Ne vem vec naprej
Kot ženska ti povem. Popolnoma nezrela in otročja si. A misliš da nam ki ne varamo pa kakšen ni všeč al kaj? Ampak odnos z nekom ni nekaj kar pride in gre, je nekaj na čemur si želiš poročiti. Moj mož dolgo ni hotel otrok. Sem ga vprašala zakaj? pa je rekel da noče otroka ki bo imel ločene starše, da ni prepričan če sva dovolj zrela za to. Pa sva se usedla in pogovorila. Takrat sva se pogovarjala ene 6 ur. On je poslušal mene in jaz sem poslušala njega. Takrat sem ga začela še bolj spoštovati. No in sva se odločila da je to to. Sedaj imava dva otroka, za katerega bi naredila vse. Tako jaz kot on. Če hočeva za najina otroka narediti vse je prva stvar da se midva razumeva. In se razumeva, fantastično se razumeva. Moje prijateljice so mi fouš, vse ločene in same. Se vprašaš ali si kdaj občutila strast pri komu drugemu? seveda sem jo, ampak sem rekla ne, ni vredno vsega zakockat. Se vprašaš ali si srečna, zadovoljna in zadovoljena? ne znam opisat moje zadovoljstvo ki raste iz dneva v dan. Mož me obožuje, otroci so zdravi in srečni, kariera mi gre, ali lahko pričakujem še kaj več? mislim da bi bilo egoistično pričakovati še več. Poznam polno zgodb žensk ki so bile na tej točki kot sem jaz. Potem pa so si iz čistega dolgčasa omislile ljubimca. Najbrž si predstavljate kje so sedaj. Varanje je v veliki večini posledica tega da vam gre predobro. Nimate skrbi, življenje je popolno. In ker smo sebični bi si popolno življenje radi naredili še za bolj popolnega. In potem dobimo kazen. Avtorica če nočeš boš z lahkoto prekinila, če ne iščeš tudi ne najdeš. Tako preprosto je to.
Ustavi se dokler ne bo prepozno. Prizadela boš sebe, tiste okoli sebe in svoje otroke. Ustavi se! Spremeni način življenja, posveti se partnerju, pogovori se z njim o vajinih zakonskih problemih in dobro razmisli kaj hočeš. Če je tvoj zakon pekel, se loči in šele potem odpri srce drugemu. Zapomni si naslednje: TISTI, KI VARA, VEDNO MANJ DAJE KOT TISTI, KI JE PREVARAN.
Dragi forumovci, tudi jaz imam podobne izkušnje. Pred nekaj leti sem tudi sama imela ljubimca. Imela sva vsak svojo družino. Tisti, ki vara vara izključno vedno zato, ker nekaj v zakonu ne štima! Ali partnerja ne ljubi dovolj, ali ni več strasti, karkoli…..vedno je nekaj. Tudi pri nama je bilo tako, da nama je nekaj manjkalo v zakonu. Potem sva se nekako našla in pristala skupaj med rjuhami. Afero sva imela 3 leta! Bila sva nora, najin sex je bil nekaj norega, nekaj posebnega, takšnega sexa, kot sva midva doživljala skupaj ga nisem nikoli prej z nobenim moškim in tudi on ne z nobene žensko. Potem pa se je ta nori sex in prijateljstvo poglobilo v neko ljubezen. Jaz sem bila noro zaljubljena vanj! Tudi on mi je vračal neka čustva, mi govoril da me ima zelo rad, da mu pomenim več, kot žena…. Bila sva v sedmih nebesih! Bolj, ko sva se pogovarjala, bolj sva ugotavljala, da sva midva ustvarjena drug za drugega! Odločila sva se, da se bova ločila in zaživela skupaj. Doma sva povedala svojim zakoncema, da se želiva ločiti….. Tu je nastal problem, ker se njegova žena ni želela ločiti. Rekla mu je da tudi, če je ne ljubi, hoče biti z njim že zato, da mu bo zagrenila celo življenje. To je nejeno maščevanje. Grozila glede otrok in grozila kaj vse bo naredila meni in mojim otrokom. Videla sva, da se s tem ni za igrati. Tako, sva se odločila, da se ne ločimo. Ostala sva vsak s svojim zakoncem in oba sva nesrečna oz vsi smo nesrečni. Midva pa se še vedno ljubiva in zaradi varnosti naših otrok, ker je baba psihopatka, rajši trpiva. Res lepo življenje imamo. Bolje bi bilo, da se nikoli ne bi spoznala in nikoli ne bi vedela, da sva si usojena!
SCHLAMPE, to kar si napisala je velika neumnost in samo kaže na tvojo neizkušenost.
Seveda imaš rože in rožice in romantiko in ljubezen in odličen sex in vse oh in ah in ljubezen tvojega življenja… Vse to imaš ker je prepovedano, ker je kratko, ker je ukradeno… Če bi resnično želela biti skupaj, bi zaživela skupaj. Pa kaj potem, če se njegova žena noče ločiti? Če je vajina ljubezen tako velika in globoka, bosta pa ja šla tudi mimo tega in odšla na svoje – ona ne more biti ovira. Je lahko samo izgovor enega od vaju da tega ne naredita. To pa zato, ker se v sebi zavedata, da bo potem slika drugačna, realna; potrebno se bo pogovarjati tudi o dnevnih problemih, skrbeh, …. in ne samo o zvezdah in čustvih in oh in ah….
Očitno nista pripravljena ( eden ali drugi ) prevzeti te odgovornosti in lažje živita v mislih in oblakih “kaj bi bilo če bi bilo” ker se zavedata, da bi skupno življenje pomenilo konec vajine zveze ki jo tako idealizirata.