Zanima me zakonsko svetovanje za pare. Z možem imava že nekaj časa težave. Komunikacija zelo slaba, prepiri pogosti. Poskusila sem se pogovorit z njim, vendar ne opazi da bi bilo kaj narobe. Ne razumem ga, njegove službe, sem ogromno slabe volje,… in to ga ubija. To je njegova verzija. Delno mu dam prav, ampak sem mu povedala zakaj. Namreč – cele dneve je v službi (jaz sem brezposelna že lep čas), imava tri otroke dva skoraj samostojna, enega majhnega, tudi ko pride domov mu zvoni nenehno službeni telefon, tudi ponoči. Če se ne javi na službenega, zvoni hišni. Čeprav sem mu povedala da me moti vse to, nič ne pomaga. Mir nekaj časa, ponem ponovno isto. Vsi se moramo prilagajat njemu ter njegovi službi. Ko ima slab dan, se skoraj poskrijemo, da ima mir. Pa nas ne pretepa, ne pije. Zna samo bit sarkastičen, pikajoče sikajoč skozi zobe, besede pa zelo prizadenejo. Včasih bolj kot udarec. Res dela pri privatniku, je edini zaposlen v družini, vendar – a nam je res treba trpet, se odpovedovat, prilagajat samo zato, da ne izgubi službe? Kajti to mi je rekel – da če bi rada da še on ostane brez službe. Zato skoči na vsako prošnjo direktorja in mu posveča svoj službeni in delno prosti čas – včasih tudi med vikendi. Obvezno dela dnevno vsaj 10 ur na dan 6 dni v tednu, plus še vse ostalo – po potrebi. Tudi med dopustom ni miru. Njegovi zaposleni (je vodja ) ga kličejo zaradi najmanjše težavice, z vsemi je prijazen, ne glede ali se vstane v nedeljo sredi kosila, ponoči,… pa čeprav je ta “ogromna težava” zaradi katere kličejo največkrat neka malenkost, ki bi jo z lahkoto rešili naslednji dan v službi. Isto je z prijatelji. Vedno in povsod na uslugo. Ko ga potrebuje kdo ožjih članov nima časa. Naj počakamo, bo že. (najbolj me boli, da sem ga čakala nekoč nekaj ur, čeprav sem mu rekla da morava v LJ, kamor so peljali hčero v komi – to mu ne morem oprostit! – No, je rekel da ni mislil da je tako hudo, pa sem mu povedala!) Vedno je družina nekje za vsemi njegovimi ostalimi prioritetami.
Najnovejše . v roku dobrega meseca gre že na drugo službeno zabavo, z nami pa ne želi na silvestrovanje, ker bo utrujen, mu ljudje ne odgovarjajo (zasebnega tipa zabava), skratka – naj gremo sami, ker bo moral med prazniki delal tudi ponoči in bo res utrujen. Meni to ni všeč, po njegovo ga pa ne razumem, ker v službi in na taki zabavi MORA bit z svojimi podrejenimi – celo na dveh.
To je samo delček vsega dogajanja in sedaj me zanima – ima smisel kakšno zakonsko svetovanje ali je šlo vse že predaleč?? Razmišljala sem o ločitvi, vendar – nimam kam it, brez službe, financ,… Nimam več zaupanja vanj, večkrat sem ga dobila na laži (potem rekel da mi je pač pozabil kaj povedat ali pa me ni hotel razburjat) Ne vem, ne razumem ga. Želi ostat z mano, čustva ne kaže, tudi v vsem dogajanju, ko sem mu rekla da me je prizadel nisem dobila niti ene besede OPROSTI. Ob zadnjem pogovoru o poskusu rešitve odnosov med nama, mi je dal odgovor na vprašanje zakaj je toliko v službi, da naj pogledam tavečja otroka. Da sta tudi malo doma, ali pa cele dneve prespita. Resnica delno, ampak – jaz sem se pogovarjala o njem, naju, ne o tem kakašna sta tavečja otroka. Mislim da se on kot odrasla oseba nebi smel primerjat na tak način. Popravite me, če se motim.
Še ima smisel poskušat ostat skupaj? Ko sem mu predlagala zakon. svetov. je rekel da bo že šel, če mislim da je kaj narobe in nama bo pomagalo.
Ps – Jaz iščem službo, pišem prošnje, pa žal nič. In večkrat dobim pod nos, da ne vem kako je sedaj v službi, da se moraš trudit in delat, ne pa kot takrat pred leti, ko sem delala še jaz. In on pač mora sedaj delat in se prilagajat. Nisem lenuh, doma vse naredim, tudi okoli hiše. Samo najtežja dela mu ostanejo – če želi. Pride na toplo, je opran, nahranjen,… Torej ima vse. Niti v vrtec ne gre na kako proslavo. Nič mu ni treba, razen če kaj sam želi. Seveda mogoče 1x na leto.

Hvala za vaš čas ter oprostite za tako dolgo pismo, kjer še marsikaj niti ni napisano.

Spoštovana gospa,

koliko jeze, besa in razočaranja je v enem paketu možno začutiti… Res ogromno. Samo besneli bi in se jezili prav na vse, kar je izrečeno, storjeno in mišljeno ter prav na vse, ki vam pridejo blizu. Toliko jeze v tem trenutku čutite oz. že kar nekaj časa, nihče pa vas ne zmore v vaši stiski zares razumeti, slišati, začutiti, kaj šele potolažiti ali umiriti. To v tem trenutku ni možno, ker je vsega preveč, si pa to najbolj želite (in zaslužite). Zelo ste obremenjeni, trudite se na vso moč, predvsem da bi ustregli možu, otrokom, vse mu pripravite, vendar še vedno ni zadosti oz. čutite, kot da naredite premalo, predvsem pa, da to, kar naredite, ni cenjeno, opaženo niti pomembno. Čeprav se trudite, čutite, da niste nič vredni in da to, kar naredite, ne šteje. Občutek ničvrednosti in nepomembnosti pa dodatno razjeda še ena vaša stiska – brezposelnost, zaradi katere poleg vsega čutite, da imate zvezane roke in da rešitev iz sedanje situacije ni možna. Posebej bi poudarila, da se popolnoma enako kot vi počuti tudi vaš mož: nerazumljenega, nespoštovanega in neslišanega. Vi ga ne razumete, služba ga ne razume, ne upošteva njega kot človeka, njegovih potreb, želja, družinskega življenja, počitka, ne pusti ga pri miru, ampak nasprotno: pričakuje, da jim bo na voljo vsak trenutek, da jim bo izpolnil vse njihove želje in potrebe, da bo vedno dobre volje, da nikdar ne bo zatajil, saj se pričakuje, da dela kot »stroj«, ki se nikdar ne ustavi ali iztroši. Služba torej vašega moža ne spoštuje kot človeka, ni jim pomemben on kot osebnost in to, kdo je in kar čuti, temveč šteje vse drugo. Koliko jeze in besa čuti vaš mož, pa tudi sovraštva do te službe, veste najbolj vi in vaši otroci, ker ste mimogrede vsi »zaposleni v taisti službi«, če se tako izrazim. Zelo močno lahko občutite moževo oz. očetovo čustveno breme in pritisk, ki bi ga sicer moral sam zamejiti in ustaviti zavoljo sebe in družine, vendar ga, kot kaže, še ne zmore. Čeprav ste mu z večimi pogovori, ki so se končali s konflikti, to že poskušali dopovedati, imate občutek, da vas ne razume, da vas morda ne želi razumeti, se mu ne zdi dovolj pomembno, skratka ne najdeta stika drug z drugim, ampak sta vedno znova bolj obupana, razočarana in še bolj prizadeta. Resnica je ta, da ga je strah, strah pred avtoriteto, kateri se želi do konca dokazati (da je vreden, sposoben). Ne zmore se upreti in postaviti zase, ker mu ta način vedenja ni poznan oz. nekoč verjetno ni bil sprejet, če se je uprl, zato želi ljudem čimbolj ugajati in se truditi navzven, da bi bil sprejet in pomemben. Vendar za kakšno ceno? Za takšno, da vse svoje prave občutke zanika in jih povozi ter živi in deluje prisiljeno – kot želijo drugi in ne kot želi sam, kar pomeni, da je sebe in svoje življenje v celoti prilagodil službi (vi pa imate občutek, da se morate prilagajati njemu). Na drugi strani, doma, kjer se počuti varno, pa izrazi vse tiste občutke, ki jih je prej kopičil in zanikal. To pomeni, da je vaš mož besen na nekoga drugega, kateremu tega ne upa pokazati (npr. šef, starši), pa bi moral, ob vas pa čuti, da lahko. Na drugi strani, tako kot vaš mož, tudi vi sebe in svoje občutke večkrat povozite in še naprej »dopuščate« takšno družinsko življenje, čeprav si želite vse drugega, kot to. »Dopuščate« s tem, da morda kdaj raje molčite, se skrijete in se izognete možu in njegovemu cinizmu ali pa že iz same nemoči in obupa nad njim znorite, vendar se vseeno nič ne zgodi. Tako kot vaš mož ostaja neodločen v tem, da bi končno enkrat sebe postavil na prvo mesto, tudi vi ostajate neodločni v tem, da bi se nekaj korenito premaknilo. Na koncu so tu še otroci, ki najbolj trpijo, saj jih nihče nič ne vpraša, čutijo se odrinjene, odveč in nepomembne (saj čutijo, da sta vidva oba zelo obremenjena in zasedena), želijo pa si varnosti in miru. Kako naporno in težko je živeti v odnosih, kjer se »morajo« družinski člani drug drugemu izogibati, saj je tako »lažje« preživeti, dobro vem. Vendar to vsem vam jemlje ogromno energije, to vas izčrpava in utruja, brez da bi še kaj dodatnega naredili. Takšni odnosi človeka silijo v otopelost in tak človek ne more »živeti«, nima občutka živosti, da »je«. In je res žalostno in krivično do vseh vas, tako otrok, moža kot tudi vas gospa, da ne zmorete najti pravega stika med seboj, da se ne zmorete ustaviti in enkrat na moža pogledati z drugega zornega kota. Takšnega, ki bi vanj vnesel občutek razumevanja, brez obsojanja, kritike in očitkov, brez jeze, ki kar sama od sebe bruhne na dan, čeprav nočete. Poskušajte možu enkrat prisluhniti drugače, poskušajte najti način, kako bi vas res začelo zanimati, kako se on počuti in kaj doživlja. Dokler gre človek v pogovor nastrojen, z občutkom ogroženosti, da bi kar napadel, je to nesmiselno. Ko pa nekoga začne zanimati človek sam, iskreno, je pa možno najti stik. Če ne drugega, ga najdite z otroki, ki vaju oba še kako pogrešajo (»da preživijo, je lažje življenje prespati«).

Zakonska terapija je vedno smiselna odločitev, če se oba za to odločita in če res želita prevetriti, ovrednotiti in ustaliti svoj odnos – in tudi pride do sprememb, če na tej poti vztrajata.

Srečno vam želim in razmišljajte o sebi, kaj si želite za naprej.

Hvala za odgovor. Sem že poskušala na tak način pristopit, da ga povprašam ob kakšnem pitju kavice kako je, da se mi zdi utrujen – nič ne pove. Oz reče samo da je utrujen. Tudi kadar kaj več pove je enkrat tako, drugič tako – za isto stvar. Dva različna odgovora za eno stvar mi nikakor ne gresta v račun. Določena zanikanja, laži,… vse samo zaradi miru v hiši? Mislim da je to on kot človek kriv, ne pa služba kot taka. Ali pa vendar jaz?
Pred časom je imel določeno (meni daleč ne zafrkantsko kot je on vzel in povedal) afero s sodelavko (dopisovanje), za katero sem izvedela slučajno. Če je bil hec, bi povedal, a ne? Ženska je tajila, on je priznal (seveda sem videla in ni mogel tajit), sedaj sta še vedno sodelavca, naj bi se ga ona izogibala, vendar …. Na zabavi sta bila skupaj, 1x je rekel da se nista pogovarjala, potem se je zagovoril da sta se – zakaj vse laži? Lahko res mož ženi nekaj ne pove da je slučajno ne prizadene? Pa čeprav ve, da slej ko prej nekaj pride na dan?! Ali je to lahko zatajitev česa globjega?
Mož se strinja z obiskom pri zakon. svetovalcu, kajti po zadnjem pogovoru (še po pisanju vam ter zabavi) se strinja, da bi mogoče tretja nevpletena oseba lahko opazila težavo ali težave, ki naju pestijo in motijo odnos. Vendar … Mislite da nisva že pregloboko zabredla. Če bi bila samo služba kot taka bi mogoče še, ampak mislim da tukaj njega pesti še nekaj. Vendar enostavno več ne vem kaj in kako. Ne poznam ga več, se mi zdi. Včasih je pogledal za drugimi ženskami, se kaj pohecal, kakšna opazka – dandanes mu samo kakšna opazka ni dovolj. V moji prisotnosti je pod vplivom alkohola (vendar ne strašno pijan) določeno žensko spravil prav v zadrego, dokler mu nisem jaz rekla da naj že utihne. Kot bi se mu malo pripeljalo. In če že vpričo mene in prijateljev dela tako, kaj šele, če je sam. In na koncu še vse težave med nama – verjetno veste kam vodi.
Ko sem rekla da bi se ločila, če rabi prostor za dihanje, je rekel da nima težav. Ni ga pa motilo, da meni ni všeč. Tudi za te njegove opazke sem mu povedala da mi ni všeč, pa je rekel da je samo hec, da če se sedaj še hecat ne sme z drugimi? Pa to ni hec, vsaj ne zame!
Pred leti je imel težko prometno (počeno lobanjsko dno plus ostalo) – je možno da se mu kaj kuha v glavi in se posledično spreminja?
Otroštvo sva imela oba težko – jaz materialno vse, čustveno zelo slabo. Pri njem pa je oče bil glava, plesali kot je oče igral, drugače je bil tepen ali na seniku. Ni bilo alkohola v družini, vendar čustva so bila tabu. Nihče ga ni vprašal kako se počuti, samo da je vse naredil kot so mu ukazali. In to dela sedaj v službi. Jaz pa sem bila vedno upornik, delala kontra obveznemu. In verjetno nama obema to sedaj udarja ven. Vendar – jaz se bojujem sama s sabo ter za naju, pri njem pa so vmes še laži, včasih alkohol, tretja oseba,… Je to vse samo zaradi dokazovanja?
Res sem zmedena, prazniki pred vrati, ampak v takem stanju se jih človek niti ne more veselit.

LP

Jaz ti bom kar direkt rekla: tip ima ljubico in tebe za služkinjo. Sprememb seveda noče, zato pa želi ostati s tabo – ampak čustev ne kaže, ker je čustveno vpleten drugje. Jaz bi na tvojem mestu ne bila tako naivna in malo prečekirala telefon, mejle itd.

Spoštovana gospa,

kadar se mora človek ukvarjati z osnovnim preživetjem oz. se truditi in boriti, da sam preživi (zdrži) sleherni dan, se praznikov ali česa drugega res ne more veseliti. Na vašem mestu bi se človek samo zjokal in obupal ter za večne čase zaprl vrata pred vso resnico, ki jo živite in občutite, tako težko je.

Zavedati pa se morate naslednjega. Vi ali kdorkoli drug za težave vašega moža ni kriv, ne glede na to, kakšno preteklost ima za seboj. Kot otrok je BIL žrtev očetove tiranije, ustrahovanja, posmehovanja in fizičnega nasilja ter materine nemoči (starša sta mu prizadejala ogromno krivic), vendar je danes kot odrasla oseba sam odgovoren, da s svojimi nerazrešenimi travmami, ki ga še kako utesnjujejo in obvladujejo, nekaj naredi (s strokovno pomočjo). Zagotovo avtomatsko beži pred resnico (blaži jo z občasnimi popivanjem, življenje si občasno polepša z aferami, ker mu je tako težko) in si je noče priznati, zato trdi, da ni nobenih težav. Če bi si jo priznal in znova začutil, kako mu je bilo kot otroku težko, ga je strah, da teh občutkov ne bo zdržal, istočasno pa se nikomur noče več odpreti, da ne bi bil spet tako zelo prizadet in ranjen. Njegova bolečina je tako globoka, da jo na vse možne načine želi poteptati (z zanikanjem, cinizmom, posmehovanjem, ukazovanjem, deloholizmom, prilagajanjem, zasvojenostmi…).

Afere in prevare niso nikoli hec, vedno so to namerna in zavestna dejanja. So pa različni razlogi, ki človek v afero vodijo oz. do prevare privedejo, med pogostejšimi je ravno nezadovoljstvo v zakonu, primarno pa je to nezadovoljstvo s samim seboj. Tudi za afere in drugo vedenje bo moral prevzeti odgovornost vaš mož in se nekoč soočiti z njenimi posledicami. Gospa, saj vi vse čutite, saj čutite ali je vaš mož iskren do vas ali ne, kdaj vam laže, prikriva…tako da ne rabite nobenih dokazov, kje in s kom je bil. Gre za to, da si med seboj prav nič ne zaupata in kar vam dodatno razjeda vprašanje, ostati z njim ali ne. Tako kot je bil vaš mož s strani svojih staršev nespoštovan, je logična posledica ta, da ne spoštuje nikogar, niti sebe, saj te izkušnje nima. Oče ga ni spoštoval, mati pa tudi ne, ker ga ni zaščitila, zato se danes »maščuje« in posmehuje vsem ženskam. S tem ne sramoti in ponižuje samo njih, temveč predvsem sebe in vas, ki ste njegova žena. Kolikokrat ste se že odločili, da nikdar ne greste več z njim nikamor, ker se tako ponižuje vede do vas?

Vaš mož se je kot otrok moral naučiti sam preživeti, saj nihče ni poskrbel zanj, zato me ne preseneča njegova izjava na vašo navedbo, »da se boste ločili, on pa nima s tem težav« (občutek, kot da mu je vseeno). Resnica je ta, da se itak počuti vseskozi samega, osamljenega in da ga nihče ne razume. Prav tako se tudi vi počutite nerazumljeno in osamljeno. Oba sta neskončno ranjena, želita si biti pomembna drug drugemu, da enemu ne bi bilo kar vseeno, vendar se borita s tem, kako se znova najti in ustaliti. Kadar ljudje ne zmorejo sami najti rešitve, je vedno smiselno vključiti strokovnjaka, ki vama je pripravljen ovrednotiti vajino življenje, vajine odnose in z vama poiskati vzroke, ki so privedli do današnje situacije. S tem ne morete ničesar izgubiti, lahko pa ogromno pridobite. Gospa, če vidva ne bi tako globoko zabredla, vama trenutna stiska ne bi odprla oči oz. ne bi imeli zadosti motivacije za nujne spremembe v zakonu in družini nasploh. Afera npr. veliko ljudi “prebudi” v smislu, da so pozabili drug na drugega in da je potrebno okrepiti odnos, ki so ga preveč zanemarili.

Srečno vam želim, pa kljub vsemu tudi ogromno notranjega miru.

Draga obupanarazočaranka,

ob prebiranju sestavka me je zmotilo nekaj stvari : vaša brezposelnost, da mož edini nosi denar domov, da bi se ločila vendar se ne ker nimate kam in se s čim živeti, nimate spoštovanja do njega …

Glede na dolgotrajno brezposelnost bi rekla, da nekaj spoštovanja bi lahko dobil vaš mož glede na to, da sam že dolgo preživlja družino. Prav tako pa glede na to dejstvo ne morete ravno soditi kakšna situacija je v njegovi službi in na tem področju na sploh. Lahko vam povem, da je situacija na trgu takšna, da je večina ljudi v privatnih službah na mestu kot vaš mož. Tudi jaz in partner sva za določeno vsoto na voljo 24/7, kličejo naju za vsako malenkost, partner je imel po 3-h letih prvič 1 teden dopusta, za naju ni bolniških in dopusta (delava od doma, preko mailov in sva dosegljiva na telefon), delamo zastonj nadure, partner pa ima na sploh službo kot kaka deklica na poziv in gre ko zazvoni….. Skratka ni rožnato, pa sva mlada, fleksibilna in bi verjetno lažje našla novo službo kot npr. vaš mož, ki ga že malo “EMŠO” (če bi bilo lahko bi verjetno bili vi že zaposleni) daje. Verjetno se vaš mož v vaši družini ne počuti kaj preveč dobro, saj za zahvalo ker se trudi in vas preživlja dobi še brco v rit in očitke. Sponašate mu celo zasluženo službeno zabavo (pa pojdite še vi v službo pa jo boste imeli). Druga stvar je vaše spoštovanje do moža… on vas očitno spoštuje, saj izpolnjuje obljubo (v dobrem in slabem ) in vas preživlja ter prenaša, medtem ko bi se vi ločila, ampak žal nimate kam in denarja, zato bo pri možu kar O.K. Dobro ne rečem tole s hčerko res ni bilo normalno, da ni prišel, ampak pomoje vas ne jemlje več resno če skos nekaj dramatizirate (tako kot moja mama in je pač ne jemljemo več resno ker kar naprej teži in dela iz muhe slona).

V zaključku bi rekla, da je glavni problem v tem, da ste vi brezposelna in imate preveč časa za premišljenavanje. Verjetno vam je neuspešno iskanje službe že pošteno načelo samozavest in ste po eni strani ljubosumna na moža (on ima službo, dohodke in ga nekdo potrebuje). Takšne reakcije sem namreč sama doživljala pri sebi ko sem še študirala, moj pa je delal in pa včasih ko imam dopust, drugače pač nimava časa za take otročje igrice in se zavedava da tako pač je. Pametni so le še prijatelji brez služb in pa moja mama, ki dela v javni službi celo življenje in sploh ne ve kako dobro ji gre.

Tako, da ne vem sicer kaj bi vi radi dosegli….ne željite si, da možu pokne film v teh časih in pusti službo ker ne vem kako bo potem z vašo družino (ne vem če bote srečni zgolj z njegovo prisotnostjo in tem, da bo končno imel mir in ne bodo telefoni zvonili ker bodo po možnosti izklopljeni ker ne boste imeli denarja da bi jih plačali).

Čemu pa se toliko odpovedujete in trpite??????????? Kaj je narobe z vami??? Dajte se enkrat v življenju postaviti v njegovo kožo in si zamišljati da samo vi delate in preživljate celo družino (glee na to plača ne more biti tako mala) in potem družina tarna da se prilagaja in trpi in se odpoveduje zaradi vas……… Za moža bi bilo še najbolje da se ločite in bo imel mir pred vami nehvaležneži…….

Se opravičujem za ostrino, ampak me je tale post res pogrel. Jaz bi bila partnerju hvaležna da se trudi obdržati službo in me preživlja in vas res ne razumem.

dete1234
Ti pa svoje frustracije izšivljaš tukaj se mi zdi. Enim je družina nekaj vredna ne samo materialne dobrine. Očitno nimaš otrok in te briga kako se otrok počuti, če nikoli ni očeta ob njem. Zato pa potem pride do težav. Jaz delam, otrok da me ne pogreša pač dobi denar in sem se odkupila. Je to normalno??? Po tvojem pisanju sodeč je. Čustva pa …. kaj je to?? Ljubezen??? Očitno imaš tudi ti težave, ampak jih na tak način prikrivaš ter se tolažiš.
Kateri denar lahko odtehta prve besede, korake otroka? Kateri denar odtehta nastop na tekmovanju kjer otrok doseže prvo mesto in si ga zamudila?? Meni noben denar tega ne bo nadomestil in marsikomu drugemu tudi ne. Zamisli se, morda boš čez nekaj časa tudi ti v težavi, ko ti denar ne bo več največ, ker boš čustveno revna.

da ne verjameš,

ne nimam otrok, nisem zafrustrirana in denar mi ne pomeni največ!! Preden bom imela otroke bom vsekakor zamenjala službo …. ampak v tej temi ne gre zame, ampak za avtorico, ki svoje frustracije zliva na moža. Res je žalostno, da ga ni več ob otrocih, vendar je dosti bolj žalostno, da ga tisti ki jih s svojim delom podpira obsojajo.

ČE BI ŠE KDO DRUG V TEJ DRUŽINI DELAL NPR. MAMA BI LAHKO BIL TUDI OČE VEČ Z OTROCI

Drago dete 1234,
mene je pa ob prebiranju tvojega sestavka zmotilo to, da ob vsem poudarjanju moževe službe popolnoma spregledaš tole: “Vsi se moramo prilagajat njemu ter njegovi službi. Ko ima slab dan, se skoraj poskrijemo, da ima mir. Pa nas ne pretepa, ne pije. Zna samo bit sarkastičen, pikajoče sikajoč skozi zobe, besede pa zelo prizadenejo. Včasih bolj kot udarec[/b][/b].”

Ne glede na to, kdo koga preživlja, noben denar ni vreden zgoraj opisanega odnosa. Mar mora vsak, ki ga preživlja zakonec, res požreti vsa poniževanja? Malo morgen. Jutri se lahko zgodi, da bo situacija obrnjena – bognedaj, ampak človek lahko v trenutku postane invalid, doživljenjsko odvisen od svoje žene in otrok. Bo zadovoljen, če mu bodo kar naprej sikali in bili do njega sarkastični? Za svojega partnerja se potrudiš z vsem žarom – to pomeni v dobrem in slabem. Ne pa to, da lahko partnerja, ko mu gre slabo in si ti tisti, na katerem je trenutno več finančnega (ne pa vsega drugega!) bremena, obkladaš s sarkastičnimi besedami.

Drago dete1234, dvomim, da že imaš otroka, ker vse gledaš izključno skozi finance. Vendar so v družini finance sicer pomemben, še zdaleč pa ne edini del družinskega življenja. Po drugi strani pa, ko že tako gledaš skozi finance, morda boš tale jezik bolje razumela: ona njemu kuha, pegla, pospravlja, vzgaja skupne otroke, dela okrog hiše – vse to STANE. Stane kuharica, stane čistačica, stane vzgojiteljica (in to koliko!), stane hišnik! Preračunajte ure tega dela na dan, ki ga je veliko več kot osem, in se vprašajte, ali ni morda tako, da je tudi ta gospa krepko “v službi”, samo da ni uradno priznana, in kako bi bilo, če bi si tudi ona dovolila biti do moža sarkastična, ker nič ne naredi doma.

Drago dete1234, če boš kdaj imela otroka, se mi smiliš, ker čisto nič, ampak prav nič, nisi pripravljena na realno družinsko življenje, in te zna fino usekati.

Lahko me obsojate kolikor želite in govorite, da nimam otrok in ne vem. Žal živimo v Sloveniji (ali na srečo) in večina žensk dela (delamo) služimo denar, popoldne pa nas čaka še vse ostalo (kuhanje, pranje, likanje itd.), drugače je v Ameriki kjer je večina žensk doma in vzgaja otroke.

Ni me pa potrebno obsojati ker zagovarjam moža, čeprav sem ženska. Razumem, da je na njem pritisk ne samo v službi, ampak tudi doma. Napet je pa pomoje ker tudi sam ni zadovoljen s službo in se zaveda, da ni najboljša, ampak se boji v teh časih menjati.

Moje gledanje na stvari je še vseeno takšno : RES JE DA ŽENSKA KUHA, PERE, LIKA IN UREJA OKOLICO HIŠE, VENDAR ČE V LONEC NE BI IMELA KAJ DATI, KAJ PRATI IN KAJ LIKATI (če nebi nekdo služil za to) BI SE VERJETNO ZAMISLILA KAJ JE POMEMBNO. TO DELO NE NAHRANI LAČNIH UST IN NE PLAČA POLOŽNIC ŽAL.

No pa ker mi vedno mečete pod nos, da nimam otrok. Midva imava oba stresne službe in delava, doma popoldne me čaka kuhanje, pranje, likanje, pospravljanje. Že od začetka je tako, da tudi partner pri tem pomaga, vendar če dela dolgo in je utrujen ga ne gnjavim in sama pospravim in postorim kar je potrebno. In tudi ko bodo otroci bo enako, na vsakemu bo del odgovornosti. Če jaz delam (služim) mi ne mora ničesar očitati, drugače bi bilo če bi bila doma. Ne more reči, da lahko naredim, saj sem itak cel dan doma ali pa da on je zmatran ker dela jaz pa ne ker sem doma in se zato lahko ukvarjam z otroci itd.

“Jutri se lahko zgodi, da bo situacija obrnjena – bognedaj, ampak človek lahko v trenutku postane invalid, doživljenjsko odvisen od svoje žene in otrok.” Me zanima kako bi se gospa potem vedla, če že zdaj ko dela in on za njo skrbi takole govori ” bi ga zapustila, ampak nimam kam”.

Meni se on še vedno smili žal. Dela, ampak nima podpore. Verjetno se sekira v službi in pri sebi in sekirajo ga še njegovi. V bistvu je čisto sam ker če bi žena imela delo oz. ko ga bo imela, ga bo zapustila. Nima spoštovanja….. v bistvu je revež. V življenju je namreč najpomembneje, da se partnerji spoštujejo, podpirajo, razumejo, zaupajo.

dete1234

Informacija, ki je nebi rabila povedat ampak jo bom. Pred leti je bila situacija obrnjena. Je bil mož brez službe, jaz z lepo plačo. Bil je doma, sem prišla domov, skuhala, otroci v vrtcu, pospravljala normalno kot sedaj. TOREJ???? IN NISEM bila sarkastična, nesramna in kaj vem kaj še vse. Ker sem vedela, da se situacija lahko obrne. In ko je mož končno dobil službo, je doživel težko prometno. (kar tudi piše, če človek bere vse!) Bil v komi, nato rehabilitacija. V službi so mi dali 14 dni neplačanega dopusta za nego. Sem pa torej v sedanji situaciji res baraba od ženske, nehvaležno bitje, ki ne zna cenit moža in njegovega trpljenja v službi za preživetja družine. Stala sem mu ob strani še potem, ko je šel v šolo, ga podpirala in mater, ZASLUŽIM si spoštovanje ravno tako, kot vsako pošteno pridno bitje na tem svetu. Ko bom pa hodila okrog, zapravljala možev denar za svoje luksuzne muhe in ne bom delala ničesar, potem pa ne rečem. Dokler pa iščem delo, postorim kaj priložnostnega tako za sproti, kuham, skrbim za dom, hišo, okolico ter družino pa bom ZAHTEVALA spoštovanje od moža, ter od takih …… (žal nimam izraza, ki nebi bil sprejet kot žalitev) kot si ti!
Če bi prebrala vse in se nebi vpiknila samo v službo, bi mogoče razbrala bistvo pisma. Ampak – za to je potrebno malo več.

Če bi v štartu napisala tako kot si sedaj, verjetno nihče nebi dvomil o pravilnosti tvojih odločitev ter upravičenosti, da si užaljena. Tako pa je prvo pismo bil spis kjer si se pritoževala izključno nad možem , njegovo službo in odnosom. Brez skrbi sem jaz vse prebrala in edino iz koder se vidi, da si bila zaposlena je naslednji sestavek :

“Ps – Jaz iščem službo, pišem prošnje, pa žal nič. In večkrat dobim pod nos, da ne vem kako je sedaj v službi, da se moraš trudit in delat, ne pa kot takrat pred leti, ko sem delala še jaz.”[/b]

Iz tega sestavka je bilo razbrati, da sta imela oba službi, nikjer pa ne piše o njegovi nesreči (ampak zgolj o hčerini komi oz. šele v drugem sestavku navajaš počeno lobanjsko dno) ali da si ga ti kdaj preživljala oz. se zanj žrtvovala kot navajaš sedaj.

Kot sem že eni drugi gospe svetovala, bi tudi vam. Vaš mož premalo sebe da v zakon in družino, zgleda kot da mu je drugo vse bolj pomembno, družina pa samoumevna.
Otroci vas pogrešajo. Mogoče bi tudi vi povzročili kakšen “šok” možu .(priporočam da si preberite temo Kje sem se zakvačkala, v kateri gospa svetovalka govori o tem “šoku”.) Mogoče, ko bo mož videl, da mislite resno, se bo popravil.
Saj veste, šele ko izgubimo, začnemo ceniti!
Premalo sebe da v zakon, vi pa preveč. Nekaj boste morali storiti, da vas bo začel jemati resno.
SREČNO!

draga avtorica, isto imam doma.Vara te….žal

ko sem ugotovila kaj vse počne,ko zapre domača vrata se mi je svet sesul. Popolnoma isto ,kar pišeš doživljam tudi jaz.

Menim, da je tukaj najbolj potrebna pomoči dete1234 – koliko ene potlačene bolečine, razočaranja in jeze je v ozadju… Služba 24/7 pa seveda služi za umik in še večje tlačenje… Dete1234 ne more biti brez službe, ker če bi bila prosta bi lahko prišle na plano vse potlačene travme s katerimi se pa očitno ne more soočiti. Zato pa obsoja in žali druge, ki nimajo službe, ker začuti strah, ko že samo pomisli, da bi lahko tudi ona sama bila brez službe. Dete1234 – ne rabijo vsi službe za svojo odvisnost in beg pred kruto realnostjo.
Krute so pa tudi tvoje izjave – si že pozabila kako grozno je, ko so bili do tebe kruti tvoji najbližji??? Ne rabiš tega sedaj prenašat na druge – poišči si strokovno pomoč.
lp

@obupanarazočarana, kar je napisala dete, mogoče zveni res totalno enostransko in huda kritika na tvoj račun, a v marsičem ti je tudi postavila ogledalo – če se le hočeš videti v njem. Ne jemlji njenih besed osebno, skušaj jih prebrati čisto objektivno. Kako bi ti ocenila svojo svakinjo, ki bi bila takšna do tvojega brata?

Je pa nesporno res, da si tudi ti zaslužiš spoštovanje, saj skrbiš za družino in mu pravzaprav omogočaš takšen delovni ritem, kot ga ima.

Jaz sem ločena, z otroki in razmeroma brezbrižnim bivšim. Samozaposlena, delam projektno, na voljo sem 24 ur na dan sedem dni v tednu. Nikamor ne grem brez notesnika in mobilne internetne povezave. Lani in letos sem po 12 letih prvič imela dopust, med katerim dejansko nisem ničesar delala. Se mi je pa že zgodilo, da sem dobila klic za delo na Silvestrovo ob 8. zvečer. Ampak tako je in takšen ritem ima cela “ekipa” s šefi vred. Moji otroci morajo bit zelo potrpežljivi. Včasih me cel teden gledajo samo v hrbet. Partnerja nimam, ker je to ob takšnem delovnem ritmu skoraj nemogoče. Ampak tako je, to je moje življenje, bog pomagaj. Saj morajo noč in dan, petek in svetek delati veliko ljudi, pa še za mnogo slabši denar kot jaz.

Poskusita rešit tole, ker verjamem, da je ostalo še dosti tega, zaradi česar bi oba rada ostala drug ob drugem. Samo ne verjamem, da lahko uspeta sama. Vendar boš morala sprejeti tudi kritiko na svoj račun. Si pripravljena na to?

kako to, da je v Sloveniji toliko nezadovoljnih žensk (na porodniški ali pa brez službe), ki neskončno jadikujejo nad svojo usodo, ker njihovega moža /partnerja ni cele dneve doma ker dela???

Poznam razmere v tujini, kjer zaradi delovnega ritma enostavno drugače ne gre – moža pač ni, pa ga pošiljajo na vse konce sveta, nerpedvideno, pa…žena s tremi majhnimi otroci mu samo pakira kovčke in jih vozi na letališče, da frči okoli… In ta žena..je hvaležna in zadovoljna s svojim življenjem :))) Pa je resnično vseskozi sama, nepredvideno sama, pa mora sama VSE postorit pri treh majhnih (v nekaterih primerih, ki jih poznam, celo štirih ali petih) otrocih. Mož je edini financer družine v državi kjer je vse plačljivo, od šolanja, do zdravstva in vsega, torej je bila (trenutno ima najmlajši 8 let in gospa dela enkrat tedensko v nočni izmeni kot medicinska sestra – ima visoko izobrazvbo s tega področja in specializacijo iz dveh področij nege, da ima svojo žepnino in svoje majhno profesionalno zadovoljstvo :)) mnogo let popolnoma in to res popolnoma odvisna od njega. Pa tudi izgubil je službo, sedaj šel delat celo v drugo državo, kjer je po pet dni na teden…pa se ta žena še vedno nič ne pritožuje, nasprotno, vesela in srečna je…. To me resnično čudi. Ali je ta socrealizem res toliko razvrednotil domače delo, da ga ne znajo ceniti ne ženske in posledično tudi moški ne….

Menim, da ko bomo SAME začele ceniti svoje domače delo, ukvarjanje z otroci in njih vzgojo in se s tem posebej postavljale nas bodo morda začeli cenit in spoštovat tudi naši partnerji. (drugače bomo pa tkao kot dete1234 bežale v službo pred nakopienimi osebnimi problemi)

Tole pišem že tretjič ker se je moj komentar očitno izgubil, tako da se mi ne da tako na dolgo kot prvih 2x.

Skratka v prihodnje ti priporočam, da ko odpiraš temo, da podaš vsa dejstva (tako kot si jih sedaj), ti pa si se skozi cel esej ubadala samo s težavnim možem, njegovo službo, kako bi ga pustila zaradi službe a nimaš kam itd. Ker slika po prvem tvojem postu je bila res kot, da si ena zagrenjena ženska in povrhu vsega še lena na kvadrat. To, da si ti delala in mož ni ter skrbela zanj med okrevanjem NI BILO RAZVIDNO in zato si pač požela takšen komentar. To, da si kdaj sama delala ni bilo razvidno. Iz komentarja “Ps – Jaz iščem službo, pišem prošnje, pa žal nič. In večkrat dobim pod nos, da ne vem kako je sedaj v službi, da se moraš trudit in delat, ne pa kot takrat pred leti, ko sem delala še jaz.” ba sem jaz razbrala, da si nekoč delala še ti poleg moža.

Sedaj ko imamo celotno sliko (ne vem zakaj -glede na to da smo anonimni je nisi podala že prej) pa lahko rečem, da bi lahko bil moj komentar v milejšem tonu. Vsega ne morem vzeti nazaj, saj še vedno razumem moža da so službe v tem času precej drugačne kot so bile. V teh časih delodajalci izkoriščajo krizo (zahtevajo več kot so in grozijo da če ti kaj ne paše lahko greš, saj tako ali tako vsaj 60 ljudi čaka da te nadomesti)….. Verjetno pa se tudi tvoj mož čuti dolžnega, da ti vrne kar si ti žrtvovala v preteklosti in kljub vsemu skuša obdržati službo…. če mu pač kdaj uspe v vsem tem tudi uživati (npr. službene zabave) mu pa ni za zameriti.

Čeprav , če gledam nase je tudi udeležba na službeni zabavi in zabavi poslovnih partnerjev bila obvezna (kljub temu da je v popoldanskem oz. večernem času) ker take stvari pridobivajo v času krize na pomenu. Ti se moraš čim bolje razumeti s poslovnimi partnerji, saj ti tako imenovani “mehki dejavniki” v teh časih najbolj vplivajo na prodajo (če se ti z nekom zelo dobro razumeš, ti zaupa in te pozna, boš več prodal kot pa če si kar nekdo katerega ne poznajo ali zgolj prek telefona).

dete1234 & neugodna: … nas ni malo s podobno zgodbo. Današnji delovni pogoji & trg to pretežno zahtevajo. 8h delovnik je socialistična fikcija, ki je vsaj nekaj časa ne bo več.
Problem nastopi samo, ko imamo “razvajene” partnerje, ki v življenju še niso živeli v tem tempu in imajo v glavi premočne iluzije, kako naj bi izgledala družinska idila. Naj pogledajo delovne ure Nemčije, Amerike, Anglije… pa ne mislim delavcev za trakom, ampak kogar koli vodstvenega.

obupanarazočaranka: kaj je alternativa? Če mož zamenja službo za drugo, kjer bo preživel manj časa, ali bodo finance zdržale? Kaj pa on? Občutek lastne vrednosti, samoizpolnitve, …? Bo zdržal?

Verjetno bi se res dalo kaj narediti glede dosegljivosti… ti pa iz lastne izkušnje povem, da je danes “normalni” delovnik za kakršno koli odgovorno delo bližje 10h in več.

Si sicer razmišljala, kaj se bo zgodilo, ko mu bo enkrat dovolj, da pride domov v osje gnezdo? Ko mu bo enkrat dovolj neskončnih prepiranj in 0 topline? Ko se bo vprašal, čemu sploh še pride domov?

@druga stran
Seveda sem razmišljala. Nisem v letih brezglavega frfotanja in pritoževanja. Ampak VečSAK dan najmanj 10 ur 6 dni, torej tudi sobota!!!, v nedeljo pa spanje dopoldan, polpoldan pa huda ura in priprave za naslednji dan – žal se tega človek naveliča. In to zato, ker njegovi sodelavci ne delajo toliko, tudi odgovorna mesta, ter ker opravlja njihovo delo, da je šef zadovoljen. Zakaj on – ker imajo sodelavci otroke, pa rojstne dneve, pa gredo na smučanje,…. Mi še na sprehod ne gremo skupaj, pa tega ne opazi.
Hvaležna sem da je v službi, šef je zadovoljen z njim, ampak …..šef ne vidi, da dela moj delo ostalih na račun svoje družine. Moj mož ima posluh za vse težave in želje drugih. Lepo, ampak potem naj doma ne najeda, kako pa mi nikamor ne gremo! Saj ne moremo nikoli skupaj, jaz z otroci pa grem. Ampak teh sprehodov ne vidi, če ga ni! Samo v tem je težava. Če je doma osje gnezdo ni moja krivda!!! Jaz mu ne najedam, ampak če njega ni, potem naj ko pride domov tudi on mene pusti in mi ne najeda, če ima vse narejeno. Če je pa slučajno moja zakonska dolžnost da moram prenašat gnev, ker so ga v službi raz…dili in ker je tam tiho potem na nas sika – hvala. Ga takoj podarim kateri. Eno je če bi se zaupal da so mu najedali, da je imel slab dan (kak slab dan, ne da so dnevi slabi vedno) – človek ratume, on sepotoži, potem pozabimo in uživamo te trenutke ko smo pač skupaj. Ampak žal tega NI!!!! Mir v hiši, ker so njegovi dnevi slabi, delovni, naporni,…. No, še sreča, da jaz spim (glede na pisanje in mnenja nekaterih tukaj) do 15 ure, potem mi pripeljejo kosilo, ker kuham tak ne, okolico ureja nek privatnik, otroci so pri sosedih, pere pralnica – ja, kozmetičarka mi hodi na dom, ker jaz sem prelena da grem do nje,… in jaz nehvaležnica se pritožujem nad možem. In ja – frajerke – da ne bo katera mislila kakšno plačo ima glede na delo. Če dobi 1000€ 1100 z malico in potnimi stroški se nam kaže Marija. Če bi bilo finančno vedeli kako in zakaj – ja, ni problema. Ampak – tak denar dobi delavec z malo delovne dobe in nočnimi urami v tovarni za trakom, kjer oddela 8ur potem pa gre. (ja, žensk ne vzamejo, sem že tipala za delo!)
Jaz samo želi, zahtevam, da bi imeli vsaj vikende mogoče zase, da ko je doma JE psihično prisoten, od njegove fizične prisotnosti imamo samo kreganje in poslušanje kako je kdo kaj zajebal v službi. In ja, ko sem predlagala drugo službo (so mu ponujali) pa ni šel. Torej – je sploh res kar govori??? Če se slabo počuti bi menjal, sploh če gre za isto plačo. Torej je nekje drugje vzrok. Mogoče je res, kot je ena zgoraj napisala. Saj, kaj mu manjka? Vse ima. In 1x na mesec ko ženi prekipi bo že tudi preživel, sam da ima drugače mir.
In ve, za katere sem jaz nehvaležna žena – ga katera sprejme, saj pa je priden, delat zna, ima službo, sam hudiča ima, namesto žene….. revček.