Ne vem kako bi lahko živela in se zvečer ulegla poleg nekoga, ki bi izjavil, da sovraži mojega otroka in bi mi preprečeval stike z njim. Pa vendar nikoli ne veš, kako bi sam resnično reagiral v situaciji, ko bi bil sam v njej. Pa še ženska sem, moški vseeno glede otrok čutijo drugače kot ženske (to ne pomeni bolje ali slabše, samo drugače).

Strinjam se, da mora biti pristop pri spoznavanju prilagojen tako otroku, kot tudi novemu partnerju. Samo resnično; kako bi se lahko odpovedali otroku (govorim v primeru, da otrok ni nič kriv, ne da je alkoholik, da krade in je mamila, pa še takrat je težko) zato, da bi bil partner srečen? Pa bi bil res? Je tak partner sploh lahko srečen? GA ne bi vedno nekaj motilo, nekaj jar bi želel imeti drug smao zase za svojo dušo? Ga ne bi potem pa tisto ogrožalo?

Hudo mi je za vašega sina. REsnično, sploh se raje ne postavim v njegov položaj. REsnično je on zgolj otrok, ki dobica poopolnoma napačne predstave o življenju. Vaša partnerka je odrasla oseba, ki če drugegga ne, bi to razčiščevala sama z vami brez da je vključen otrok. Če ji je tako težko, ko sta z torkom skupaj, naj se umakne ona. Ne vem zakaj bi imela eksluzivno pravico do vas. Ste jo vprašali, da bi jo morda lahko imel tudi vaš otrok? Predvsem se mi zdi nezrela in zelo nesigurna vase, nesamozavestna. Od tod tudi vsi njeni strahovi in odpor do vaše preteklosti. Ki pa je hočeš nočeš del vas in zapomnite si NIKOLI ampak prav NIKOLI je ne boste mogli izbrisati! Tudi če se odselite tisoče km stran, gre z vami.

babilonka, ne glede na to, da je vaš problem zelo pereč, menim da vaša izpoved nima kaj dosti zveze s to zgodbo.

Tukaj imamo opravka z žensko, ki ne prenese, da ima njen partner stike s svojim otrokom, pa četudi se ti stiki odvijajo v hiši starih staršev, brez njene prisotnosti in brez da bi kdo od nje karkoli zahteval – razen da je v tistem času sama, brez prisotnosti partnerja. Ona zahteva, da on svojega otroka izbriše iz svojega življenja, ker hoče čustva, ki jih partner naklanja svojemu otroku, zase.

Vam je čisto jasno, da vaš partner mora imeti stike s svojim otrokom, niste ljubosumna nanj, ne želite, da ga izbriše iz svojega življenja, skratka, niste neka trmoglavka, ki bi cepetala z nožicami in zahtevala nemogoče.

Vi imate ta problem, da partnerju ni jasno, da je v prvi vrsti ON tisti, ki je odgovoren za svojega otroka in ON tisti, ki bi moral biti s svojim otrokom, kadar je pri njemu. Da ne pomeni, da je dovolj, da se otrok nahaja v njegovem stanovanju, ampak potrebuje tudi aktivno ukvarjanje s strani očeta. Saj zato pa otrok pride k njemu.

Partnerju tudi ni jasno, da vi niste nikakršna nadomestna mama ali neplačana varuška. Če tega skupnega skrbništva ne more kvalitetno izvajati (je na službeni poti, drugače veliko odsoten), nima pravice pričakovati, da bo kdo njegovo delo opravljal namesto njega.

Občutek imam, da je tole ‘skupno skrbništvo’ nastalo bolj po čustveni volji, ne pa na podlagi tehtnega razmisleka.

V položaju kakršnem ste, bi bilo za vas dosti bolje, če bi imel partner polno skrbništvo. Takrat bi vsaj zjutraj vedeli, kakšen dan vas čaka do večera.

Partnerju lahko mirne duše razložite, da ne gre za to, da vi nimate radi otroka, ampak zato, ker nimate radi negotovosti.Predvsem ni prav, da ste vi v teh odnosih edina oseba, ki nima nobenih pravic, ima pa vse dolžnosti. Če se od vas pričakuje, da opravljate dela rezervne mame, kadar pač staršema tega otroka to pade v glavo, potem imate tudi pravico, da kakšno rečete o pogojih.

S tem ‘ne maraš mojega otroka’ vas partner samo izsiljuje, ker mu lahko enako odgovorite, da ‘ti ne maraš mene, imaš me samo zato, ker sam nisi sposoben skrbeti zanj’. In s takimi se nikamor ne pride.

Sploh pa. Domnevam, da otrok še ne hodi v šolo. Kaj bosta njegova vrla starša potem? Bo potem še mogoče živeti na tak način? Po moje bi tudi otrok rad zjutraj vsaj približno vedel, kje bo zvečer spal. Mislim da vaš partner in njegova bivša resnično potrebujeta kakšen razgovor s svetovalcem, ker to kar počneta ima lahko resne posledice za otroka.

Žal se mi zdi, da vaš partner ni sposoben razumeti, da vse kar vi storite, ni kar ‘samoumevno’, ker ste ‘pač ženska’. Ne vem. Ne vem koliko ga imate radi in zakaj ga imate radi. Sama bi na vašem mestu razmišljala o samostojnem življenju, že zato, ker ne bi želela kaosa v življenju svojega otroka. Mislim, da sta stabilnost in red zelo pomembni.

Zdi se mi tudi neznansko grdo od vašega partnerja, da biološki materi svojega otroka priznava pravico, da ima otroka samo takrat in vedno takrat, ko ji to ustreza, vi pa tukaj nimate nobenih pravic. Od vas se pričakuje, da boste vedno primernega razpoloženja, vedno na razpolago.

Upam da boste uredili.