Ker ne vidim več skupne poti,me zanima kako izpeljati razhod.Imava dva mičkena otroka.Kako sploh začeti,kako reagirati,kako za stike…Enostavno več ne morem takšnega življenja.Dela cele dneve v svojem poslu ki mu je tud hobi,non stop sama za vse,pride jest,počivat,gledat tv,tu pa tam kajmalega naredi,pa še to zato da lahko potem meče naprej kaj on vse naredi doma….
Tako kot sem brala eno temo spodaj-v poslu mu gre,vsi ga občodujejo,hvalijo,poveličujejo,to mu je hram
na,zato ne more nehat,je deloholik,jaz sem mu sovražnik in sem mu na poti.Človek se je spremenil 100%.Ne moreš verjeti,kot da je samo čakal na svojo priložnost.Jaz sem se naveličala prosit ga,da naj manj dela,da bo več z otroki,z nami….In samo obljube,samo še ta teden…in to traja dve leti…
zelo mi je hudo,ko se spomnim kaj vse smo skupaj preživeli,ampak nekako naprej ne morem,ker grem čez sebe.Vrti se nama v krogu,se skregava zelo,tud fizično je nasilen do mene,potem me ponižuje,zelo grdo mi govori,tako da imam samozavest čist na nuli,nerodno mi je sploh z njim kam it,ko sem sama z otroci se lahko sprostim.On je ideal,najlepši,najboljši,in non stop mi govori kako je on uspel,….češ mi pa se ne znajdemo ….
Potem pride čas ko me osvaja,sem mu najboljša,onb ima mene,la bla…Zdaj vem da rto ni ljubezen….
Skratka dovolj mi je.
Strah me je da bo mi vzel otroke,saj bo imel denarja ogromno,jaz pa same dolgove….
Za vsako stvar doma ga moram prosit,da kaj naredi,pa sploh ne,ker edno vse pozabi-ja,saj,to mu ni pomembno,ko gre za njegove stvari v poslu ali karkoli,ni problem nardi vse…
Glede denarja enako,vem da ga ima in ga morem prosit,potem pa reče kam dam jaz denar,da zapravljam,da živim na veliki nogi-samo hrano kupim in potrebščine za higieno ter otrokom kaj rabijo.
ko greva v trgovino,včasih kupi on nekaj,in plača posebej,ter jaz svoje posebej….
hvala za nasvete.

Draga Izčrpana,
povsem te razumem, kajti moja izkušnja je zelo podobna tvoji. Moj blesteči mož, s kariero, karizmo s katero očara publiko, poln denarja, vse lahko uredi (drugim seveda)…doma pa….tako kot je on želel, vsi smo se morali prilagajati, jaz,otroka….
Če je bilo tako, kot je želel, je bilo vse ok, drugače smo poslušali pridigo v nedogled in ravno zaradi tega sem popuščala, ker se mi enostavno ni dalo več poslušat.In tako je minilo 20 let.
Na neki točki, ko mi je že začelo popuščati zdravje in ko sem prišla do dna, ker se mi je zdelo, da se mi že meša, sem imela na razpolago tri možnosti. Ali se poberem, dvignem in grem naprej sama; ali poskusim obnoviti vezo in še zadnje atome moči vložim v zakon; ali se predam in ostanem.
Po tehtnem premisleku in nenehnimi boji same s seboj, ki so trajali tam nekje tri leta, sem se odločila, da grem.
Ni mi bilo lahko in ko sem začela z osamosvajanjem in reševanjem svoje kože, sem ostala sama. Sama v tem smislu, da so se vsi obrnili proti meni…njegovi starši (to mi je bilo jasno) in moji starši (kar me je razžalostilo in hkrati streznilo).
Potrebovala boš moč in energijo,kakorkoli se boš odločila. Zavedaj se tega, da življenje je tvoje, da imaš vso pravico do sreče, svojih potreb in svojih sanj. Poišči v sebi tisto punčko, ki hrepeni po življenju, vprašaj jo, kaj si želi, kako si predstvalja svoje življenje. Odvrži stare vzorce in navade, ki te blokirajo na poti in predvsem se ne boj. Strah je eden največjih blokerjev. Seveda. Strah nas je neznanega, novega….
Za sebe lahko rečem, da kljub vsemu že dolgo nisem bila tako sproščena, srečna in mirna. Kaj še bo, ne vem. Kaj mi bo življenje prineslo, ne vem. Vem pa to, da imam sebe. Sebi pa lahko koristim samo tako, da sem umirjena in uravnotežena.

Drži se,
Vilinka

Tudi sama sem živela v takem zakonu več kot 35 let. Vse sem prenašala,da bi ohranila zakon, ampak sem s tem delala škodo sebi in otrokoma, ki sta zdaj že odrasla. Za vse sem bila sama, on je res denarno več prispeval, drugače je bil pa tiran, ki smo se ga vsi bali in se ga še vedno, čeprav nimam ne jaz ne otroka stikov z njim. Za vse sem mu bila kriva jaz, znašal se je nad mano tako fizično kot psihično. Nisem znala tega prekinit. Ko mi končno kapnilo, da bo samo slabše sem vložila tožbo za ločitev, ki pa je samo poslabšala vse skupaj. Nasiilje se je nadaljevalo in še sedaj ne vem, kaj vse me čaka, ker njegova domišljija nima meje. Zdaj mene ni v njegovem življenju, njemu pa ne gre nič bolje.

Zdaj vem, da se sploh ne bi smela poročit z njim in imeti otroke z njim, ker je bil že v času, ko sva bila fant in punca nepredvidljiv, poln izpadov.

Zraven me je pa non stop obtoževal, da ga varam, kar je pa sam res počel. Žalil me je neprestano, grozil s smrtjo, uničeval moje stvari itd.

Svetujem ti, da se obrneš na Društvo za nenasilno komunikacijo, kjer ti bodo svetovali, kako naprej.
Ne dovoli, da uniči srečno otroštvo otrokoma.

Tisto kar bi naredila sama, če bi se znašla v situaciji iz katere ne bi znala izstopiti kljub temu, da bi mi bilo jasno, da je modro in zdravo da s tem prekinem, da bi si poiskala pomoč. Pogovor s psihoterapevtim ( strokovnim ) lahko pomaga, da že v nekaj meseceih dojameš zakaj se sam pri sebi vedno ujameš na iste zanke, zakaj nimaš moči, da izstopiš, zakaj….

Kar se pa otrok tiče, je za njih to res zelo nezdrava situacija in so še v težjem položaju, ker niso dovolj opremljeni,da bi razumeli, kaj se dogaja, niti ni vnjihovi moči, da poiščejo pomoč. Oni se morajo zanašati na starša. Zato je tako zelo pomembno, da je starš stabilen, da si starš poišče pomoč, da lahko nato pomaga tudi otrokom. Otroci so izjemno prilagodljiva bitja in če imajo ob sebi stabilnega starša, ki jih v kriznih situacijah lahko nauči, kako se zdravo spoprijeti s krizo, bodo iz otršotva odnesli še več, kot tisti, ki imajo “normalno” otroštvo, saj bodo dosti bolj opremeljeni za soočanje z svetom v kakršnem živimo.

Če bodo še naprej ostali v takšni situaciji se bodo naučili:
– da je čisto normalno, da se nekdo fizično in psihično znaša nad teboj
– da v kriznih situacijah ne moreš storiti ničesar, razen se prilagoditi v svoje slabo
– da svet ni varen, saj ne bodo poznali kako izgleda, če te nekdo zaščiti pred situacijami ki so pretežke zanje
– prenesli bodo iste vzorce naprej ali pa se bodo urli in prevzeli vzorce, ki so povsem diametralni ( nasprtni) njihovim stašrem in tako še vedno ne bodo živeli to kar v resnici so – gre le za drugo plat iste palice
– da je z njimi nekaj narobe
– da ne bodo zaupali svojim občutkom in opazoanjem, saj se verjetno popolnoma zavedajo, da je nekaj hudo narobe pa jim odrasli verjetno govorijo da je vse v redu
……

Zato še enkrat poudarjam: njega ne boste spremnili , edina vaša moč in orožje ste vi sami – poiščite si pomoč, pozdravite svoje lastne šibke točke in pomanjkljivsto in predvsem to, zakaj ne morete zdravo reagirati v nezdravi situaciji in nato postanite vzor svojim otrokom, kako se na zdrav način spoprijemati s še tako nezdravo sitaucijo. Dediščina ki jim jo boste na tak način zapustili je nprecenljiva.

GittaAna

Draga izčrpana,enako kot opisuješ sem doživljala tudi sama. Trajalo je leta,da sem spregledala,da tisto kar vidim ne bo drugače.Kljub 3 otrokom sem se odločila,da glede na dejstvo,da je življenje vseh le eno,da je treba it, če ni za bit. To sem tudi storila,na sodišču so potekali podli boji,čeravno je bil najmljaši sin ob moji odločitvi star eno leto. Njegova grožnja,da če mislim z ločitvijo resno,bom ostala brez otrok,sama pa celo pristala v psihiatrični bolnici, se seveda ni uresničila. Dala pa mi je krila-zavedanje, da tudi ob trenutkih,ko sem podvomila v svojo odločitev za razhod, vem da sem se odločila edino pravilno.Vsa triletna gonija na sodišču je le še potrdila, da je bil korak za prekinitev tega nezdravega razmerja, ena boljših odločitev v mojem življenju.
Želim ti vse dobro, sicer pa kot ti je bilo predlagano,Društvo za nenasilno komunikacijo je pomagalo tudi meni, da sem stvari,ki sem jih doživljala videla kristalno jasno in tudi lovke manipulatorja tega kljub takšnim in drugačnim prijemom niso mogle skaliti. Hvala njim, moji primarni družini in pravim prijateljem,ki so mi vedno stala ob strani!!!

Draga Izčrpana….veliko nas je bilo v podobnih situacijah in dobro se še spomnim, da se zdi
rešitev nemogoča, da je pred nami en tak grozeč, ogromen, kitajski zid težav in strahov pred
odhodom, za katerega se nam zdim da ga ne zmoremo preplezati.
Ni res., veš. Vse se da. Z majhnimi koraki, z veliko poguma, z stisnjenimi zobmi matere levinje, ki
se bori za svoje otroke.
Največji strah (in dejansko edina grožnja, za katero ve, da bo “prijela”) je ta, da ti vzame otroke – ne
boj se. To je dejansko prazna grožnja, njega otroci ne zanimajo, niti NE ZNA skrbeti zanje, pojma nima,
kaj bi z njimi počel, kaj sploh zajema skrb zanje. Vse, kar on vidi v njih, je prikladno orožje za te
spraviti na kolena. Če se tega zaveš, mu to orožje lahko vzameš. To sicer zahteva moč in mirne živce,
ampak sem prepričana, da zmoreš.

Ko začne groziti z odvzemom otrok, bodi čisto mirna, delaj se, da ti je vseeno, mogoče ne bi škodilo, da
omeniš , kako si želiš ustvariti novo življenje, da želiš, da bi bili otroci čim več z njim ..manipulacija? Ja
seveda, saj s tem na nič dejansko ne pristajaš, samo zmedeš ga in mu vzameš orožje za izsiljevanje.
Glavno je, da ne popuščaš grožnjam, da se z njim ne pregovarjaš v nedogled, da si najdeš odvetnika,
ki se bo pregovarjal zate – in ki bo predvsem postavil gospoda na trda tla in mu pojasnil, da NE
ODLOČA ON, kako in kaj, odloča ZAKON in ta je na tvoji strani, ne na njegovi.

Torej – najprej razčisti pri sebi, da greš stran in da ti on tega ne more preprečiti, drugi korak je
OBVEZNO odvetnik (obišči jih po možnosti več, dokler ne najdeš takega, za katerega imaš dober
občutek, da se bo boril zate) in urejaj čim več preko odvetnika. Ne črpaj svojih moči z pregovarjanjem
z njim, ti se posveti iskanju doma, urejanju novega življenja – pregovarja naj se odvetnik. Ti pa
na vse grožnje, nadlegovanja odgovori samo, naj se obrne na tvojega odvetnika. Pika. Nimata več
kaj debatirat, zgodba je končana.
Aja. vse okoli stikov, premoženja itd. naj bo čim bolj točno in natančno določeno in napisano. Ničesar
ne pusti “dogovoru”, ker ta z takimi ljudmi ni možen..

Srečno, boš videla, da bo šlo.

Pozdravljeni.
Tudi sama se vidim v vaših problemih ,kot ga je omenjala izčrpana, kot bi videla sebe v njih,on polen denarja in dela, moja služba ,delo pa denar pa ne veljata nič, jaz z mojim otrokom živim pri njemu,nikoli zanj ni dosti narejeno, nikoli dosti ne prispevam zraven,vedno mi meče naprej mojega otroka da sem samo z njim z njim pa ne,ko mu pa omenim da bi še midva kam šla pa reče naj ne sanjam, pa naj se spravim kaj delat,da od zapravljanja še nikoli nič ni bilo,da življenje ni dopust,najbolj pa me spravi iz tira ko pride domov pijan, takrat se ga bojimo vsi z njegovim otrokom načelu,ni važno koliko je ura me spravi iz postelje me pošilja naj pospravljam za njim,servira mi vse na krožnik od financ do otroka, skratka do tega kakšna sem,da se moram jaz spremenit,ne on,pa da ga ne zastopim, da mora delat,da sem razvajena itd…
Imava pa še en problem on zaradi posla gre od doma kdaj koli,jaz pa ko samo omenim da bi šla k svojim staršem, je vse narobe, pa grem samo 1 krat na teden po eno uro,šla bi še večkrat pa mi nekako ne pusti in je slabe volje,tudi če hočem kam drugam se odvija podobna zgodba,v bistvu pa nima rad, ne svoje družine ne moje,tudi prijateljic nimam od kar sem z nijm,ker itak babe samo obrekujemo pa zapravljamo,no zadnjič,sem se malo zaupala mami in mi je svetovala samo to ,če ne zmoreš več ne trpi,imaš svoje stanovanje,boš že nekako…

Nazadnje ko sem mu hotela nekaj povedat oz.predlagat sem jih pokasirala,pa ker nisem povedala takoj on vedno pove vse takoj ,iskreno direktno,jaz pa pač potrebujem malo več časa ,potem pa mi pravi da sem hinavka..
Moti ga tudi to da se z bivšim dobro razumeva pač glede otroka in se pomeniva,on se z svojo ne in potem mi to meče naprej.
Res razmišljam da bi šla stran,po drugi strani pa me nekaj vleče nazaj,ni tako slab človek ,spoštujem ga, imam ga še rada, po drugi strani pa se pa bojim njega in njegovega alkohola,sprašujem se če bo kdaj bolje,res sem tudi sama izčrpana od vsega tega…

Res razmišljam da bi šla stran,po drugi strani pa me nekaj vleče nazaj,ni tako slab človek ,spoštujem ga, imam ga še rada, po drugi strani pa se pa bojim njega in njegovega alkohola,sprašujem se če bo kdaj bolje,res sem tudi sama izčrpana od vsega tega…

Mislim, da bi morala odkriti sama pri sebi , kaj je zate prazaprav ljubezen. Včasih ta občutek zamenjujemo s strahom pred tem, da bi ostal sam, luknjo, ki jo pri tem čutimo in jo poskušamo napolniti tudi z drobtinicami, ker mislimo, da drugega nismo vredni ali drugega ni…..veliko je še drugih stvari, ki se odkrijejo, ko pobrskaš po sebi in se vprašaš , kaj je v resnici tisto čustvo, ki nas vleče k nekomu, ki nam počne stvari, ki niso v ničemer povezane z ljubeznijo.

Včasih nam pomaga, da razbistirmo naše misli in čustva, če stvaria napišemo. Npr, naredi seznam, kaj je zate v resnici partnerstvo ( idealno in kaj vsaj minimalno življenjko) , nato napiši poleg, kaj od tega od partnerja dobiš. Verjetno boš odkrila, da ne dobivaš skoraj nič od tega, kar naj bi bilo zate osnova za partnerstvo.

Vseeno pa je nekaj, kar te vleče, zato imej zvečič pri sebi ves čas in vpisuj vse kar ti pade na pamet, zakaj si želiš ostati z njim, kja je res tisto, kar čutiš….itd. Ravno zaradi razčiščevanja takšnih stvari so dobri terapevti, da nam pomagajo razkaditi meglo pri nas samih in potem je odločitev zelo jasna – odkrijemo, kaj si res želimo, kaj je minimum, ki ga potrebujemo za odnos, kaj v resnici dobimo in zakaj v odnosu, ki je daleč od tega, kar potrebujemo in ko vse to vemo je lažje postaviti meje ( tole potrebujem, tega ne dovolim) in začeti graditi odnos tako, da bo ok za vse vpletene in v primeru, če na drugi strani ne pride do upštevanja teh meja in dojameš, da nikoli ne bo drugače, ker ni želje ne volje in konec koncev niti ne dovolj ljubezni, da bi skupaj zgradila kolikor toliko zdrav odnos, je tudi lažje odtiti stran.

To je dolg proces, ki se vedno začne s tem, da začneš delati na spremembah na sebi in se skoraj vedno konča tako, da se sočasno spreminja tudi okolica – ali tako, da se spremeni tudi ona ( na boljše) ali pa je sprememba v tem, da človek, ki ni zdrav zate niti za otroke v tvojem življenju več ni,

GittaAna

… in vse ostale, ki imate z MOMi, narcisi ali psiho/sociopati otroke.

Tukaj je blog mame, ki deli nasvete o tem, kako voziti skozi to zmešnjavo,
ko imaš z narcisom dva majhna otroka:
http://survivingnarcissisticabuse.com/

… in vse ostale, ki imate z MOMi, narcisi ali psiho/sociopati otroke.

Tukaj je blog mame, ki deli nasvete o tem, kako voziti skozi to zmešnjavo,
ko imaš z narcisom dva majhna otroka:
http://survivingnarcissisticabuse.com/%5B/quote%5D

Tole branje močno priporočam (tudi tistim, ki s takšnim partnerjem nimajo otrok). Na spletu se najde zelo, zelo veliko gradiva (več v angl. kot v slovenščini). Moj nasvet je branje in še enkrat branje prispevkov o tem kaj pomeni in kako deluje psihopat, sociopat, o narcistični osebnostni motnji (mejni osebnostni motnji), pri tem pa primerjajte s svojimi situacijami.
Ko zadevo spoznamo in se podučimo o načinih delovanja takšnih oseb potem lažje prepoznavamo njihove besede, način komunikacije, manipuliranje, pranje možganov……. Nato se s tem tudi lažje spoprimemo in začnemo skrbet zase in na koncu zase in svoje otroke tudi poskrbimo.