pravis ljubi?
tudi jaz sem ze veliko ljudem pomagala,to pa nikakor ne pomeni da jih ljubim..treba je locit tri zadeve..pomagati nekomu ker to zelis,ker te to osrecuje in hkrati njega-temu se rece dobrodelnost ali humanistika,socialni delavec ali laicni psihoterapevt(se pravi nobenega racuna ne izstavljas)..drugo pomagati nekomu ker imas svoj interes temu se rece preracunljivost..stati ob strani nekomu in mu pomagati(ta pomoc se ne sme jemati kot pomoc ampak kot podrazumevanje medsebojne ljubezni,katere glavni faktor je sprejemanje in spostovanje tebe in vsega kar je del tebe/tudi recimo brazgotina na tvojem licu,ki je estetsko zelo moteca in kaj pocne tvoja punca isce ti plasticnega kirurga,ki bi te polepsal ,da bo ona srecna,pa ceprav ve da si podvrzen velikemu riziku narkoze,vse samo da bos lep,po njenih standardih-to ona pocne s teboj in s tvojim otrokom..govorim v prispodobi..(zal pri vama manjka prav kljucni faktor)temu pa se rece ljubiti.

Imej malo samospostovanja,ce dela z otrokom tako,niti tebi ne misli dobro..samskih moskih je cel kup..naj si ga najde..pravis pogresal jo bos,kaj vse ne pogresamo ampak takole gre srpski pregovor-cega nema,bez toga se moze!

in kaj je otrok tu kriv,njegova punca je odrasla tako naj se obnasa,zaradi takih babur,izpadejo vse nove zene pokvarjenke,pa dalec od tega da so!
spravljati se na otroka,cez vse meje razuma-DEJSTVO!!je treba se kaj dodati,dvomim..
in kje je tu nedolzen otrok vpleten,prosim lepo in o kaksni resitvi ti to..zame je vsak ,ki se spravi na nemocnega otroka(briga me ozadje)zrel za dobre samarcine po nosu!!
upam da moderator nebo hud ker se razburjam,ampak tole me pa pogreje,zdaj se pricakuje od mulcka da bo znal nositi tezave,medtem ko jih dva odrasla neznata!
CE SI TALE MOSKI ZELI DOBRO NAJ JO CIM PREJ SUNE V RIT!

Vedno znova me preseneti bonton na forumih.
Forumi so po mojem za neke vrste `hiter´ pogovor v stiskah, morebiten prvi nasvet, da človek potem lahko začne oz. nadaljuje pot iz stiske; seveda pa mora potem nadaljevati pot reševanja situacije v kateri se je znašel, ki je ponavadi dolga in `težavna´.

Ni pa forum namenjen deljenju lastnih projekcij. Kako se vidi, da gre za projekcije? Takrat, ko ljudje na podlagi skopih informacij pišejo, kako stvar stoji. Npr.: ne ljubi te, ona tekmuje s tvojo bivšo, hoče imeti kontrolo nad teboj…… To so vse trditve, ki jih nikoli ne moreš postaviti, dokler se z dotično osebo temeljito ne pogovoriš, jo spoznaš, njeno ozadje in notranje doživljanje.

Ta prava Monica: otroka v tem postu sploh nisem omenjala, ker je govorjenje o komerkoli, ne da bi ga poznala, skrajno riskantna zadeva. Ko gre za otroka je stvar še občutljivejša.

pomlad 2010: malce več spoštovanja do mnenj drugih. Še to: na srečo se nisem znašla v takšni situaciji (tj. da ne morem sprejeti otroka). Sem jo pa doživela preko svojega moža. Namreč, njegova starša sta se ločila ko je bil star 6 let in nova žena moževega očeta ni mogla sprejeti njegovih otrok iz prvega zakona (mojega moža in njegove sestre). Situacija je bila vrsto let izredno boleča za vse udeležence. O tastovi drugi ženi sem slišala vse mogoče in sem si na podlagi pripovedovanj (različnih dojemanj udeležencev) o njej seveda ustvarila neko sliko, ki jo hvala bogu! nikoli nisem na nikakršenkoli način izrazila. Zakaj hvala bogu? Zato, ker sem se o ženski (ki je nisem osebno poznala) pošteno motila. Sedaj, ko jo poznam, njo in njeni dve hčeri, dobro poznam tudi moževo družino po materi, razumem zakaj ni mogla sprejeti tastovih otrok (mojega moža in njegove sestre). Še več, tudi moj mož sam, pa čeprav je zelo trpel v tej situaciji, sedaj po letih samospoznavanja in dela na sebi, razume, zakaj ga mačeha ni mogla sprejeti. Kajti vsako situacijo ustvarjajo vsi udeleženci, tudi otroci, vendar tu ne moremo govoriti o zavestni odgovornosti otrok. Moj mož je namreč tudi spoznal, da ga je preživeta bolečina nekam pripeljala, da je imela smisel, da je zaradi nje boljši in modrejši, boljši mož in oče.

Torej, življenje ni črno-belo, zato brez obsojanj prosim!

bloempje , prav zanima me, kakašne informacije bi še potrebovali? Odebeljeni stavki so čisto dovolj zgovorni in informativni:

On je v tem primeru storil največ, kar se storiti da: z otrokom ima stike drugje, stran od nje, ona s tem ni obremenjena. In to je največ, kar lahko ‘moški s prtljago’ stori. Saj, če ženska ni materinski tip in in jo otroci ne zanimajo, pa če se z otrokom karakterno ne ujame, je bolje za oba, otroka in njo, da stikov nimata.

Ampak da zganja ljubosumnost na čas, ki ga njen partner preživi s svojim otrokom! Da zahteva, da partner stike z otrokom prekine! Otrok ima in po zakonu in v moralnem in etičnem smislu pravico do očeta. Kdo je ona, da mu bo to pravico kratila? Kaj naj zdaj partner tukaj ‘gre vase in premisli’? Naj premisli, da bi zmanjšal ali celo prekinil stike z otrokom, da bo ona srečna, ker je revica tako nesrečna?

Čustveno stanje te ženske je v bistvu čisto preprosto: ONA hoče, da on pozabi na preteklost in da predvsem svojega časa in čustev ne namenja lastnemu otroku. Niti trohice. Ker ji on ne ustreže, je to zanjo znak, da je ne ljubi dovolj in da se ‘čustveno oddaljuje’. Resnično, ženska ima velike probleme in potrebuje pomoč strokovnjaka. Ona bo, s takim odnosom do ljudi, vedno ‘nesrečna v ljubezni’.

ja sej nemores verjet rdeca nit zgodbe je prav otrok in ti pravis bloempje da nisi otroka niti omenila..ne razumem kaj ti zelis povedati,naslov ni ne sprejema tega da sem bil ali sem porocen-to se da resit,se pac locis,ali ne sprejema tega da kadim,pac nehas kadit ali pa zacne kaditi ona,nikakor pa ne mores reci ok moti te moj otrok,bom kar pozabil nanj,locil se bom od njega..
ene stvari so samo crno bele ,nobeneih nians ni vmes in ta je tocno crno bela..otrok ki je komaj iz plenic zlezel in odrasla zenska ki bi ga rada zradirala iz zivlenja nejgovega lastnega oceta..pravzaprav je tole kar crno,brez pikece bele!

glede tvojega moza in macehe,seveda ni sprejela,je bilo njej lazje..
nevem ce si mama,ce si,bi se jutri odpovedala svojemu otrokusamo zato,ker ga novi partner nebi maral??

seveda otroci ustvarjajo situacijo,tudi tvoj doma ti ustvarja dnevno situacijo pa ti verjetno na kraj pameti ne pade,da ga odrezes kajne..ja seveda najlazje je odrezati tujca,ki je motec faktor za namisljeno idealo sforsiranega zakona..pa vseeno zakaj zenske silijo v vezo z nekom,ki ima otroke in potem jamrajo,nemorejo sprejeti dejstva da je njihov moski tudi oce,on oce bo vecno,to je pac tako,jaz vem da ce necesa nebom zmogla,se tega enostavno ne grem,zakaj bi se sla..
vse to je le interes teh zensk,ma kaksna ljubezen ima nek interes,kaksen pa bog si ga vedi,morda namisljeno idealo ampak ideala ima napako-otroka..
zbudijo naj se take sanjacke,ideale ni!vzami ali pusti..

Oprosti Bloempje ampak ravno TI si tista, ki v tole debato vleče svoje osebne izkušnje (oz. izkušnje TVOJEGA moža, ki ti čustveno zamegljujejo realen pogled na predstavljeno zgodbo) ne ostali, ki na situacijo gledamo popolnoma neobremenjeno, saj nimamo “težav” z nekimi novimi, bivšimi in ostalimi, ki ne marajo otrok. Večinoma izhajamo predvsem iz izkušenj ter pridobljenega znanja (knjige, strokovnjaki, terapveti) o odnosih in čustvovanjih, ki jih apliciramo na tisto kar je o svoji situaciji (ena je lepo odebelila in poudarila kaj je bilo povod za diagnosticiranje) povedal avtor sam.

Otrok je tukaj nedolžno bitjece in nihče, prav nihče!!!; ne sme oteževati njegovih stikov z roditeljem. Če ga tanova ne mara naj pač tisti čas, ki ga oče posveča otroku prežvilja sama s svojimi hobiji in prijatlejicami ne pa da psihično in čustveno izsiljuje svojega ljubimca. In to je poanta tele zgodbe. (iz TVOJE zgodbe pa preberem le-to, da ona ni mogla sprejeti tastovih otrok ter da so o njej grdo govorili v družini moževe matere, nikjer pa nisi zapisla, da je ona tastu onemogočala stike z njegovima otrokoma kot je to vprimeru zgoraj. Veš situacije so si močno močno različne in včasih morda res kakšna ljubica “nasrka”, ker jo otroci iz prejšnjega zakona zmerjajo in se do nje grdo obnašajo ker vedo, da je ona kriva za razpad zakona njihovih staršev in potem je tudi res, da njihovega neprimernega vedenja ona pač ni dolžna prenašat ob stikih in se lahko mirne duše umakne, pa je volk sit in koza cela, pa tudi, da je ta ona lahko res krasna osebnost (ali pa se v to krasno osebnost z leti šele razvije) kot jo ti poznaš danes)

Najprej moramo nekaj razčistiti in tu je moja napaka, ker tega že prej nisem napisala:
Popolnoma razumem, kaj hočeš napisati, Ta prava Monica. Seveda otroka ne moreš kar tako zradirati. Je pa situacija zapletena (ker smo ljudje zapletena bitja) in ne zdi se mi korektno deliti trditve in sodbe o nekom, ki ga ne poznaš.
Seveda se otroku ne bi nikoli odpovedala (da, sem mama), čeprav osebno dopuščam tudi to možnost, če imaš takšne prioritete (ne želim soditi o odločitvah nikogar, ker za to nisem pristojna in nimam nobene pravice to početi). Včasih je notranji ustroj človeka takšen, da določenih stvari enostavno ne moreš storiti. Hipotetično: če bi se sama znašla v podobni situaciji, bi po vsej verjetnosti prekinila s partnerjem, bi ga pa poskušala razumeti, razloge zakaj on tega ne bi bil sposoben. Vsak človek ima namreč razloge za svoja dejanja, ki iz nečesa izhajajo in če so dejanja boleča, potem so tudi razlogi ponavadi boleči. Bolečina pa se pozdravi z razumevanjem in vpogledom v njeno naravo. Kar še ne pomeni, da se boleča dejanja opravičijo. Ne, pustimo jih, da so to kar pač so, brez obsojanja in v prihodnosti, na podlagi novih vpogledov v samega sebe, ravnajmo modrejše. Ne smemo pozabiti, obsodbe in sodbe so neke vrste nasilje in nasilje rodi nasilje.

In žal, Ta prava Monica, življenje resnično ni črno-belo. Tako bi bilo preveč lahko. Deliti svoja mnenja in sodbe, kar tako, po principu to je dobro, to pa je slabo. Življenje je vse preveč zapleteno. Ampak saj nima smisla debatirati o tem, kajti, da človek to razume, mora najprej spoznati, da je tudi sam zmožen dejanj, ki so boleča za druge, čeprav niso zlonamerna in izhajajo pač iz nevednosti. Težko si je priznati, da nimaš pojma o življenju in, da se je potrebno pošteno potruditi, da lahko razumeš druge ljudi, njihova dejanja in situacije, namesto, da jih ožigosaš z nalepko to je dobro, to je pa slabo. In tvoja trditev, da je bilo mačehi mojega očeta tako lažje, ko ni sprejela otrok iz prvega zakona, je popolnoma neutemeljena. Morda poznaš to žensko? Si se z njo pogovarjala? Poznaš njeno zgodbo? Če je tvoj odgovor da, potem ti verjamem.
Zakaj silijo ženske v zvezo z nekom, ki ima otroke…. Očitno je, da je življenje spremenljivo in da ne moreš vedno (včasih lahko, včasih pa ne, odvisno od situacije in tvojega predhodnega vedenja)predvideti, kako se boš v določeni situaciji obnašal in življenje te lahko nemalokrat neprijetno preseneti. Mislim, da so zelo redki tisti, katerih življenjska pot teče brez zapletov in preglavic.

Kikica: odebeljeni stavki so dovolj zgovorni in informativni, da vidiš za kaj približno se gre. Dajo ti toliko globine, da veš, da je situacija zapletena in boleča, povedo pa ti bore malo o udelžencih osebno. Če ste pozorno prebrali odgovor ge. Mateje Vrhunc, ste lahko opazili, da je zelo splošen (osredotoči se na številne morebitne aspekte), odprt in nakazuje na to, da je za razrešitev situacije potrebno globinsko delo. Pa ne se usmeriti zgolj na prvi del in besede napisane z velikimi črkami (čeprav se z njimi strinjam), temveč ga dojamite kot celoto.

Še enkrat, to kar želim povedati je: Človek mora biti prekleto moder (recimo v prispodobi, tako kot Gandalf v Gospodarju prstanov), da lahko deli nasvete drugim in postavlja trditve o drugih ljudeh. Jasno mi je tudi, da gre v debatah na forumih ponavadi za deljenje lastnih projekcij brez dejanskega razumevanja človeške psihe in dotične situacije.

Pravite, bloempje, da je vaš partner ‘mož in oče’. To najbrž pomeni, da ste vi mati. In zanima me, če bi lahko ‘šli vase’ in se odpovedali svojim otrokom, če bi npr. kdaj imeli novega partnerja in bi ta to od vas zahteval. Ker bi mu otroci šli na živce. Ker bi jih sovražil. Ker bi jih povzoval z vašo preteklostjo in bi vas obtoževal, da se jih nočete znebiti samo zato, ker ste še vedno zaljubljeni v njihoga očeta.

Kar se tiče ‘mačeh’, ki dobijo ‘moškega s prtljago’, se strinjam, da so ljudje velikokrat krivični. One so tiste, ki se smatrajo za ‘krive’ za razpad družine, kot da so moški eni ubogi otroci, ki se jih pač ‘zavede’ in jim ni treba odgovarjati za svojo ‘šibkost’. Četudi pridejo te ženske na sceno pozneje, pa so spet one nekako krive, da družina ne pride več skupaj. Tudi razne bivše, v svoji bolečini ščuvajo otroke proti tem ženskam in s tem najbolj kaznujejo otroke. In mnogi ‘šibki moški’ otroka ob vikendih najraje kar prepustijo tem novim partnericam, slednje pa so potem pod drobnogledom, kaj vse bodo storile narobe. Imajo v glavnem samo odgovornosti, pravic pa nič.

Čisto možno je, da mačeha vašega moža niti ni mogla vzpostaviti normalnih odnosov z otrokoma (vašim možem in njegovo sestro), ker sta otroka že v domačem okolju s strani matere in njenega sorodstva vpijala vase strup. In ji zaradi lojalnosti do lastne matere, niti nista dala priložnosti. In mogoče celo glavna krivda za vso bolečino leži v njuni materi. In mačeha se je pač ogradila od vsega tega, če je hotela živeti normalno življenje. Meni se ne zdi tako bistveno ali je mačeha igrala ‘vikend mamo’ po pričakovanjih bivše žene ali ne, meni se zdi bistveno ali je mačeha očetu prepovedovala stike z otrokoma iz prejšnjega zakona. Ali je zdaj njen ‘greh’ da pri stikih ni želela sodelovati sama ali je njen greh ta, da je zahtevala od očeta, da se odreče otrokoma iz prejšnjega zakona in nima stikov z njima. Prvo se da še razumeti, sploh če bivša žena izvaja svoje manipulacije in razumem tudi, da lahko pride do odboja krakterjev. Drugo, torej zahteva, da se oče odreče svojim otrokom, se ne more razumeti in sprejeti pod nobenim pogojem in nobenim izgovorom.

Upam, da ti bo skozi to “ločitev” pomagala kakšna, ki bo sprejela tvojega sina. Vsaj toliko bodi pozoren pri naslednji izbiri in se ne obesi na prvo voljno. Sam očitno itak ne boš nikoli gospodar svojega življenja.

Bi še enkrat poudarila, da je sprejeti otroka svojega partnerja zahtevna naloga. In da mora oče, ki otroka ima in s tem hočeš nočeš obremenjuje novo zvezo in novo partnerko, pri tem odigrati zelo aktivno in obzirno vlogo, pripravljati pogoje, da njegov otrok lahko sprejme novo partnerko in ona otroka. Ni samo to, da pove, da otroka ima in ga kar pripelje domov.

Da se mora starš, ki ima otroka iz prejšnje zveze zelo zelo angažirati, usklajevati svoj čas, energijo, tudi denar med otrokom in novim partnerjem. Včasih imam občutek, da gre pri očetih za neke vrste lenobo pri tem. V izhodiščnem pismu oče na široko opisuje, kako se nova partnerka neprimerno obnaša (ljubosumnost, vzkipljivost, živčnost, odklanjanje otroka), bolj malo pa pove, ali se je pogovoril z njo, ali je ustvaril dobre pogoje, da ona lahko sprejme otroka. Se je aktivno trudil, da on sam kaj spremeni. Jo je vprašal, kaj jo boli? Ne.

Kakšna je bila njegova reakcija? Ali se je trudil doseči vsaj osnovno razumevanje med otrokom in novo, se je poglobljeno pogovoril z njo? Kje pa, po liniji najmanjšega opora je stike prestavil k svojim staršem, partnerka ga pa potem dva ali tri dni ne vidi – in ima razlog za ljubosumje. Našel je rešitev, ki je zanj udobna (starši pomagajo skrbeti za otroka in mu še kosilo skuhajo), on pa ima krasen alibi za dva ali tri dni, ki ga po možnosti še malo podaljša. Krasna rešitev za njega, slaba rešitev za njegovo partnerko.

Situacija sploh ni črnobela, razumeti je treba, da je nova partnerka v težkem položaju in da jo pisec pisma bolj obtožuje, namesto da bi se pogovoril z njo in ji pomagal.

Draga Kikica,

Če še enkrat preberete moj prejšnji post, boste dobili odgovor na vsa vaša vprašanja (drugi odstavek). Drugače pa se skoraj v celoti strinjam s tem, kar ste napisali, le v zadnjem stavku se ne najdem. Življenjske poti različnih ljudi so pač različne in nihče ni pristojen soditi `napake´, ki se kaže v obliki dejanj in odločitev drugih ljudi.
Če nova žena zahteva od moža naj se odpove svojim otrokom je na njem, da se odloči kaj bo storil. Četudi njegova odločitev meni niti približno ni povšeči, je ne bom obsojala, to pa še ne pomeni, da se z njo strinjam.

Mimogrede, da bo resnici zadoščeno (pa ne mislim tega zlobno, napišem zato, ker je javno objavljno), vaša predvidevanja o odnosih znotraj družine mojega moža niso točna.
Ravno za to gre; ker ves čas predvidevamo, kako stvari stojijo, ta predvidevanja temeljijo na naših prepričanjih, ki spet temeljijo na naših osebnih izkušnjah. Kaj pa se dejansko dogaja v dotični situaciji, pa pravzaprav ne vemo veliko, ker ne poznamo ozadja oz. oseb, ki so vanjo vpletene.

Ampak zgleda, da je večina pač prepričana, da se določenih stvari ne dela, določene pa ne. Tako da…. to je moj zadnji post. Sem se pa veliko naučila. Hvala vam.

Opsa, se oproščam, zgleda, da bo tole moj zadnji post, spet resnici na ljubo. Spregledala se Leno 39.

Vaša predvidevanja o dogajanju znotraj družine mojega moža in mojem odnosu do celotne situacije, ki naj bi mi čustveno zamegljevala pogled so popolnoma napačna . Žal, ampak resno. Zakaj vse to pišem. Že tri udeleženke tega (pisnega) pogovora ste se krepko zmotile v predvidevanjih glede situacije, ki sem jo opisala. Mislim resno, iskreno, se ne hecam. Je tudi skoraj nemogoče, da bi jo točno razumele, zaradi skoposti informacij in nepoznavanja osebnih zgodb vseh udeležencev. Torej, kako ste lahko prepričane, da imate prav tudi glede drugih podobnih situacij? (zgolj retorično vprašanje, ker je to res moj zadnji post)

ce ne more sprejeti je edino pravicno da se umakne ona..od kje pravica zahtevati od nekoga da se odrece ene ljubezni,ki pa ni zgolj ljubezen ampak tudi dolznost in obveza za voljo druge,se ti zdi to pristna ljubezen te zenske do svojega partnerja-zahtevati tako veliko stvar??meni niti slucajno ne,ne rabis poznati osebe,da vidis da nima vseh pik,ce zahteva kaj takega,to lahko zahteva samo custveno in umsko omejena oseba,da pa sploh ne zacnem o omejenosti tistega,ki pristane na kaj takega..
nikjer ne trdim,da je zivlenje crno belo,so samo stvari ki so vedno crno bele brez vmesnih nijans..dve osebi in odloci se za eno,obe sta ti dragi-to je crno belo.Kje ti tu vidis nianse,jaz jih ne.

Kolikor vem, nismo tukaj na kvizu tipa: kdo bo čimbolj točno predvidel neko skopo napisano sitacijo. V bistvu nisem nič predvidevala. Samo pojasnila, da se nove partnerke dostikrat po krivici obsoja in preveč obtožuje, preveč pričakuje.

V bistvu vedno znova ponavljam, da me prav brigajo življenjske travme občutljivih, ljubosumnih in sebičnih osebkov, ki mislijo, da je zaverovanost vase ljubezen. In seveda stojim na tem, da se določenih stvari ne dela: predvsem nihče nima pravice trgati otroka od staršev. Mislim da obstaja tehten razlog, zakaj je Zakon od družinskih razmerjih pisan v smislu da imata OBA starša dolžnosti do otroka. Kdor v to posega v imenu neke svoje, višje pravice, ima seveda, prav gotovo pripravljen cel kup izgovorov in visokoletečih pojasnil.

Licorice je vsekakor dala tehtno pripombo. Res je zanimivo vprašanje, koliko se je oče tukaj potrudil, da bi se partnerka in otrok razumela. Ponavadi so ženske tiste, ki jih je strah in vložijo vse napor, da se bodo z otrokom razumele in dostikrat se tudi zgodi, da partner kar prepusti otroka partnerkam. Morda je tukaj oče pričakoval preveč ‘avtomatske ljubezni in prizadevanja’ s strani partnerke. Morda tudi ne. Morda je partnerka že od začetka gledala na otroka samo kot na proizvod konkurenčne firme. Vendar je dejstvo, da je ona že od vsega začetka vedela, da on otroka ima in da je treba s tem tudi računati.

Kakorkoli stvari zdaj stojijo, se mi zdi skoraj nemogoče, da bi partnerka kar naenkrat vzljubila otroka. Predvsem pa si težko predstavljam, da bi bila kdaj sposobna razumeti, da partnerjeva ljubezen do otroka izvira iz nagona, da poskrbi za svojega potomca, ne pa iz neke prikrite želje po prejšnji partnerki.

Bloempje s temle zapisom si 100% potrdila svojo zamegljenost s pogledom na lastno situacijo. Jaz nisem nikjer napisala kakšna je bila situacija v družini tvojega moža temveč poudarila le dve dejstvi, ki smo jih razpoznali iz tvojega zapisa, ki nakazujeta na POPOLNOMA drugačno situacijo kot jo razberemo iz zapisov avtorja posta, ki mu svetujemo. Vse moje nadaljevanje je bilo spet pospološevanje nekih stereotipnih situacij, ki včasih razložijo nek pojav, v drugi konkretni sitaciji ga pa ne. Nisem pa si nikakor jemala pravice, da razpravljam o tem za kaj je šlo v družini tvojega moža, ker itak nisi prosila za noben nasvet. Želela sem te le opozoriti, da si TI čustveno vpeta v nek lasten (oz. možev) vzorec in da zato težko razpravljaš o neki drugi drugačni temi. Tisti, ki ne odgovarjamo na podlagi lastnih izkušen situacijo ocenjujemo mnogo bolj nepristransko.

Prebrala sem samo nekaj prvih stavkov, naprej nisem mogla več.

Osebo, ki bi sovražila mojega otroka, bi še tisti trenutek ko to izjavi, postavila čez prag. To je vse kar lahko rečem.

Spet bom prekršila svojo lastno zapoved. Lena39 enostavno moram reagitrati na tvoj post. Tvojemu zadnjemu postu v velikem delu pritrjujem in če še enkrat preberem tvoj post iz 23.6, v drugem delu res vidim, da nisi analizirala tistega o čemer sem pisala. Tako, da umikam, kar sem napisala glede tebe.

Motiš se pa (žal, zame pa na srečo) v tvoji trditvi, da sem v situacijo moževe družine čustveno vpletena.
Motijo me pa druge stvari, ki se dogajajo na forumih. Namreč, samozaverovanje v lastne sodbe in prepričanja mnogih sodelujočih na forumih. Pišeš o nepristranskosti. So zate naslednje izjave, vzete iz postov na tem forumu, res nepristranske?

“punca nima pojma, osnovnega pojma o ljubezni, čustvih in člvoeških vezeh. Niti ne premore kančka empatije.; Punca je po letih že dosti stara, po modrosti pa na stopnji predšolskega otroka, ki joka, ko ni vse po njeno. ; Tvoja punca je sebičen in vase zagledan stvor, ki je nadvse požrtvovalen in ustrežljiv, doklej tečejo stvari tako, da je ona srečna in zadovoljna. Če niso, pa pokaže kremplje. ……” Zdele se bodo nepristranske, če se z njimi strinjaš…

Morda si v tej točki občutila moje čustveno vpletenost- torej ne glede vsebine, temveč glede nepredstavljive (zame) kratkovidnosti in zaverovanosti v lastna prepričanja mnogih sodelujočih na forumu. In nezmožnost dopuščanja drugih pogledov, čeprav se z njimi ne strinjajo.

Ja Bloempje se strinjam, da nivo pisanja udeleženih na forumu prevečkrat ne dosega neke korektnosti. In seveda, tudi jaz opazim, da niso vsi razpravljalci s korektnimi besedami in opisi podpirali svojh utemeljitev. V tej temi npr. se mi zdi, da čustvene reakcije izhajajo iz nerazumevanja in netolerantnosti do žensk, ki ne marajo otrok, ker se pač predpostavlja, da morajo vse ženske imet materinski nagon tako do svojih kot tudi do tujih otrok… In dejstvo je, da teme premnogokrat skrenejo iz prvotne in postanejo nepregledne, polne dilem in osebnih izkušenj tistih, ki pravzaprav odgovarjajo vprašalcu/ki…

Sam imam podbni primer ,ki ga tudi ne znam rešit.Na vse možne načine sem že probal rešit to zadevo.Zanima me če se taki osebi ,ki ne sprejme mojih otrok sploh lahko pomaga in če se kako?Res jo imam rad ampak otrok je pa le otrok ki ga ne mislim zanemarjati.Sam sem bil otrok ločenca in vem kako je to za otroka.

Kot ena izmed “tanovih”…. Bi ob vsem tem povedala svojo plat zgodbe…. Iz napisanega bi težko obsojala enega ali drugega, zanimivo pa je, kako se vsi vedno postavijo za otroka in na to, da smo tanove grozilde, meni pa se zdi, da otrok dejansko sploh nikoli ni “problem”, problem je, zakaj sta onadva zapela v takem odnosu? Za moje pojme sta se znašla v začaranem krogu, ko niti eden niti drugi ne zna oziroma nima moči storiti koraka naprej. Zelo znana situacija. In obsojati oziroma reči nekomu, da ve v kaj se spušča, je fraza rečena popolnoma na pamet. Kolikokrat pa človek dejansko ve, v kaj se spušča? Jaz zagotovo tega ne morem trditi za sebe, ker se mi niti sanjalo ni, kaj pomeni, da se odločiš za odnos z ločencem z otrokom. Jaz torej ne bom branila ne enega ne drugega, bom pa napisala svojo zgodbo. Partner in njegova bivša žena imata skupno skrbništvo, torej pol pol (pri ločitvi – vzrok ni bil drug moški, ženska – je bil otrok star eno leto!). Načeloma so dnevi določeni vnaprej, vendar se urnik velikokrat spreminja; beri: prilagaja aktivnostim njegove žene – v praksi: če ima bivša kakšne popoldanske aktivnosti, potovanje, službeno pot je seveda otrok pri nas. V zadnjem času se je velikokrat zgodilo, da je otrok prišel k nam, ker je šla ona zvečer na fitnes, koncert, razstavo, etc. Pripelje ga tudi, ko je bolan, ker je njeno stališče, da če je skupno skrbništvo, to pomeni, da si starša delita in dobro in slabo v zvezi z otrokom. To je valda res, sedaj ko imam sama svojega otroka, pa ne razumem, kako lahko mama tako ravna… Ampak to sedaj ni predmet debate… Kaj torej vse skupaj pomeni – da je naše življenje popolnoma podrejeno razpoloženju in urniku njegove bivše – če ga pogreša, ga odpelje za kakšno uro na “naš” dan, ko gre ven, ga pripelje prespat k nam, ko je slabe volje, si želi, da bi bil otrok skoz pri njej, ko je dobre volje in se ji dogaja, želi, da je en dan pri njej, en dan pri nas, v odvisnosti od njenih aktivnosti. Tako da je težko vnaprej vedeti, ali smo trije ali štirje, njeno stališče pač je, da je otrok tako zelo prilagodljiv, da mu dnevne selitve ne predstavljajo nobenega problema (bomo videli). In kaj pravi moj partner na vse to – otrok ima absolutno prednost, in nikoli ne reče, da ga ne moremo imeti. Tudi če njega ni doma, pač jaz prevzamem skrb za oba. Do tukaj vse lepo in prav, ampak ali se kdo vpraša, kako se lahko tanove počutimo ob takem obnašanju enega ali drugega? Sej človek je izredno prilagodljivo bitje, ampak včasih imaš pa tudi slabe trenutke in ne zmoreš vsega konzumirati (bog pa ne daj, da si slabe volje na dan, ko pride drugi otrok, ker takoj slišiš očitek, da ga ne maraš)… IN tudi slučajno tukaj ni govora o čustvih in ljubezni do otrok, ker kot sem že rekla, ni razlog slabe volje v malčkih, so samo povod oziroma pokazatelj, da med partnerjema nekaj ne štima… Ker če jaz partnerju rečem, da se včasih počutim kot njuna varuška, da lahko včasih reče svoji bivši, da naj si zorganizira svoje varstvo na dneve, ko je otrok pri njej – kaj sliši moj partner – da ne maram njegovega otroka, da nočem, da je pri nama, in da če mi kaj ni prav, lahko grem…. To je edini njegov odgovor, postavi se na svoj obrambni zid, začne zagovarjati svojo bivšo, ponavljati, da ne maram njegovega otroka in to je to… Kljub temu, da sem mu že milijonkrat zatrdila, da to nima veze z njegovim otrokom, da ga imam rada, da skrbim za njega, njemu to ni dovolj. Tudi če ga hodim iskat v vrtec, ga peljem v vrtec, tudi če vedno poskušam partnerju olajšati in skrbim za oba, če je on službeno odsoten, to ni dovolj. Ker kadar omenim to, da mi pa vedno niso všeč te menjave, da imam občutek, kot da moje življenje ni moje, in da je vse podrejeno njegovemu odnosu z bivšo, se nikoli ne postavi za mene… Pač reče, da sem ljubosumna na njo in njeno življenje, da njemu je fajn, ko je otrok pri nas (čeprav ga velikokrat tudi ni doma oziroma dela za službo ali pa spi) in da – kot sem že napisala – da je vse samo moj problem.. Moški se pač nekateri ne znajo odločiti oziroma opredeliti, kaj zares hočejo, in katera je tista, s katero bi radi bili, in naj razumejo vsi, ki pišejo, kako smo tanove grozne, ker ne sprejmemo otrok iz prejšnjih vez, da ni vedno tako… Slab je samo odnos. In res je edina pot lahko samo ta, da se partnerja pač razideta. Ker če partner nima toliko posluha in subtilnosti, da bi poskušal razumeti, kje dejansko je razlog za slabo voljo, da bi se poskušal pogovoriti, zares pogovoriti, ne pa da samo išče bližnjice in počne tisto, kar je njemu najlažje, da je potrebno samo malo tolerance in razumevanja in spodbude, potem dejansko ne preostane drugega, kot da greš in zapreš vrata za sabo…