Ne vem kje naj začnem, zdi se mi, da bi lahko kar knjigo napisala… torej začelo se je pred dobrimi tremi leti. Bila sem v pravljici, on pa najbolj prijazen in ljubezniv človek na svetu. Kakšne besede in kakšno izkazovanje ljubezni… zdelo se mi je da sem zadela na lotu. Jaz, ki imam že od nekdaj težave z nizko samopodobo, sem končno našla princa na belem konju. Zame je bil kot bog.
Kakšno leto je bilo vse ok, z občasnimi čudnimi situacijami. In že takrat bi mi to lahko odprlo oči. Pa mi ni. Kmalu za tem se je začelo, vedno pogosteje sem ga dobila na laži, na kar se je on kujal in mi na koncu vzpodbudil občutek krivde. On pa seveda najbolj bogi. Vedno je znal manipulirat z mano.
Po letu in pol sem zanosila. Bila sem presrečna, bitjece v svojem trebuščku sem oboževala. In takrat se je po malem začel pekel. Za vsako malenkost je dobesedno popi*dil, me poniževal, bil je čisto drug človek. Potem pa, ko sem imela že vsega dovolj, je bil pa spet tisti ‘stari’ dobri princ. V nosečnosti me je tudi prevaral, za kar sem izvedela par mesecev kasneje. In seveda je spet bil on tisti, ki se je kujal češ da vdiram v njegovo zasebnost. Pa sploh nisem, on je pozabil izklopiti mail na računalniku in tako sem izvedela. In spet, ko sem bila na tem, da grem, mu je bilo kao ful žal in spet milijon sladkih besed.
Ko se nama je rodil sin, je bilo sprva nekaj časa vsw krasno. Potem pa se je začelo, da je bil vedno manj doma. Začel se je čudno obnašati. In ob neki priliki je pristal na psihiatriji, kjer so mu postavili ‘diagnozo’ narcisistične in antisocialne osebnostne motnje. Bolj, ko sem si brala o tem, bolj sem si zatiskala oči. Zdaj pa je vse skupaj doseglo vrhunec. Marsikaj se je dogajalo in se še dogaja. Jaz pa enostavno ne zmorem več. Psihično me bo dokončno uničil. Zdaj pa na tak način ‘manipulira’ z mano, da pravi, da bo naredil samomor, ker ne more prenesti koliko hudega mi je naredil. Ko pa rečem, da bom ostala, pa je kar naenkrat vse ok. Torej so grožnje o samomoru samo prazne besede?
Ne vem v bistvu, zakaj sploh pišem. Ampak mogla sem dat to iz sebe.

Žabica predlagam, da si prebereš čim več o narcistični in antisocialni motnji, saj takšni ljudje dobesedno razmišljajo, čustvujejo, delujejo čisto drugače, kot ostali ljduje. Nekaj knjig boš našla že na tem forumu, ogromno je na internetu in morda je dobro, da sama poiščeš kakšnega dobrega terapevta, da ti pomaga splezati iz tega ven.

Bistvo narcisizma je, da se vse, ampak res vse vrti okoli njega in bistvo antisocialca ( drugo ime zato je sociopat) je, da ni sposoben sočutja. Torej on se je in se bo vedno ukvarjal zgolj sam s seboj, ti in ostali mu niso pomembni, razen v kolikor lahko zadovoljujete njegove potrebe, Če mu nisi koristen ( čusvetno ,družbeno, finančno ali karkoli pač rabi) te zavrže kot usmrajen robec. Še pred tem pa te poskuaš na vse načine, tudi zelo grde ali manipulativne privezati nase in zmanipulirati, da ne razmišljaš več s svojo glavo, temveč po njegovih željah. Pri tem gredo lahko čez vse, ker sočutja nimajo in jim je prav malo mar ( oziroma niso niti sposobni dojeti, čutiti) bolečine drugega.

Kar se pa groženj s samomorom tiče. To je precej občajen način čustvenega izsiljevanja ljudi z osebnostnimi motnjami, ker avtomatično v nas sproži strah za drugega in občutek krivde in soodgovornosti. Zavedati se moraš, da je on odrasel, ne glede na diagnoze povsem odgovoren za svoja dejanja, čustva, misli, kot tudi za svoje življenje. Pri takšnem človeku ne moreš narediti popolnoma nič, da mu preprečiš karkoli, kaj šele to, da bi naredil samomor ( če bi se tako odločil) Za narcise in antisocialne sicer ni zelo značilno, da bi delali samomor, to je bolj pogosto bri mejnih ( četudi tudi ti pogosto zgolj grozijo in tako čustveno izsiljujejo).

Torej, ali bo storil samomor ali ne ni tvoja, temveč njegova stvar. To ni tvoja odgovornost, temveč njegova. Tvoja odgovornost sta zgolj ti in tvoj otrok. Zato se poskušaj vsakič, kot ti s tem grozi pomiriti, se sponiti, da to ni tvoja stvar, da ne moreš nič narediti ( četudi se mu boš uklonila, da bi “preprečila” samomor se ne bo nič spremenilo, kvečjemu še večkrat te bo s tem izsiljeval) in da je za to odgovoren on. Jaz v takem primeru rečem kaj takega kot, žal mi je, da tako čutiš, mora biti res hudo, da tako čutiš….vendar jaz nisem storkovnjak in ti ne znam pomagati. Morda bi bilo najbolje, da obiščeš strokovnjaka. Ne glede na njegov odziv se ne bi pustila zvleči v razprave temveč bi nenehoma ponavaljala teh nekaj stavkov. Ko vidijo, da ne zeleže s tem običajno prenehajo in poskusijo s kakšni drugim izsiljevanjem.

Ta formum je namenjen temu, da pišemo o svojih občutkih, spoznanjih, zmedi, vprašanjih….si pomagamo s skupnim znanjem in izkušnjami, zato se lahko kadarkoli boš čutila ali potrebovala oglasiš tukaj.

GittaAna

GittaAna

GittaAna najlepša hvala za odgovor.
Knjig na to temo sicer res še nisem prebrala, sem pa ogromno literature prebrala na internetu. In ja, ne glede na to, kako si zatiskam oči… je dejansko res. Vse stvari zanj držijo.
Doma pa mu starša tudi dajeta potuho, vse mu ‘stišita v rit’, ne glede na vse. Ju razumem, navsezadnje je ljubezen do otroka brezpogojna.
Ampak jaz se kljub vsemu pustim zmanipulirat do te mere, da se mi smili, da se počutim krivo, odgovorno za njega.
V bistvu ima moja zgodba še veliko hujše razsežnosti, o katerih pa si kar ne upam pisati 🙁 grozi mi skoraj najslabši možni scenarij in ta teden zvem, a je vse ok ali ne… zaenkrat upam na najboljše.
Sem pa pred nekaj meseci vsaj naredila ta korak, da sem pričela s psihoterapijo. Navsezadnje si želim odkriti razlog, zakaj si vedno ‘izberem’ takšnega partnerja.
Se opravičujem za precej zmedeno pisanje, ampak trenutno sem res čisto na dnu 🙁

Živjo!
Prebrala sem tvoje sporočilo in videla par elementov, ki sem jih tudi jaz preživela. In sicer te grožnje s samomorom. Bivši mi je celo pokazal zid, v katerega se bo zaletel, če ga kdaj pustim (ko sploh še nisem razmišljala o koncu in ko je bilo še vse vredu). To mi je dalo zelo misliti… S časom sem ugotovila, da midva niti najmanj nisva za skupaj, na srečo otrok ni bilo, sva bila še premlada. A ta zid mi je še večkrat pokazal in nonstop sem ga imela v glavi. V nekem trenutku so njegovo ljubosumje, kontrola ipd šle tako čez mejo, da mi je bilo čisto vseeno, ali se zaleti v tisti zid in z njim končala. Seveda je tisti zid ostal nedotaknjen 🙂 Zdaj, nekaj let kasneje, nimava več stikov, sem pa slišala, da je poročen z drugo.

V tem primeru je govoriti o brezpogojni ljubezni staršev nestabilen teren. Potuha morda izhaja iz tega, da se držita starša linije najmanjšega odpora, ker je tako lažje ne-videti svoje nezrelosti.
Nezreli starši ne morejo vzgojiti zrelega posameznika. Žal.
Psihoterapija pa ti bo v pomoč, da boš počasi lahko videla tisto, kar zdaj ne upaš/ne smeš/ne moreš. Ko si se odločila za psihoterapijo si s tem prevzela odgovornost za svoje življenje in tega se drži, ker je dobro zate.

New Report

Close