Ne morem ga pozabiti :(

Ne morem pozabiti fanta. Videl sem ga 4 krat na cesti zdaj sem pa zaljubljen. Sploh si ne morem pomagat. Cele dneve po sluzbi se jocem, obzalujem in polezavam. Nic vec ne morem ker mi je tak zal za vse skup. Pa ne morem se pomirit ko se jocem. V eno. Nic mi ne pomaga. Jemal sem ze dalerone proti temu, razne tablete, da se umirim in ne gre. Nic ne gre da ga pozabim. 1 krat na teden napisem spis da ga bom pozabo pa kak mi bo boljse, pa me vedno znova zavede. Niti ena ura ne mine od koncanega spisa, da se ze spet jocem. Zjutraj ne morem iz postelje ker ga tak hudo pogresam da bom umrl. Zivljenje sploh vec nima smisla ko je tako. Enostavno me bo pobralo kaj vse tiscim v sebi.

Zdaj pa, naj se predam temu in zalujem dokler se skrinjica ne izprazni? Kaj mi vi svetujete?

Zdaj, če sem prav razumela – to je en mimoidoči neznanec, ki te čisto “začaral” in ne prijatelj, znanec, od prijateljice partner, sodelavec itd…

1) Če si zainteresiran za kaj več lahko poskusiš direktno in zelo diskretno ponuditi zmenek (verjetno se razume kako strašljivo je lahko, da ti neznanec direkno reče “všeč si mi, ti častim kavico?” poleg vprašanja interesa, spolne usmerjenosti ali zasedenosti (jaz ne bi bila nič kaj damska, če bi bila s tipom v trgovini in bi mi ga en ali ena kar začela vabiti na kavo) LoL)

2) če se želiš le brzdati, poskusi te spise iz druge strani pisati – ne kot “od danes naprej ne bom mislil nanj”, ampak kot “kaj me je tako pritegnilo in zakaj”.
In ne govorim npr. Ima oči modre kot jasno nebo in blond laske, ki se svetlikajo kot zlato; ampak bolj preneseno in egoistično npr. Ima velike dlani in bi mi “ziher” pomagal sestaviti tisto omaro iz ikeje, ali sem ga videl kako se je smejal s sodelavkami med malico na kavi – jaz vedno tiho jem sam in bi bilo tako čudovito iti na malico z nekom in klepetati in se smejati itd…
Potem pa seveda delati na razlogih oz. rešitvah in kompromisih npr. Prositi soseda, če ti za gajbo piva pomaga z omaro; ali pa da rešuješ križanko med malico; da se zamotiš ob osamljenosti s tv/knjigo/hobijem…

Tale Covid je zelo razkril kako smo osamljeni in ranljivi, bodisi sami, bodisi z odtujenimi bližnjimi, in kako veliko smo se zanašali na rutine npr. Koliko prijateljev imaš na petkovi veselici in koliko od teh lahko pokličeš za 5min klepet po telefonu. Bolje prej kot slej, vendar je vseeno neprijetno.

Za konec še to – nisi edini, ki je bil kdaj “začaran”: svojih čustev in misli ne moremo kontrolirati, le za svoja dejanja nosimo odgovornost in med slednje spada prepoznavanje in reševanje izvora čustev (seveda v okviru svojih zmožnosti).

Lp in upam, da pomaga (če je še aktualno) 🙂 veliko sreče

New Report

Close