POZDRAVLJENI!
Ko prebiram pisma na vašem forumu, si ne morem kaj, da se vam ne bi pridružila še jaz. Upam, da bo moja zgodba vsem, ki še oklevajo in vztrajajo ob nasilnem partnerju, v razmislek, vzpodbudo in pomoč. Že na začetku vam polagam na srce- ne odlašajte. Davek za vaš strah je previsok. Mnogokrat pa ta davek plačajo tudi tisti, ki , ki so najmanj krivi, to so naši otroci. Zato drage mame ne odlašajte. Pomagajte sebi predvsem pa svojim otrokom živeti normalno življenje. “Ne pustite se teptati in poteptati.” Nikoli in nikdar.
Svojo zgodbo bi lahko napisala zelo na dolgo……………..
Žal sem tudi jaz ena izmed mnogih žensk, ki je preživljala alkohol in psihično nasilje s strani partnerja. Stara sem 52 let. Imam dve čudoviti hčerki, ki sta bili žal vpleteni v vse dogajanje. Starejša se je hvala bogu znala potegniti iz tega z odhodom od doma, mlajša pa še vedno živi z mano in se skupaj boriva z njenimi posledicami nasilja v družini (anoreksija, bulimija, samopoškodovanje).
Po 27. letih zakona sem se jasno odločila- zakon v katerem zadnjih deset let preživljam nasilje želim končati in zaživeti mirno življenje. Zasvoje življenje sem odgovorna sama. Pretekle izkušnje so me naučile, da ne verjamem več obljubam in opravičilom “alkoholika”. Marsikdo me vpraša kako sem lahko vzdržala toliko časa. Verjemite, da se tudi sama sprašujem. Tolažim se s tem (kar tudi ni opravičilo), da sem bila v situaciji, ko vsaj mislim, da nisem imela izhoda. Boj za preživetje družine. Partner je ostal brez zaposlitve. Za preživljanje družine sem ostala sama. Zaradi službe /zaradi prevoza/ sem bila odstona od doma od 5. zjutraj do 6. zvečer. Nato mi je zbolela še hčerka, mož pa se je ponesrečil s traktorjem. Ni mi ostalo drugega kot boj za preživetje. Bila sem razpeta med službo, domom in bolnicami. Nenazadnje sem se začela bojevati še za svoje zdravje zaradi ponesrečene operacije. Priznam včasih je bilo zelo težko. Na vso žalost pa se je nasilje in alokoholizem s strani partnerja začel stopnjevati. Po vseh poizkusih pogovorov s partnerjem in prošenj, da si poišče strokovno pomoč, posredovanja policije, iskanja pomoči na CSD, pri osebnem zdravniku, sem spoznala, da mi nobena inštitucija v državi ne bo pomagala, če si sama ne bom. Kljub vsemu sem zbrala moč, iskala rešitve in možnosti z mislijo, da si tudi jaz zasližim biti srečna in živeti v miru. Vsakdo ima pravico do varnosti in dostojanstve. Za njegova dejanja je odgovoren sam! Potreben je strokovne pomoči, ki pa jo vztrajno zavrača. Vsekakor pa bo moral sam spoznati, da to kar počne ni v redu, še manj pa za ljudi okrog njega.
Končuje pa z naslednjim: Drage ženske ste čudovite osebe. Zaslužite si ljubezen, predvsem pa miru in varnosti. Bodite močne in pogumne. Ne vztrajajte za vsako ceno. Hkrati pa se vprašajte kakšen vzgled dajate svojim otrokom, ko vztrajate v takšnem zakonu. Zapomnite si tudi, da se nasilje ne konča samo od sebe, se le še stopnjuje. Zato “NE PUSTITE SE TEPTATI IN POTEPTATI”. “NIKOLI NI PREPOZNO”
Lepo vas pozdravljam.

PS: pišem že drugič, ker mislim, da ni bilo prvič pravilno poslano.

Hvala, draga Ana, da ste podelili svojo zgodbo z nami! Za sabo imate težke preizkušnje, vendar ste jih zmogli premagati, ker ste borka in ker veste, da si zaslužite srečo. Morda boste s svojo zgodbo opogumili in prebudili bojevnico še v kateri izmed žensk, ki preživljajo nasilje, da bodo tudi one zmogle reči “NE” in prekiniti začarani krog nasilja ter zaživeti mirno življenje.
Vse dobro vam želim!