Ne bo ga več…
Hvala Nastjaa,si napisala podobno kot delam jaz.Nimam nikogar s kom bi delila svojo žalost, razen vas tu na forumu.Saj ne vem, morda si pa ne pustim blizu.A kaj ko se ne morem smejati in za znoret mi je, če mi rečejo, da gre življenje naprej. Za mojega brata NE in tudi jaz se vrtim v krogu- spet kot takrat,,,,,,,
Pravijo, da se je treba prisilit in iti kam na obisk, ostati družaben. No, jaz se še nisem prisilila, razen k svojim najožjim sorodnikom. Ne znam si predstavljat, da sedim nekje in klepetam. Eno popoldne sem šla k mojim na obisk, bilo je lepo vreme, ki mi gre itak na živce, sedeli smo zunaj pod brajdami. Nisem hotela kazati žalosti in sem se torej “dobro držala”, a na koncu sem že komaj čakala, da pridem domov in se zjočem. Popoldan je res minil in hoteli so mi pomagat, verjetno tudi so, a jaz ne bi hotela še enega takega dneva. Ves čas mi je šlo po glavi, kako smo prejšnjič še bili vsi skupaj, zdaj pa nikoli več.
Vem, da bi morala ohraniti najboljše prijatelje. A ti bodo že počakali. Niti prej nisem imela pogostih stikov, saj sem zelo zaposlena. Ena prijateljica me kliče, hoče mi dobro in klepeta o vsem mogočem, jaz pa čakam, da neha, ker me skoraj nič od tega ne zanima.
Moje razmišljanje pa bo malo drugačno. Morda me kdo ne bo razumel, a bom vseeno napisala. Moja mami je delala samomor pred 15 leti, pa sem ji to preprečila — sem jo pravi čas ‘rešila’. Pa sem jo res?? Če bi ji takrat uspel samomor bi se verjetno počutila tako kot se ti draga 44. Bilo bi neskončno zakajev, slabe vesti, da ji nismo dovolj prisluhnili, ji pomagali…. A kot sem že rekla, prišla sem pravi čas, trenutek, ki ga ne bom nikoli pozabila, potem rešilni avto, pa bolnica, pa psihjatrija, pa nekaj časa doma, pa spet bolnica, pa nobene volje do življenja, pa očitki zakja ste me rešili, pa depresija na depresijo, pa nemoč kako ji pomagati. Šla bi domov, doma pa je bilo življenje z njo skoraj nevzdržno. Njen mož(moj oče se je vsega naveličal, pa ni imel moči in volje, da bi jo zapusti – verjetno bi bilo to veliko bolje zanjo. Tudi moje življenje se je korenito spremenilo. Pomagala sem ji kolikor sem ji lahko (sem ji res?). Imam pa tudi svojo družino in časa je bilo premalo za vse. Mami je še vedno živa, je nepokretna, ima levkemijo, in njene besede so še vedno, da bi rada umrla, in da bi šla rada domov (je v domu starejših) – a še kar živi, čeprav to ni življenje – že dolgo ne. In danes po toliko letih vem, da bi ji bilo mnogo lepše in lažje, če je takrat nebi ‘rešila’.
Ko jo gledam kako trpi, kaj vse prestaja si zaželim, da bi bilo že vse za njo, da bi končno našla svoj mir. Pa mi verjemite, da si to ne želim zaradi sebe (ja tudi zame je to veliko breme) ampak predvsem zaradi nje.
Hudo mi je, da se je tvoj brat odločil za samomor, a verjetno se je za to odločil z razlogom in spoštuj to odločitev. Živi naprej, pozdravi sonce zjutraj, in reci zvezdam lahko noč. In tam nekje nekdaj te bo brat počakal, te objel in ti morda povedal ZAKAJ?! Drži se.
Presenetliva zgodba, draga hope13, zelo presenetljiva, ker je bila tudi moja mama rešena pred samomorom! In podobne zadeve smo preživljali tudi mi … pa iz bolniščnice na psihiatrijo, pa iz psihiatrije domov, tam pa smo spet dolgo let živeli v strahu in nekem čudnem napetem stanju, kdaj se bo zadeva ponovila.
Nikdar v življenju ne bom pozabila njenih besed, ko sem jo iz prihiatrične bolnišnice peljala domov, pa je tam zelo ozka in vijugasta cesta in mi mati reče: pazi, kako voziš, zdaj se mi pa ne da več umreti!
Tako je bolelo v prsih, tako zelo bolelo … ni moč povedati. Kaj naj bi si človek mislil! In tudi jaz sem se velikokrat vprašala: zakaj, zakaj le! Čemu!
Hvala bogu pri nas potem ni bilo teh hudih depreseivnih stanj in ponovnih poizkusov, a strah, stiska … vse to je v človeku še vedno ostalo … meni osebno pa se zdi tako, kot bi takrat čisto zares izgubila svojo mamo. Ne znam opisati in povedati tega, kar velikokrat občutim …
Ja, morda bom enkrat tudi jaz dobila pravi odgovor, kdo ve?
Draga hope 13, žal mi je, da se ti to dogaja. Ampak ti si jo rešila in ne veš kako bi ti bilo, če je ne bi.Tako kot jaz ne vem, kako bi bilo, če bi …. Ampak mojega brata ni več in priložnosti, da to spoznam ni in je ne bo pa čeprav kot praviš ti naj pozdravim sonce in še kaj.
Tisti zakaj ostaja in bolečina v srcu tudi.
Moja mami je dotrpela. Zadnji mesec dni je bil zanjo najhujši v življenju.Trpela je tako, da sem si mislila, da to sploh ni možno, da človeka doleti.Upam, da je našla svoj mir in da me bo čuvala od tam nekje zgoraj. Žalostna sem, a v srcu mi je lažje. Jutri se še zadnjič poslovimo od nje, a v mojem srcu bo ostala.
Velikokrat so mi bile v oporo naslednje vrstice:
“Ko se znajdeš v težavah in ti gre vse narobe,
ko se ti zazdi, da ne boš več zdržal niti trenutka več,
tedaj nikoli ne odnehaj, kajti to je pravi čas in kraj,
da se bo obrnilo na bolje.”
Hvala vsem za za izrečeno sožalje in objem in lepe želje. Vas ne poznam, a čutim, da tako res mislite.
V teh dneh mi veliko ljudi izreka sožalje, pa mi gre včasih kar na bruhanje, saj jokajo ljudje, ki jo vsa ta dolga leta niso niti enkrat obiskali, ne v bolnici in ne v domu starejših, še telefonirali niso, da bi povprašali kako je. Pa ne govorim samo o znancih, tudi njen brat in sestra so bila čisto nevidna. Ko pomislim, da mi bodo jutri izrekli sožalje, bi ga najraje zavrnila, saj njihovega res ne potrebujem. Še sreča, da imam svoje prijatelje, ki so z menoj in ki me razumejo, da sem prej veliko prejokala, zdaj pa nekako ne morem. Saj najhujše je že na njo. Naj res počiva v miru.
Predraga hope13.
Tudi moja mami je že odšla…. Ni trpela, a odšla je nenadoma. Sredi čudovitega dne, polna življenja. V hribih. nesreča. Razumem te, kaj doživljaš v teh trenutkih. Zdrži… in verjemi, vez med vama ostane za vedno. Bolečina je zelo zelo velika, a odnos, ki sta ga gradili skozi vsa ta leta… ta ne umre….Čuva te, te gleda in je s tabo. Sama sem šla skozi zelo težko obdobje… a z razumamo ne prideš daleč.. ostaja upanje in vera, da se enkrat spet vidimo. Mislim nate, draga hope13 in vedi, da smo s tabo.
Draga hope 13, moje iskreno sožalje in en topel objem.Veš, ko mi je umrla mami je bilo s sorodniki podobno kot pri tebi. Več kot leto se je borila z rakom, ob njej sem bila ko je odšla, vsaj ni bila sama. Le jaz in oče vema, kako je trpela tiste zadnje mesece.Nihče od sorodnikov je ni obiskal, res je tudi, da si jih mama niti midva z očetom nisva želela.A tudi iskreno vprašal ni nihče, če jo gre lahko obiskat. Na pogrbu so mi pa šli nekateri obrazi na bruhanje. V prvih vrstah tisti, ki jim zanjo ni bilo mar…In besede, da se je rešila in naj bom močna…Bolje bi bil topel objem brez besed, ali nič.
Ob smrti brata se je dogaja podobno , z razliko, da je samomor tabu tema in dajmo čim prej pozabimo. Groza.
Je njegov rojstni dan. Vse najboljše pa kjer koli že si,bratec moj, upam, da sta z mami blizu. Pogrešam vaju in tako samo se počutim brez vaju.
tamala
POZDRAVLJENI
Tudi meni je hudo,tako zelo hudo,da ni kančka v srčku ,ki ne bi bolel.Ne vem več kako naj se vprašam kako naj se potolažim,kako naj reagiram do otrok,kako……….Partner je namreč naredil samomor in kako hudo mi je,ker ne vem zakaj in kot vsi veste,največji del krivde nosimo sami,le zakaj mora biti tako…………ojej,kje je sdeaj on,da mi pomaga odgovoriti………..nobena molitev ne pomaga….:-(
Draga Petra p,
topel objem tebi in otrokom. Ne vem kako naj te potolažim, ker vem , da njega, ki ti je drag ne bo nazaj. Ta večni zakaj ostaj v vseh, ki smo ostali brez svojih najdražjih. Odgovora ni in tudi molitev ne pomaga. Bolečina ostaja, z leti ne zbledi, samo navadiš se nanjo. Vsaj pri meni je tako.
Pozdravljen-a 44
Hvala za topel objemček………Res ni tolažbe ,ki bi mi pomagala,tudi vroče solze ne pomagajo…..Težko se je navaditi na bolečino in izgubo najdražjega,res ostajajo le spomini,in,ko vem,da časa nazaj ne morem zavrteti le pomislim……..lahko se zahvalim za lepe trenutke,ampak moram dalje…..hvala vsem ,poseby tebi vsaj za besede in malo tolažbe,ki mi veliko pomeni 44