrok, vendar se zavedam kaj to pomeni
Sama sem 25 let živela v družini z nenehnimi problemi in kregarijami, tako da verjetno pa neki le vem iz svoje primarne družine (se naučiš marsikaj), predvsem to da ne delaš enakih napak. In moj oče je bil tudi zelo rad v službi, saj ga je mama vedno dajala v nič in z ničemer ni bila zadovoljna (premalo je delal, ni delal o.k, premalo se ji je posvečal itd.)…. vedno je bil deležen kritik in tako je pač raje ostajal v službi (tam je vsaj dobil pohvalo in je imel mir). Moški se na splošno raje vedno izognejo težavam kot da jih rešujejo.
“Če bi bila, bi tvoj partner že zdavnaj znorel in razmišljal enako kot ta gospa. “ Verjemi, da ne. V najinih 10-tih letih sva doživela že marsikaj in me je zelo dobro spoznal v vseh možnih situacijah in je priznal, da take verjetno ne bo našel.
Drago dete, oglasi se 10, 15, 20 let za tem, ko boš prvič rodila. Izkušnje, ki jih imaš zdaj, niso v ničimer, ampak res v ničimer primerljive s temi, ki jih boš dobila v tem času. V primarni družini si kot otrok samo opazovalec, potem pa si sam akter. Lahko še tako dobro opazuješ, pojma nimaš, kako boš sama reagirala, ko boš morala biti akter, ne samo opazovalka, in kako bosta zadeve reševala s partnerjem. Zato boš lahko kaj konkretnega povedala šele takrat. Zelo, zelo – zelo – dobro si preberi svoj lastni stavek: “Moški se na splošno raje vedno izognejo težavam kot da jih rešujejo.” Po 10, 20 letih boš nanj gledala povsem drugače kot zdaj, ko ga navajaš kot opravičilo svojemu očetu – garantiram.
Ali pa tudi ne, ker bo ob izbiri to vzela v zakup (čeprav to o begu pred težavami jaz ne bi jemal kot pravilo), za razliko od tistih, ki razmišljajo v smislu “ga bom že potem spremenila”.
Žal, kot je videti nekaterim tudi izkušnje kaj dosti ne pomagajo in takole povzdigovanje samega sebe samo zato, ker je rodil in vzgajal nekaj otrok ter pričakovanje da bodo ostali le tiho ali mu kvečjemu le peli glorio, deluje (milo rečeno) bedno.
P.S.: Če si ti imela podobne težave kot jih ima avtorica te teme, to lahko le obžalujem in delno razumem takšne odzive. Kljub temu pa je izbira partnerja (kakršen koli že je/je bil) tvoja odločitev in vsaj za to sprejmi odgovornost (ker prav takšni odgovori kažejo na to, da je ne). Enako velja za odnos med dvema, ki ga vedno (in res prav vedno) ustvatjata in oblikujeta oba.
P.P:S: to piše nekdo z dvema odraslima “izkušnjama”.
Nisem rekla da ni nič uporabnega, je pa drugemu lažje pamet solit. Sem samokritična, ampak če bom zaradi moževe zaposlitve trpela vse sem pač baraba. Sory, tako je. Po tvojem mišljenju se ne čudim, da si ločena, kajti – kdo ni kazal hvaležnosti v tvojem zakonu? Kdo ni bil samokritičen? Ker če razmišljaš tako pozitivno, tako veš kako reševat zadeve – zakaj nisi tega dokazala na svojem primeru?
Vidiš, vsak nosi svoj križ, s svojimi težavami. Pametovat je lahko drugim, s svojimi težavami pa se zna redko kdo soočit in jih rešit.
Za vse sta vedno potrebna dva – za spravo, za kreganje,… In ne, midva se ne kregava, ne tuliva en na drugega po hiši, absolutno ni nasilja, alkohol parkrat na leto ob zabavah v mejah zdravega razuma.
Mišljenje tebe in deteta pa je takšno, da bom hvaležnost pokazala zato da je zaposlen in nosi denar k hiši da bom trpela njegove muhe, žalitve, mogoče celo fizično nasilje – pa saj služi denar, kaj hočem več, a ne? V tem je bistvo kjer se razlikujemo me tukaj. Jaz kažem to tako, da je opran, zlikan, sit, pride v pospravljeno hišo, ni mu treba delat okoli hiše če noče, ker storim vse sama, ampak žal – če delam vse to mirno in tiho, HOČEM vsaj kak dan v tednu in dopust preživet z možem in družino skupaj. Ampak očitno nekomu tukaj to ni jasno, vendar se ne sekiram zaradi takih, kajti eni so sami, eni pa v sebi osamljeni. Jaz pač ne želim tako živet. Potem sem tudi jaz raje sama!
Draga obupanarazočarana!
Upam da ste se pogovorili in domenili, v primeru, da še vedno trpiš te muke pa ti dajem nasvet, da čimprej se postaviš na svoje noge, urediš način življenja ki je tebi ok in ne prilagajaš vsega drugim, morda poskrbiš zase …mogoče nov styling ( to zna tudi na tvojega moža pozitivno vplivati, če si mogoče ta leta zanemarjala svoj videz ) ….lp
Za Obupanarazočarana –
Sicer rahlo pozno, ampak glede na to, kako si se jezno odzvala na odgovore in kako si z lahkoto odbila-pospravila mnenja pišočih in ostala v svojem prav – se bojim, da zelo podobno ravnaš tudi s svojim možem – potem pa ni nič čudnega, da beži v službo. Vsak normalen človek bi tkao naredil.
Morda bi kazalo razmisliti v smeri, da si sama poiščeš službo in kaj svoje energije porabiš tam.
Resda nimam treh otrok. Ampak ko sem bolna zna biti zelo hudo – toliko, da sem že pristala na infekcijski. Če ima mož pomemben sestanek, resda gre na sestanek. Ampak predtem (ali celo večer prej) mi pripravi kaj za jest, mi prinese čaj, zdravila – vse, kar bi lahko potrebovala in potem gre na sestanek.Če je dlje časa odsoten (npr. da ima več pomembnih sestankov), me vmes “čekira” po telefonu. Si predstavljam, da če bi bilo tako hudo, da ne bi zmogla sama, bi ostal pri meni. Sicer pa je enkrat, ko je bilo res hudo, na koncu poklical mojo mamo (dela v bolnici), ker kljub temu, da so me poslali z bolnice domov, se zadeva ni nikamor premaknila….
Dve sta ti zgoraj opisale svoje dvome pa si ju povsem preslišala..
Zakaj nekdo ki ni veliko z svojo družino tako zelo želi na službeno zabavo? Čemu te pripravlja da sprejmeš da bo moral verjetno delati še med prazniki? V službi ves cvetoč, doma pa nič od nič?
Telefon zvoni tudi na dopustu?
Mislim da boš še zelo presenečena ko boš spoznala da gre zares in če vprašaš mene se zna zgoditi da ne boš ti tista ki boš vložila ločitev..
Predvsem pa ti dam nasvet da si najhitreje poiščeš vsaj nek vir dohodka.. Vem da je kriza in vse..
Poglej, resnično se v tvojem življenju pripravlja nevihta in mislim da kar nekaj stvari govori temu v prid..